Vladimir Bartol, slovenski pisatelj – avtor Alamuta

Nekdaj je bil Trst največje pristanišče Avstro-Ogrske in mesto z največjim številom Slovenskega prebivalstva. V četrtmilijonskem mestu jih je živela približno tretjina. Vladimir Bartol (roj. 1903) je bile eden izmed njih.

Fašizem po vojni ni poznal šale in njegova družina se je kot številni drugi Primorci morala umakniti v Ljubljano. Tu je dokončal srednjo solo, se vpisal na univerzo in študiral biologijo in filozofijo. Leta 1925 je doktoriral in svoj študij nadaljeval na Sorboni v Parizu. Pravi svetovljan vsekakor.

30-ta leta je preživel v Beogradu in tam urejal Slovenski beograjski tednik. Tik pred vojno se je vrnil v Ljubljano. Delal je kot tajnik Slovenskega narodnega gledališča, nato pa se je vrnil v Trst, svoje rojstno mesto. Leta 1956 je nastopil delo tajnika na SAZU in to delo opravljal do svoje smrti leta 1967.

Najbolj znan je po delu Alamut, ki ga je napisal v 30-tih letih. Zgodba piše o sekti Ismaelcev, katerih vodja Hasan ibn as-Sabah ustvarja strašno vojsko, s katero ima namen zrušiti Seldžuško cesarstvo, ki je zasedlo Perzijo.

Hasan pri tem ne pozna zadržkov. Svoje privržence omamlja z drogami. Z ustvaritvijo skritega rajskega vrha, v katerem žive hurije, jim pričara podobo raja, ki jih čaka na drugem svetu. Vse naredi samo zato, da jih lahko izkoristi za svoje namene.

Zgodba je čisto slučajno postavljena v islamski svet. Prikaže pa ljudi v njihovih najbolj podlih lastnostih. Pred dvema desetletjema je prišlo do vzpona islamskega terorizma in Islamske države, ki je pri svojem delovanju uporabljala prav te iste metode, opisane v knjigi.

Strašljivo pri vsem skupaj je, da ne gre za Islam. Mogočniki tega sveta vseh vrst, barv in političnih prepričanj uporabljajo iste metode še danes. Vse zato, da pridejo in se obdržijo na oblasti in podložnike izrabijo v svojo korist.

Strašljive ideje so mojstrsko opisane predvsem v stavku, ki jih Hasan ibn as-Sabah pove svojemu najbolj zvestemu sledilcu in vojaku Ibn Tahrirju, ko ta spozna resnico in pravo podobo svojega gospodarja in še kako veljajo še danes: »Nič ni resnično in vse je dovoljeno.«