»Vi, ki ste se postili, in vi, ki se niste, se danes razveselite«

Solzno dehteči listi rastlin in rahli zgodnje spomladansko brsteči popki v nas na severni polobli dodatno vlivajo globinsko razumevanje velikonočne skrivnosti. Kakor narava vsako leto vzcveti, tudi Življenje, pokopano v grob, vstaja, ne glede na bolj ali manj naklonjene okoliščine!

Eno najlepših besedil o velikonočni skrivnosti je starodavna Velikonočna homilija (PG 59.721-723), ki je pripisana enemu največjih krščanskih govornikov Janezu Krizostomu (†407). Besedilo grškega cerkvenega očeta se bere med nočnim bogoslužjem v vzhodnem obredu za veliko noč, na praznik Gospodovega vstajenja. Temeljna misel kratke homilije je v tem, da je Božja presežnost nad omejenimi človeškimi predstavami:

»Kdor ima pravilno strahospoštovanje do Boga [eusebēs] in ga ljubi [philótheos], naj uživa v tem lepem in sijajnem prazniku. Kdor je prijazen služabnik, naj z veseljem stopi v veselje svojega Gospoda. Kdor je nase vzel napor posta, naj zdaj užije plačilo. Kdor je garal od prve ure, naj danes prejme zasluženo nagrado. Kdor je vstopil po tretji uri, naj hvaležno obhaja ta praznik. Kdor je prišel po šesti, naj nič ne dvomi, in v ničemer ne bo oškodovan. Kdor se je zamudil do devete, naj pristopi, ne da bi bil v sebi razdvojen. Komur je uspelo priti do enajste, naj se ne boji zaradi svoje počasnosti.«

Krizostom izpostavlja podobo Boga, ki sprejema tako tiste, ki so v postnem času uspeli prehoditi določeno duhovno pot, kot tudi tiste, ki jim to ni uspelo: »Gospod je dobrotljiv [philótimos] in sprejema poslednjega kakor prvega; temu, ki pride ob enajsti, daje počitek enako kot tistemu, ki pride ob prvi; drugemu izkazuje usmiljenje in prvemu skrb; prvemu daje in drugemu milostno naklanja; sprejema dela – in ima rad že odločitev; hvali delovanje – in pohvali že namen.«

Paradoks krščanstva se zgodi pod zemljo, v grobu, kjer zlo na videz zmaga, toda – kakor zrno, ki v zemlji skali – Življenje vstane

Bogati in revni zaplešite skupaj

Mistična vznesenost govornika gre še dlje, ko to resnico o neznanski Božji dobrotljivosti prikaže v konkretni podobi prepolnosti gostije: »Vsi stopite v veselje svojega Gospoda; prvi in drugi prejmite plačilo; bogati in revni zaplešite skupaj, zdržni in lahkomiselni počastite ta dan. Vi, ki ste se postili, in vi, ki se niste, se danes razveselite. Miza je prepolna, vsi uživajte. Veliko je jedi, nihče naj ne odide lačen. Vsi se naužijte na gostiji vere; vsi užijte bogastvo dobrote.«

Zmaga velikonočnega jutra je namenjena vsem, v njej so presežene vse delitve; ostaja zgolj temeljna odločitev, ali zmago Boga sprejmem ali pa se ne menim zanjo. Da bi jo sprejeli in se je oklenili, Krizostom spodbuja: »Nihče naj ne žaluje zaradi revščine; razodelo se je skupno Kraljestvo. Nihče naj se ne joče zaradi grehov; iz groba je vzšlo Odpuščanje. Nihče naj se ne boji smrti; kajti osvobodila nas je Odrešenikova smrt. Ugasnil je smrt, ko ga je ta imela v svoji pesti. On, ki je sestopil v podzemlje, je podzemlje oplenil. Storil je, da je dobilo grenak okus, ko je okusilo njegovo meso.«

Podzemlje vzame telo, a sreča Boga

Paradoks krščanstva se zgodi pod zemljo, v grobu, kjer zlo na videz zmaga, toda – kakor zrno, ki v zemlji skali – Življenje vstane: »Vzelo je telo in srečalo Boga. Vzelo je zemljo in srečalo Nebesa. Vzelo je, kar je videlo in padlo, ker ni videlo. Kje je, smrt, tvoje želo? Kje je, podzemlje, tvoja zmaga?«

Naj starodavni krščanski vzklik Kristus je vstal, zares je vstal, ne predstavlja oguljene fraze ali izvotljenega leporečja, temveč naj prestreli vsa vlakna naših bitij, vse naše osebne zagate, negotovosti, stike, ki jih doživljamo. Velikonočni dogodek je bil enkratna resničnost, ki pa ima pomen za vse ljudi vseh časov, da bi živeli v logiki semena: v zemljo položenega, na videz izgubljenega, a čudežno vzklilega, ob svojem času vzcvetelega in sad prinašajočega.

»Vstal je Kristus in padli so hudi duhovi. Vstal je Kristus in veselijo se angeli. Vstal je Kristus in nihče v grobu ni mrtev. Kristus, ki je obujen od mrtvih, je namreč postal prvina vseh, ki so zaspali. Njemu slava in moč na vekov veke. Amen.«