Veliki petek: »Da bi Adam zaplesal.«

Je skrivnost velikega petka res zgolj misterij nedopovedljivega trpljenja, kruto krščansko oživljanje spomina na krvave kaznovalne prakse rimskega imperija in nerazumljiv, neuspešen ter klavrn konec samooklicanega gospodarja nad življenjem in smrtjo?

Da nas ne bi privajenost na naše podobe odvrnila od osebnega vstopa v to zgodbo trpljenja Jezusa Kristusa, vabim, da k njej pristopimo v malce neobičajni perspektivi. Roman Melod († ok. 560), začetnik bizantinske liturgične himnografije, je napisal pesnitev z naslovom O Kristusovem trpljenju, ki so jo peli po cerkvah vzhodnega obreda prav na današnji dan. Začne se z vso značilno dramatičnostjo: »Danes so se zemlje temelji zatresli, / sonce je skrilo, ker ni moglo zreti tega (kar se je zgodilo)«.

Ta danes poslušalce uvaja v osebno doživljanje tega, kar se je zgodilo takrat zunaj zidov Jeruzalema na griču, ki se je imenoval Kalvarija. »Umaknite se v pretresenosti, nebesa; pogrezni se v kaos, zemlja; / ne drzni si gledati svojega Gospodarja, sonce, / saj visi na križu prostovoljno.« Z vso dramatičnostjo smo pritegnjeni v to dogajanje, ki ga – čeprav ne daje tega vtisa – skrivnostno vodi On, ki pribit prostovoljno umira. Gregor iz Nise je zapisal, da je ravno Kristusova svoboda, popolna sposobnost odločanja, največji pokazatelj, da je v celoti sprejel človeškost. Svobodno se je odločil, da podari svoje življenje.

ravno Kristusova svoboda, popolna sposobnost odločanja, je največji pokazatelj, da je v celoti sprejel človeškost. Svobodno se je odločil, da podari svoje življenje.

Roman Melod nadaljuje: »Mojo si prevzel naravo, moj Odrešenik, da bi jaz prevzel tvojo. / Sprejel si trpljenje, da se jaz sedaj / ne bi bal trpeti; s svojo smrtjo si me oživel. / Bil položen si v grob, meni pa raj si dal za dom. / Ker si v globočine se spustil, si me dvignil. / Ker si podzemlja dveri premagal, si meni odprl dveri v nebo. / Vse si jasno vzdržal zaradi padlih in vse prenesel, da bi Adam plesal [hina choreuē ho Adam].«

Vsaka kitica se konča s tem kratkim, a pretresljivim refrenom, ki ga je prepevalo vse ljudstvo: »da bi Adam plesal.« Različnim dramskim osebam v pesmi so te besede položene v usta. Ljudstvo sarkastično pravi Pilatu: »On je kriv česar ga tožimo, zato molči / da bi Adam plesal.« Očitno je, da množica ne ve, kaj vpije. Presunljiv pa je verz, v katerem Roman Melod položi iste besede tudi v usta Jezusu, ki v pesmi pravi: »Trpel bom in umrl, da bi Adam plesal«.

Mojstrska retorika pesnika želi poslušalce vpeljati v globoko osebno doživljanje skrivnosti Jezusovega pasijona. Kristus, drugi Adam, se je spustil na svet, da bi popravil napako prvega človeka in ozdravil vse, ki nosimo posledice tega odklona. Ko Božji sin prevzame človeško naravo in jo zaživi na Božji način, to prinese neizmerno veselje vsem, ki so bili, smo in bodo živeli v človeški koži. Običajno so pojmi kot so odrešenje, odkupitev ali milost za naša ušesa težki in nam ne povedo dosti za naše življenje. Pogosto je v zahodnem krščanstvu velik poudarek dan premišljevanju Kristusovega trpljenja, a nam to včasih postane nerazumljivo. Kristus pa na ikonah vzhodne tradicije ni nikoli prikazan mrtev; tudi na križu je živ, zmagovit, ki podarja življenje.

Táko je tudi osnovno sporočilo himne Romana Meloda: pasijon učlovečenega Logosa, Sina Božjega, je Bog Oče dopustil z namenom, da bi Adam zaplesal. Da bi vse, kar je v naši eksistenci padlega, slabotnega, ohromelega, znova zaplesalo v veselju, vzklikanju in radosti. Kristusova muka, zapuščenost in sramotna smrt so se zgodile z namenom, da bi Adam v nas zaplesal ples velikonočnega jutra.