V zaporu v Rusiji umrl pianist Pavel Kušnir, ki je nasprotoval vojni v Ukrajini

39 – letni ruski pianist Pavel Kušnir ni bil del nedavne velike izmenjave zapornikov med Zahodom in Rusijo, v okviru katere so Rusi izposlovali ne le vrnitev njihovih agentov (tudi iz Slovenije), pač pa celo morilcev. Umrl je štiri dni po izmenjavi, pozabljen. Po poročanju BBC se je v zaporu znašel, ker je večkrat protestiral zoper rusko agresijo na Ukrajino. Kmalu po aretaciji je maja letos začel gladovno stavkati, kasneje je zavrnil tudi vodo.

Pavel Kušnir je umrl je v priporu v Birobidžanu, na ruskem Daljnem vzhodu. Na pogrebu je žalovalo le 11 ljudi. Po besedah opozicijske političarke iz Sibirije Svetlane Kaverzine ga nihče ni poskušal odvrniti od tega, da se žrtvuje, saj niso niti vedeli, kaj se dogaja. »Bil je sam.«

Pred aretacijo je na svojem YouTube kanalu objavil štiri protivojne videoposnetke, pri čemer je imel le pet naročnikov. Za Putinov režim dovolj, aretirali so ga. Njegov zadnji videoposnetek, objavljen januarja, je obravnaval pokol civilistov, ki so ga leta 2022 izvedle ruske enote v Buči, predmestju Kijeva.

Za rešetke so ga spravili, ker naj bi »pozival k terorističnim dejanjem, za kar je zagrožena kazen do sedem let zapora.« Nato o njem ni bilo več slišati do drugega avgusta, ko sta aktivista za človekove pravice Olga Romanova in Kušnirjeva prijateljica Olga Škrigunova razkrili njegovo smrt v članku, objavljenem na spletnem novičarskem portalu Vot Tak. Njegova 79-letna mati, Irina Levina, je kasneje sinovo smrt potrdila.

Na vprašanje v intervjuju leta 2005, katere skladbe ne bi nikoli izvajal, je odgovoril, da ruske državne himne.

Plakati o Putinu fašistu

Rojen je bil v mestu Tambov v osrednji Rusiji, oče je bil pianist in pedagog, mati učiteljica na glasbeni šoli. Klavir je začel igrati že pri dveh letih in pri komaj sedemnajstih izvedel izjemni dve in polurni koncert, na katerem je zaigral vseh 24 preludijev in fug skladatelja Dmitrija Šostakoviča.

Sprejet je bil na  moskovski konservatorij, kjer je po besedah sošolke Julie Wertman veljal za disidenta. Na vprašanje v intervjuju leta 2005, katere skladbe nikoli ne bi izvajal, je odgovoril, da ruske državne himne.

Po diplomi je iskal zaposlitev v manjših mestih, saj je menil, da bo imel zunaj Moskve več glasbene in osebne svobode.

Preselil se je v Jekaterinburg, nato v Kursk. Tri leta je preživel v mestu Kurgan, vzhodno od Urala, preden je leta 2022 izgubil službo v tamkajšnjem filharmoničnem orkestru. Delo je našel kot solist v Birobidžanski filharmoniji (mesto Birobidžan leži v bližini ruske meje s Kitajsko) in na lokalni televiziji dejal: »Če ne bom zaprt, vpoklican v vojsko ali odpuščen, upam, da bom naslednjih 12 let preživel z vami.« A tudi tam je ostal disident. Po mestu je ponoči lepil plakate z gesli zoper mobilizacijo, predsednika Rusije Vladimirja Putina je na njih opisoval kot fašista. Že pred aretacijo je v protest proti vojni začel več gladovnih stavk.

Če ne bom zaprt, vpoklican v vojsko ali odpuščen, upam, da bom naslednjih 12 let preživel z vami.

Bil je kot okostnjak

Kot je dejala njegova prijateljica Škrigunova, ga je skušala prepričati, naj zapusti Rusijo. Konec marca je zadnjič govorila z njim. Povedal ji je, da ima občutek, da ga spremljajo. Na sodišču v Birobidžanu ne dajejo nobenih informacij o kazenskem postopku zoper njega.

Pri neodvisnem portalu Mediazona so govorilo z osebo, ki je bila s pianistom v kontaktu tik pred njegovo smrtjo. Bil je kot okostnjak, ga je opisala, komaj je lahko hodil. Oblasti so kot uradni vzrok smrti zapisale srčno popuščanje. Šele po smrti je postal mednarodno prepoznaven.

22 vodilnih klasičnih glasbenikov, vključno z Danielom Barenboimom, Simonom Rattleom in Martho Argerich, je v odprtem pismu zapisalo, da gre za izjemnega umetnika. Čeprav je imel na YouTube kanalu zgolj nekaj naročnikov, je bil njegov najbolj priljubljen posnetek po smrti ogledan že več kot 22.000-krat.