[Video] Dr. Jože Dežman: Komunistični strah v gatah (Vroča tema, 8. 10. 2025)

V tokratni Vroči temi smo gostili zgodovinarja dr. Jožeta Dežmana. Pred nekaj dnevi je izšla njegova zelo zanimiva knjiga z naslovom Komunistični strah v gatah. Pojasni, da je pregledal obsežen arhiv nekdanjih članov komunistične partije, ki jih je bilo preko 240.000. 

Leta 2021 je objavil prvi vzorčni primer, tokrat pa je pripravil antropološko sistematizacijo teh podatkov. Njegovo delo razkriva »intimno zgodovino« Komunistične partije in Zveze komunistov, notranje odnose in spore, ki jih sam primerja s »pranjem umazanega perila« partije.

Opisuje, da je moral biti član komunistične partije »čist« že po družinskem poreklu, torej brez klerikalnih ali ideoloških »madežev«. Ob vstopu v partijo so morali namreč vsi izpolniti podroben vprašalnik »izpraševanja vesti«, ki je segal daleč v družinsko poreklo in življenja vseh družinskih članov. Ljudje so nenehno preverjali sebe in druge, ali so dovolj primerni in zvesti partiji. Ta »svetost« je pomenila zavezanost nasilju, sovraštvu in strahu pred partijo, ki je delovala kot nekakšen »strah božji«. Med člani je vladalo tekmovanje, kdo bo bolj zvest in »svetniški« v službi ideologije.

Med drugim dr. Dežman poudarja protislovje socialističnega sistema, ki je obljubljal raj za delavce, hkrati pa jim prepovedoval osnovno pravico do stavke. To je s svojo glavo plačal Bojan Štih, o katerem tudi piše v knjigi in ki je bil izključen iz partije, a je kljub temu ostal vplivna osebnost v slovenski kulturi. Ves čas je deloval na robu dovoljenega in bil pogosto tarča cenzure ter obravnav različnih socialističnih organov.

»Največja značilnost Komunistične partije je dezertacija.«

Poudarja, da so ljudje množično zapuščali partijo v treh večjih valovih. Prvi je informbirojevski val med letoma 1948 in 1952, drugi reformni med 1958 in 1961, tretji pa samoupravni med približno 1972 in 1983. V vsakem od teh obdobij partija izgubi približno polovico svojega članstva.

Avtor spomni na delo kolegov Ivana Čuka in Aleksa Lea Plemenitega, ki so pokazali, da je bila vključitev Sokolov v komunistično gibanje zelo intenzivna. Treba je ločiti med meščanskimi Sokoli, ki so zagovarjali monarhijo, demokracijo in človekove pravice, ter komunističnimi Sokoli, ki so delovali v službi partije. Presenetljivo je, da so številni vodilni komunistični morilci, kot Štadler, Pepe, Brajnik in Edo, izhajali prav iz vrst teh komunističnih Sokolov.

Sogovornik navaja, da je komunistična partija svojo ideologijo predstavljala kot oblikovanje »novega Jeruzalema« – sveta brez razredov, zasebne lastnine, nacionalnih držav in vere. Na ta utopična obljubljena tla so pritegnili številne ljudi, ki so verjeli v možnost popolne prenove sveta. Kot primer ideološke zlorabe je navedel leto 1948, ko je Boris Ziherl prejel Prešernovo nagrado za esej, v katerem je Prešerna razglasil za komunista, čeprav je to temeljilo na povsem neutemeljenih interpretacijah, kot je na primer dejstvo, da ta ni verjel v posmrtno življenje. 

Ob tem je Dežman opozoril tudi na zavajajočo predstavo, ki jo širita Pirjevec in PRP, ko Prešernovo Zdravljico opisujeta kot vrhunec partizanskega tiskarstva. Po njegovem mnenju je pravi simbol partizanske propagande knjiga Zgodovina Vsezvezne komunistične partije (boljševikov) – Stalinova biblija sovraštva. Ta knjiga je imela vlogo svetega besedila komunizma, a paradoksalno je mnogi, ki so se nanjo sklicevali, sploh niso brali.

Primer bratov Doničar, ki ga podrobno opiše v svojem delu, razkriva, da je tudi v družinah uglednih komunistov prihajalo do hudih notranjih razkolov, kjer so ideološka lojalnost in strah pred »nepravovernostjo« segali celo do družinskih obračunov.

Post-travmatsko stresno motnjo razglasi kot množičen pojav tistega časa, predvsem med jurišniki, o katerih je pisal tudi Hugo Klein leta 1945, a je študijo objavil šele 10 let po tem. Prav tako se je v tistem času razcvetel alkoholizem, kar kaže na stisko, ki jo je družbi povzročala partija, velik dejavnik pa je bil tudi cinizem ostale družbe. Dežman opozarja, da je nemogoče biti trezen, če ti je ukazano neko hudo dejanje, če ti povzročajo gorje in na ta način uničujejo življenje. Poziva pa, da se moramo o tem zdaj pogovarjati, da zacelimo rane družbe. 

Knjiga po avtorjevih besedah daje komunistom pravico do trpljenja in do prikaza njihove težke poti na oblast, hkrati pa razkriva tragikomičnost te poti. Čeprav gre za grozljive zgodbe o nasilju, strahu in zločinih, v njih obstaja tudi element črnega, skoraj božjega humorja. Avtor pravi, da sam ni ciničen, a ciničnost vidi v zgodovini same partije v absurdnih situacijah, kot so tajni cerkveni obredi ali partijske izključitve zaradi povsem osebnih razlogov. V enem primeru opisuje kapetana, ki se je hvalil, da je ubil lastnega brata domobranca, a je bil iz partije izključen zaradi žene in njenega »neprimernega vedenja«. V tem prepletu tragičnega in grotesknega vidi izraz zgodovinskega humorja, paradoksalno mešanico zločina, absurda in človeške ironije.

Na trditve, da je v knjigi preveč razumevanja do povzročiteljev nasilja, saj so bila njihova dejanja strašna in so številni ljudje zaradi njih še vedno prizadeti, zato bi mnogi morda pričakovali več obsodbe kot razumevanja, dr. Dežman odgovarja, da ne gre za razumevanje, temveč za spoznanje. Ko enkrat razumemo, da je njihov način vladanja temeljil na nasilju, sovraštvu in strahu, vidimo tudi, da takšen sistem nujno vodi v propad. Danes pa, ko tega velikega strahu, ki je nekoč obvladoval ljudi, ni več, se lahko odkrito pogovarjamo, spoštujemo drug drugega in čutimo sočutje do tistih, ki so morali to prestati. Hvaležni pa smo, da takšnih razmer ni več.

Danes, ko tega velikega strahu, ki je nekoč obvladoval ljudi, ni več, se lahko odkrito pogovarjamo, spoštujemo drug drugega in čutimo sočutje do tistih, ki so morali to prestati.

Na vprašanje, zakaj se danes mladi še nagibajo k tem idejam, odgovarja, da bodo iluzije in zgodovinski miti vedno obstajali, zlasti tisti, ki so povezani s partizanskim gibanjem in komunistično preteklostjo. Opozarja na množično izbrisovanje vrednot narodnoosvobodilne borbe, pomanjkanje resnice in zgodovinske distorzije. Kot primer navaja največji partizanski grob v Sloveniji (Žužemberk), kjer uradno število žrtev ne ustreza dejanskemu številu najdenih ostankov, kar simbolizira širši problem kolektivne mitologizacije zgodovine. Dodaja še, da mit, smrt in kolektivistični narativi še vedno vplivajo na družbo in »zastrupljajo« razumevanje preteklosti, kar preprečuje soočenje z resnico.

Med drugim trdi, da je Milan Kučan »prodal« slovensko partijo in Jugoslavijo, hkrati pa je napredoval kot predsednik. Kljub temu ostaja psihološko zavezan mitom o pravičnosti revolucije in partijskih dejanj, ne priznava zločinov partije in jih ne zna konfrontirati, kar kaže na nezdružljivost med političnim pragmatizmom in ideološko zavezanostjo.

Knjiga se konča s posvetilom Janeza Janše, ki po vstopu v partijo pri devetnjastih letih izpostavi neučinkovitost in nepravilnosti tega sistema, kar ga pripeljale do zapora. Kot kandidat za predsednika Zveze socialistične mladine je v intervjuju namreč povedal, da je za partijo edina pravilna pot, da se razpusti, kar se je tudi zgodilo, Janez Janša pa je šel v zapor. Dežman ga opisuje kot političnega zapornika in upornika proti lažem in partijski mitologiji, ki je kot minister za obrambo in vojskovodja rešil Slovenijo, ter da njegova neizmerna trma še danes vztraja v politiki.

Vlogo knjige opisuje kot intervencijo naše sedanje vesti, ki se bo mogla odločiti ali jo sprejme ali ne. Izrazi še željo, da bi sporočilo te knjige pokazalo pot k resnici in spravnim pogajanjem.

Več si lahko pogledate v Vroči temi, z dr. Dežmanom pa smo se pogovarjali tudi o zasliševanju Bojana Štiha, rešitvi Milana Kučana po propadu partije, partijskemu diagnosticiranju ljudi kot potrebne psihiatrije, avtorjevi družinski zgodbi, ki jo vključi v svoje delo, in podobnih temah, v katere se je vredno poglobiti.