Vojna v Izraelu in Gazi: Vse daljši prsti novega mojstra prevar na Bližnjem vzhodu

Tel Aviv, Izrael, po raketnem napadu Hamasa (foto: profimedia)

»Svetost življenja je bila iznakažena,« je grozovitost dogajanja v Izraelu za Radio Ognjišče opisal Nejc Krevs. Bližnji Vzhod je zajel nov konflikt, ki v svoji naravi presega okvirje vojne, saj o mrtvih, večinoma civilistih, spet govorimo v tisočih, že tako krhko ravnovesje, ki je bilo porok minimalni varnosti in miru v regiji, pa je porušeno. Vojaško je nadaljevanje zgodbe dokaj lahko predvideti, razlogi pa so, kot bomo videli, drugje, kot si to predstavlja večina zahodnega sveta. Zato naj tokrat ne razpravljamo o orožju in taktiki, pač pa o ozadju, ki ga je za razumevanje konflikta potrebno poznati.

Zahod po pričakovanjih enotno stoji za Izraelom: Američani krepijo pomorsko prisotnost v vzhodnem Sredozemlju, vodja diplomacije EU Josep Borrell je za danes sklical sestanek zunanjih ministrov povezave. Tu gre bolj za simboliko, za psa, ki ne grize. A bo vseeno spet uvedel kakšno sankcijo, ki v končni fazi ne bo imela kakšnega omembe vrednega učinka. Tudi ameriška vojaška prisotnost v regiji je zaenkrat še bolj simbolične narave in pričakovati je, da bo Izrael situacijo na bojišču najverjetneje obvladal sam.

Pred dnevi sta palestinski Hamas in libanonski Hezbolah izvedla bliskovit napad na večinoma civilne cilje v Izraelu. Operacijo sta organizaciji izvedli tako s palestinskega (Zahodni breg) kot tudi z libanonskega ozemlja, ISW pa poroča, da so se jima pridružili tudi militanti, ki niso neposredno povezani z njima ali pa z Iranom, katerega mednarodna srenja večinoma krivi za nastalo katastrofo. Ta je bila brutalna in je zopet razgalila tisto najnižje, kar človek lahko nosi v sebi: ob fanatičnem vzklikanju so se odvijali pokoli civilistov, posilstva in izmaličenja, razkazovanja in zažigi trupel.

Na tem mestu pa nekaj o odnosu do dogajanja: edina slovenska stranka, ki je stopila v bran takšnemu ravnanju in ga ni obsodila, je Levica. To ravnanje naj bi bilo celo dober razlog, da Slovenija začne postopke za priznanje Palestine, menijo. Kot je dejal kolega Krevs, gledajo zgolj na celotno palestinsko vprašanje, ne pa na dejanja, ki so, upam si reči, obsojanja vredna in najbolj zavržna. Tu gre za nekakšen levičarski revolucionarni makiavelizem, kjer cilj posvečuje sredstva. Noben greh ni greh, če preko njega dosežemo svoje. (Ne)morala takšnih ljudi govori sama zase.

Podobno zasledimo tudi pri levo nagnjenih komentatorjih, ki iščejo razloge za opravičevanje nečloveških grozodejstev. In takšne misli lahko prebiramo v vodilnih medijih. Prav je, da poznamo razloge, nikoli pa ni profesionalno s strokovnega vidika zganjati propagande za zločine proti človečnosti. Dragi »poznavalci«, tudi za holokavst bi lahko »naštevali razloge«. Pa jih ne, ker jih human človek ne more razumeti in podpreti. Ker so takšna dejanja zavržna in ne smejo imeti prostora med nami.

Spomnimo, s takšnim pristopom, kot ga danes izkazujejo islamski džihadisti nad Izraelci, je pred leti strah trosil ISIS.

Spomnimo, s takšnim pristopom, kot ga danes izkazujejo islamski džihadisti nad Izraelci, je pred leti strah trosil ISIS. Sunitski militanti so z orožjem, ki so ga ob umiku iz Iraka za seboj puščale ameriške sile, pobijali šiite, kristjane in ostale verske manjšine pa so v Siriji in Iraku tako rekoč iztrebili. Izrael, čeprav na papirju od islamskih ekstremistov najbolj osovražen, jo je tedaj čudežno odnesel brez praske, proti ISIS-u pa sta se tedaj aktivno bojevala Rusija in tudi Iran.

Sedaj je slika obrnjena: tarča so izraelski civilisti, za izvajalci nasilja pa stojijo elementi, tesno povezani z Iranom. A ameriška administracija je zaenkrat do uradnih obtožb Teherana zadržana: res, da so iranske oblasti pripravljale poulična slavja ob začetku nasilja, in res je, da so militante v preteklosti zalagale tako z materialno tehničnimi sredstvi kot tudi z vojaškim znanjem in obveščevalnimi podatki. Kljub temu pa vse več dejstev nakazuje, da ima največji interes za destabilizacijo Bližnjega Vzhoda Kitajska, in ne Iran, ki v zgodbi verjetno igra žrtveno jagnje Kitajcem.

V igri nov mojster prevar

Nujno pa se je vprašati, kje so Izraelci zatajili, da je ob njihovih spoštovanja vrednih obveščevalnih sposobnostih do takega napada sploh prišlo. Po eni strani bi rekel, da gre za spanje na lovorikah, še bolj kot to pa velja omeniti dejstvo, da judovska država sedaj igra igro proti mojstrom prevar, Kitajcem, ki verjetno predstavljajo težji izziv od predvidljivo naivnih arabskih sosedov.

Vse več dejstev nakazuje, da ima največji interes za destabilizacijo Bližnjega Vzhoda Kitajska, in ne Iran, ki v zgodbi verjetno igra žrtveno jagnje Kitajcem

Izrael je v preteklih letih širil diplomatski vpliv in normaliziral odnose z državami po celotnem Bližnjem Vzhodu in širšem muslimanskem svetu, enako pa je počela tudi Kitajska. Državi pripadata nasprotnima blokoma in interesi so neizbežno trčili, ob tem pa se je marsikdo znašel na dveh stolih. Na primer, hkrati, kot je Kitajska botrovala začetku pogovorov med Savdsko Arabijo in Iranom, so Savdijci skupaj z Izraelci tvorili protiiransko koalicijo. Če drugega ne, je Kitajski v interesu, da Savdijci prenehajo sodelovati z Izraelom, in za razdor zaroke je najpriročnejša tema, ki je za Izrael najbolj občutljiva, obenem pa poenoti muslimane vseh vrst: palestinsko vprašanje se je spet pokazalo kot najpriročnejši vzvod za eskalacijo konflikta, ki je v trenutku podrl geopolitično hišico iz kart.

A nekako bo potrebno vzpostaviti novo stabilnost. Izraelske sile so do tega trenutka že osvobodile veliko večino prej zasedenega ozemlja, povračilni ukrepi že potekajo in pričakovati je, da bodo vse hujši. Že sedaj govorimo o desetinah tisočev ton streliva, odvrženega na sovražne cilje. Izraelska družba se bo v prihodnosti še bolj militarizirala, povečali se bosta politična stabilnost ter kohezivnost. Takšne izkušnje ljudi povežejo. In utrdijo oblast.

Kitajci bi izčrpavali Zahod

Na drugi strani je geopolitična slika vse bolj jasna: Kitajska se srednjeročno najbrž ne bo sama spustila v odkrit konflikt z Zahodom, temveč bo delovala preko proksijev, kot so Rusija, Iran in kopica afriških držav. Ustvarjanje ali izkoriščanje že obstoječih vojn naj bi po načrtu, kot ga trenutno izvajajo Kitajci, Zahod iztrošilo, poleg tega pa naj bi mu odvzelo nadzor nad naravnimi viri. V konkretnem primeru, velik del zahodne proizvodnje orožja konča v Ukrajini, z novim žariščem na Bližnjem Vzhodu pa bi se povečala potreba ne le po proizvodnji sredstev, pač pa tudi po vojaški prisotnosti Zahoda v regiji. To denimo odvrača fokus ZDA od Pacifika, Evropa pa je že tako ali tako preobremenjena, ali bolje rečeno, nesposobna skrbeti za svojo varnost.

Hkrati Kitajska na drugi strani kot bogata prinašalka razvoja srednjeročno predstavlja ugodno partnerko nerazvitim državam. Če k temu prištejemo še kulturno pogojeno impotentnost Zahoda, da brani svoje interese, ne moremo videti drugega kot črno prihodnost svoje civilizacije.

Nekateri kot enega bistvenih mejnikov v boju za svetovno prevlado vidijo obvladovanje Bližnjega Vzhoda in v veliki meri imajo prav. Trenutna grozodejstva v Izraelu naj bi predstavljala morebitno odskočno točko v spopad večjega obsega, ki bi pogojno lahko muslimanski svet pod pokroviteljstvom Kitajske obrnil proti Zahodu. Sliši se neverjetno, a tudi neverjetne stvari se dogajajo.

Zgodovinsko situacijo in razmere na Bližnjem vzhodu, še posebej dogajanje v Izraelu od nastajanja države do danes zelo dobro v oddaji Vroča tema pojasnita poznavalca, zgodovinar Renato Podberšič in novinar ter avtor dokumentarca Med, mleko in nemir Nejc Krevs

 

Oddaja je bila sicer posneta marca, ob izidu filma, a je v luči nedavnega dogajanja še posebej aktualna. 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike