Vladimir Putin, skupna ljubezen Viktorja Orbana, Marine Le Pen in Milana Kučana

Za nekatere mimobežno, za druge ne, je minil obisk veteranske borčevske organizacije na čelu z Milanom Kučanom v Putinovi Rusiji. Borci za vrednote NOB so se, na povabilo in stroške države gostiteljice, udeležili tamkajšnje vsakoletne vojaške parade ob dnevu zmage in se na koncu celo fotografirali s samim predsednikom, Vladimirjem Putinom.

Kakšne druge resne delegacije iz Zahoda pri Putinu ni bilo. Manjkali so tudi njegovi evropski prijatelji Viktor Obran, Marine Le Pen in drugi prorusko usmerjeni politiki iz vrst Rusiji naklonjenih evropskih strank kot sta Alternativa za Nemčijo, avstrijski Svobodnjaki in ostale.

Zanimivo pri tem je, da imajo Milan Kučan in njegovi z naštetimi več skupnega, kot bi levičarji upali priznati. Vsi so zagovorniki močne države in državnega lastništva podjetij, svarijo pred tujim kapitalom, delijo skepticizem ali pa vsaj kritičnost do Bruslja in EU ter ne marajo Američanov. Povrh vsega v en glas odločno nasprotujejo gospodarskim sankcijam Zahoda proti Rusiji, njenega predsednika pa smatrajo za svojega prijatelja in zaveznika.

A vendarle, kako je mogoče, da imajo politiki in stranke pregovorno nasprotujočih si levo-desnih političnih opcij toliko skupnega?

Skrajnosti se privlačijo

Odgovor gre iskati v novo vzpostavljajoči se politični geometriji, ki tradicionalno delitev na levico in desnico  presega v prilagoditvi sodobnim družbeno-političnim razmeram. Te sedaj združujejo stranke, zbrane okrog zmerne proevropsko in ekonomsko liberalno usmerjene sredine nasproti tistim iz radikalnejšega obrobja, ki zagovarjajo že naštete politične principe.

Šele serija podobnih stališč naše levice in evropskih radikalnih desničarjev privede do spoznanja, da so njene ideje pravzaprav radikalne in ne samoumevno smiselne, kot nam jih prodajajo osrednji mediji.

Levo-desna politična daljica se tako ukrivi in sklene v krog, ki v skupni točki združi levo in desno skrajnost, je pojav nazorno opisal pravnik in politik dr. Janez Pogorelec.

Slednje, sploh v slovenskih razmerah, nikakor ne pomeni, da je s tradicionalno kulturno-ideološko delitvijo na politično levico in desnico konec.  Ta je namreč »filozofsko globlja«, v komentarju na Siol.net ugotavlja Žiga Turk.

Posodobljena geometrija nam v našem zamaknjenem političnem koordinatnem sistemu zgolj pomaga lažje razločiti politično zmernost od politične skrajnosti.

To so torej resnični slovenski skrajneži

Šele serija podobnih stališč naše levice in evropskih radikalnih desničarjev namreč privede do spoznanja, da so njene ideje pravzaprav radikalne in ne samoumevno smiselne, kot nam jih prodajajo osrednji mediji.

Slednje velja za obe naši socialistični stranki, saj so že slovenski Socialni demokrati po odnosu do državne lastnine, tujega kapitala, Bruseljske politike, vloge ZDA in članstva v NATO, predvsem pa ljubezni do Rusije, bližje francoski Nacionalni fronti ali Madžarskem Fidesu kot pa avstrijski ali nemški socialdemokraciji.

Navdušence nad Venezuelo iz Združene levice je pri tem odveč omenjati.

Zato naj nas nikar ne čudi, če bomo ob katerem od naslednjih romanj naših borcev in levičarskih politikov v Rusijo za skupno mizo ob večerji zasledili častne goste Marine Le Pen, Viktorja Orbana in Milana Kučana.

Ne gre dvomiti, da se bodo ob obloženi mizi njihovega gostitelja imeli o čem pogovarjati.