Vojna v Ukrajini stopa v novo obdobje. Vedno bolj krvavo obdobje



V sedmem mesecu vojne smo bili še enkrat priča neproporcionalnim in krvavim napadom ruske vojske, ki se še naprej vojskuje v Ukrajini. Tako kot doslej je tudi tokrat napad prišel s strani Ruske federacije, ki je v zadnjem raketnem napadu napadla samo civilne in strateško nepomembne cilje v Ukrajini. Čeprav so nekateri analitiki razlagali, da je šlo pri tem napadu zgolj za ruski odgovor na ukrajinski napad na krimski most, pa naj bi bil po informacijah ukrajinskih obveščevalnih služb ta krvavi napad načrtovan že pred tem. A ne glede na to informacijo ruskega pokola ne smemo enačiti z ukrajinskim napadom na krimski most, saj slednji služi predvsem kot strateško prometna žila za preskrbo ruskih čet na jugu Ukrajine.

Ruski raketni napad lahko razumemo kot znak velike frustracije ruskih vojaških voditeljev, ki od pomladi naprej na ukrajinskem bojišču doživljajo samo dramatične poraze in občasne zmage. Ruska reakcija kaže na uspešnost ukrajinskih protiofenziv na vzhodu in jugu države, ki omogočajo večji pritisk ukrajinskih sil na Krim. Če upoštevamo te dogodke, delno rusko mobilizacijo in prihod zime, lahko ugotovimo, da vojna v Ukrajini stopa v novo obdobje.
Ruski raketni napad lahko razumemo kot znak velike frustracije ruskih vojaških voditeljev, ki od pomladi naprej na ukrajinskem bojišču doživljajo samo dramatične poraze in občasne zmage.

Po ruskem napadu se je na družbenih medijih kmalu pojavila primerjava med napadom na turistični in po novem za pešce namenjeni stekleni most v Kijevu in mostom, ki povezuje Krim z Rusijo. Primerjavo lahko razumemo kot simbol vse vojne, saj je Rusija v svojem raketnem napadu uspela porušiti vrtce, šole in muzeje, ne pa turističnega steklenega mostu. Cilj seveda ni bil strateški, saj omenjene tarče ne predstavljajo pomembnejše vojaške infrastrukture. V resnici je bil cilj popolnoma ideološki. Dvomimo lahko o tem, da je ruska vojska želela s tem napadi ohladiti bojno vnemo Ukrajincev, saj imajo zgodovinsko gledano napadi na civilno prebivalstvo pogosto popolnoma drugačen učinek. Zato je veliko bolj verjetno, da je rusko vodstvo ta napad izvedlo iz dveh bolj ciničnih razlogov. Po eni strani je namen ruske vojske uničiti vse, kar je ukrajinsko, po drugi strani pa je bil ta napad brez dvoma uporabljen za ruske domače propagandne namene.

https://twitter.com/pravda_eng/status/1579364224341798912?s=20&t=fKGW_-CW-iFyFtSJRT4l4w

https://twitter.com/olex_scherba/status/1579363100331249664?s=20&t=fKGW_-CW-iFyFtSJRT4l4w

Če se je februarja letos vojna začela z ruskimi tankovskimi kolonami, ki so vdrle v Ukrajino, in z ukrajinsko gverilo, se je ta v naslednjih mesecih spremenila v pravi oboroženi konflikt z vedno bolj jasno zarisanimi frontami na jugozahodu in jugu. Poleti smo lahko videli počasne in krvave ruske napade, ki so jih nato zamenjale uspešne jesenske ukrajinske protiofenzive v okolici Harkova, Izjuma na vzhodu države in Hersona na jugu Ukrajine. Z zadnjimi ukrajinskimi uspehi se pritisk na Krim in celotno južno okupirano Ukrajino stopnjuje, kar je verjetno tudi bil primarni razlog za rusko odločitev o delni mobilizaciji.

Putinova odločitev za mobilizacijo kaže, da je elitni in poklicni del ruske vojske sedaj že na meji svojih zmogljivosti, zaradi česar potrebuje čas za počitek in reorganizacijo. Sedaj se zastavlja vprašanje, ali bodo na novo mobilizirane enote uspele zamenjati bolj elitne čete, sestavljene iz poklicnih vojakov ruske vojske. Iz ruskih nevladnih organizacij in peščice preostalih neodvisnih medijev lahko ugotovimo, da se ruska vojska že srečuje s posameznimi upori mobilizirancev. Kljub temu je treba omeniti možnost, da so nekatere upore "organizirale" ruske oblasti same, zato da bi okrivile generala Surovikina kot krivca in grešnega kozla za sedanje poraze.

https://twitter.com/ChrisO_wiki/status/1579134861839040512?s=20&t=fKGW_-CW-iFyFtSJRT4l4w

Ne glede na to, ali so ti upori zrežirani, pa ima delna mobilizacija resne posledice na rusko družbo. Z ene strani krepi etnične napetosti znotraj federacije, saj so vojaške oblasti pri mobilizaciji najprej mobilizirale rezerviste iz ruskih etničnih manjšin, po drugi strani pa je mobilizacija povzročila množičen beg intelektualcev, učiteljev, profesorjev, inženirjev –  skratka, v razvojnem smislu pomembnih kadrov, kar bo v prihodnosti povzročilo za Rusijo dolgoročne posledice.

Evropska javnost se sedaj sprašuje, kakšna bo letošnja zima, tako za EU kot tudi za Ukrajince. Možnosti za rusko zmago se zmanjšujejo, vsaj dokler se bodo ruske sile še naprej umikale pred Ukrajinci. Hkrati pa se ukrajinska ofenziva umirja, čeprav ukrajinske čete še naprej napredujejo na južnem bojišču. Zima bi torej lahko bila do neke mere mirna, saj si morata obe vojski odpočiti od težkih jesenskih spopadov, zapolniti vrzeli in se okrepiti. A kljub temu bomo verjetno priča novim operacijam z obeh strani, saj ima Rusija sedaj na razpolagi sveže, čeprav še neusposobljene čete, medtem ko Ukrajina dobiva vedno več zahodnega vojaškega materiala, kar ji povečuje samozavest in zaradi česar že kaže zmožnost hitrih reakcij.
Večina majhnih in bolj radikalnih kandidatov se je vsaj posredno uvrstila med podpornike ruske agresije, saj se zavzemajo za takojšnjo zaustavitev zahodne vojaške pomoči Ukrajine, obenem pa podpirajo napore za mir, ki bi v sedanjih razmerah šel na roke Putinu.

Odnos predsedniških kandidatov v Sloveniji do vojne v Ukrajini


Medtem ko ruske bombe in rakete padajo na ukrajinska mesta, se v naši državici pod Alpami pripravljamo na predsedniške volitve. Kot smo lahko videli doslej, dobiva vojna v Ukrajini  prostor v televizijskih soočenjih kandidatov in na splošno v predvolilni kampanji. V tem smislu so posamezni kandidati že predstavili svoja stališča o tej vojni. Iz njihovih izjav lahko razberemo, da se delijo na tri skupine. Večina majhnih in bolj radikalnih kandidatov se je vsaj posredno uvrstila med podpornike ruske agresije, saj se zavzemajo za takojšnjo zaustavitev zahodne vojaške pomoči Ukrajini, obenem pa podpirajo napore za mir, ki bi v sedanjih razmerah šel na roke Putinu. V to kategorijo lahko uvrstimo kandidate Levice Miha Kordiša, Resnice Sabine Senčar in kočevskega župana Vladimirja Prebiliča.

Na drugi strani imamo glavna favorita, ki sta odločno na strani Ukrajine in demokratičnega Zahoda, Anžeta Logarja in Natašo Pirc Musar. Pri tem se jima pridružuje še kandidat Nove Slovenije Janez Cigler Kralj, ki tudi podpira aktivno nadaljevanje pomoči Ukrajini. Med obema ognjema se je znašel kandidat vladnega Gibanja Svoboda in socialnih demokratov Milan Brglez, ki se verjetno zaveda, da lovi podporo iz obeh do vojne v Ukrajini opredeljenih strani volilnega telesa.

Analizo o stališčih kandidatov prepuščam drugim domačim analitikom, vendar bi vseeno rad končal s pozitivno noto: če namreč verjamemo predvolilnim javnomnenjskim anketam, večina Slovenk in Slovencev podpira kandidate, ki so na strani pravičnosti – torej Ukrajine.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike