Veliko je govora o ruski vojaški izčrpanosti. Kakšne pa so sploh evropske vojaške zmožnosti?

Vojna v Ukrajini, napetosti na Pacifiku v zvezi s Tajvanom in potencialno tudi morebitna eskalacija konflikta v Bosni in Hercegovini dodobra razgaljajo obrambno nesposobnost Evrope, tako v oziru EU kot tudi držav na stari celini. Do sedaj so velik del bremena zagotavljanja evropske varnosti nosile ZDA v okviru zveze NATO, spremenjene svetovne razmere pa so pokazale potrebo po "osamosvojitvi" Evrope od zaenkrat še prve vojaške sile sveta.

V tem kontekstu se vse bolj govori o uveljavitvi evropske strateške avtonomije, po kateri bi Evropa enotno odgovarjala na grožnje varnosti na svoji celini, medtem ko se ZDA strateško vse bolj koncentrirajo na Pacifik. Kot za Politico ugotavlja Ilya Grindeff, bo za to potrebno znatno povečanje vlaganj v obrambo. Evropske države so od začetka ruske agresije na Ukrajino tako napovedale, da bodo za posodobitev svojih vojaških zmogljivosti namenile skupno okoli 230 milijard evrov.

Mir nas je uspaval

Spomnimo, v zadnjih letih je tudi ameriška politika vse močneje pritiskala na Evropo, naj poveča svoja vlaganja v obrambo in prevzame svoj del odgovornosti v zavezništvu. Pri novih masovnih vlaganjih ne gre le za odgovor na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija. Po eni strani močnejše evropske države s tem zasledujejo lasten strateški interes, z večjimi vlaganji pa bi, tako Grindeff, Evropa postala manj odvisna ne le od ZDA, temveč tudi od Kitajske, od koder evropska vojaška industrija pridobiva nekatere ključne komponente. Kitajsko EU namreč vidi kot "sistemskega rivala", ali preprosteje, strateškega nasprotnika.

Desetletja miru so Evropo uspavala in postavlja se vprašanje, če vojaška industrija premore dovolj proizvodnih kapacitet, ki bi zadostile potrebam modernizacije. Tudi zaloge orožja so se sčasoma manjšale in nekatere države so Ukrajini dobavile več kot polovico, nekatere pa tudi skoraj vse lastne kapacitete. Tu govorimo predvsem o najnujnejših sistemih, kot so na primer protioklepni raketometi, ki so jih v največji meri dobavile Estonija, Velika Britanija in ZDA, ob tem pa so njihove zaloge utrpele znaten primanjkljaj.

David Chour, finančni direktor največjega češkega proizvajalca oborožitvenih sistemov CSG, največjo težavo vidi v tem, da evropski proizvajalci izdelujejo sicer zelo napredne sisteme, a v majhnih količinah. Meni, da je slednje potrebno povečati, za kar pa so potrebna milijardna vlaganja.

Nemci z denarjem, Poljaki z orožjem

V tem oziru verjetno najbolj izstopata Nemčija in Poljska, vsaka s svojim pristopom. Nemški kancler Olaf Scholz je kmalu po začetku ruske agresije na Ukrajino zagotovil sto milijard evrov za posodobitev vojske, kar pomeni, da se je njihov obrambni proračun praktično podvojil. A ni vse v denarju: kot za portal Geopolitical Futures ugotavlja analitik George Friedman, Nemcem resno primanjkuje proizvodnih kapacitet. S podobnimi izzivi se soočajo tudi druge evropske države, a obseg nemške obrambne industrije je v primerjavi z ostalimi panogami v tej državi nesorazmerno majhen. "Pričakovali bi, da bo Nemčija imela velike proizvodne kapacitete že zaradi odgovornosti," meni.

Friedman kot bistveno vprašanje navaja sledeče: kaj, če bi Rusi bili sposobni zavzeti celotno Ukrajino in napasti tudi države preko njenih meja? Idejo o trajnem miru označi za "evropski mit", hkrati pa opozori, da je nevarno biti bogat in vojaško šibek.

Velike korake k močni vojski, pa tudi k domači proizvodnji, pa je letos storila Poljska. Z Južno Korejo so podpisali 14,5 milijarde vreden dogovor, po katerem bo poljska vojska dobila 1.000 tankov K2, 600 havbic K9 in 48 nadzvočnih letal FA-50. Dobave naj bi se začele že naslednje leto, prvi sistemi in vsa letala bodo izdelani v Južni Koreji, večino tankov in havbic pa bodo Poljaki po navedbah obrambnega ministrstva po licenci izdelali sami.

Poljski obrambni minister Mariusz Błaszczak je ob podpisu pogodbe povedal, da so se Poljaki iz vojne v Ukrajini naučili, kaj pomeni agresija, ter spoznali pomen oborožitve. Za sodelovanje z Južno Korejo pa so se odločili preprosto zato, ker zaupajo njihovim sistemom, saj se ta država že desetletja pripravlja na vojno. S tem bo Poljska prišla po eni strani do najsodobnejše oborožitve, po drugi pa bo z lastno proizvodnjo zadostila potrebam po neodvisnosti.

EU bi imela svoje obrambne mehanizme

Že več desetletij se govori o vzpostavitvi lastnih evropskih obrambnih kapacitet, tako imenovane evropske vojske na ravni EU. Tovrstne ideje so bile deležne kritik, da gre za podvajanje vojaških struktur, saj je večina držav članic Unije tudi članic Nata (ali pa so z zavezništvom kompatibilne), ter da je iz mnogih različnih vojska nemogoče ustvariti enotno strukturo.

Tudi Grindeff meni, da največjo težavo predstavlja neenotnost, saj imajo države različne interese, pogosto tudi nasprotne. Kljub temu pa obstajajo nekatere javnosti slabo poznane evropske institucije, zadolžene za obrambno področje.

Evropska varnostna agencija (EDA) naj bi tako zagotavljala integracijo med državami na področju obrambe, hkrati pa pod vodstvom visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko predstavlja stičišče med vojsko in politiko. Za investicije skrbi Evropski obrambni sklad (EDF), ki v letih 2021–2027 razpolaga z osmimi milijardami evrov, s katerimi nudi pomoč podjetjem in raziskovalnim inštitutom ter državam pri razvoju in sodelovanju.

Brezzobi bruseljski tiger

Za operativo pa so zadolžene Evropske obrambne sile, katerih jedro sestavljajo tako imenovane evropske bojne skupine. Gre za osemnajst bojnih skupin s 1.500 pripadniki in podporo ("evropska vojska" naj bi tako štela 30.000 pripadnikov). Materialna sredstva in kadre prispevajo države članice, namenjene pa so humanitarnemu delovanju ter operacijam za ohranjanje in vzpostavitev miru v skladu s politiko EU. Omenjene bojne skupine naj bi delovale v manjših operacijah hitrega odzivanja in pri pripravi terena večjim operacijam.

Dejstvo ostaja, da kljub ambiciozni zamisli evropske bojne skupine niso bile nikoli uporabljene. Analitiki menijo, da zametki evropske vojske ne morejo zaživeti tudi zaradi počasnih političnih postopkov odločanja. Že pred leti je analitičarka Ulrike Franke za portal Evropskega sveta za zunanje zadeve zapisala, da imajo države zelo različne vizije o ustroju in namenu evropskih sil. Ugotavlja tudi, da je "evropska vojska" nedelujoča ravno zaradi odprtosti in vključevalnosti različnih pogledov, ki v danem primeru ne pridejo v poštev.



 

.