V senci iranskega konflikta Turki vkorakali v Libijo

Medtem ko so oči svetovne javnosti usmerjene v eskalacijo ameriško-iranskega spora, Erdoganova Turčija izkorišča priložnost za širjenje svojega vpliva na teritorijih, kjer jih je v zanjo svetlejših časih že obvladovala. 

A v boju za rezerve zemeljskega plina v vzhodnem Sredozemlju je turški samodržec trčil ob strateško koalicijo staro-novih sovražnikov: Grčije, Cipra, Egipta in Izraela. 

Sveža novica, da je Turčija začela pošiljati svoje čete in specialno opremo v Libijo, bi si nedvomno zaslužila več pozornosti kot jo ima sedaj, ko je početje Recepa Tayyipa Erdoğana v senci bližnjevzhodnih zaostrovanj.

Prvi kontingent turških čet je že prispel v Tripoli, kjer bo aktualni vladi pomagal braniti prestolnico v devet mesecev trajajoči ofenzivi rivala tripolskih oblasti iz zahoda države, vojaškega poveljnika Khalifa Haftarja. Gre še za eno "proksi vojno" vzpenjajočih se velesil v z nafto bogati državi. In nekatere med njimi so se tokrat znašle na nasprotnih straneh; medtem ko oblast v Tripoliju podpirata Turčija in Katar, vlada pa ima tudi podporo Združenih narodov. Haftarja, vsak s svojo računico, podpirajo Združeni arabski emirati, Egipt, Savdska Arabija in Rusija.

Vsi ti podporniki, v nasprotju z resolucijami OZN, strani zalagajo z orožjem, strelivom, urjenjem in velikimi količinami denarja, kar zgolj podaljšuje trpljenje nesrečnega prebivalstva Libije.

Libija je v krvavo državljansko vojno potisnjena vse od odstranitve Muammarja Gaddafija oktobra 2011. V zahodnem delu Libije skušata islamska vlada in parlament vzpostaviti ustavo, temelječo na šeriatskem pravu. Na vzhodu države pa je upokojeni feldmaršal Khalifa Haftar, ki se je svoj čas boril že proti Gadafiju, vzpostavil lastno vojsko in sekularni parlament.

Vladimir Putin zaslutil priložnost

Kot za Israel Hayom piše Oded Granot, je Haftarju ob pomoči z druge strani meje (Egipt) ter moderne opreme (droni), ki so jih zagotovili ZAE, v zadnjih letih uspelo osvojiti dobršen del države. A za zadnje uspehe, ki so Hafarjevo vojsko pripeljali do južnega obrobja Tripolija in na prag zavzetja prestolnice, ima največ zaslug vojaška pomoč Rusije.

Podobno kot v Siriji je Vladimir Putin v ameriški neodločenosti prepoznal priložnost, da si na Mediteranu zagotovi po Siriji drugo strateško enklavo in morda celo doseže odprtje nove ruske pomorske baze.

V ta namen je, tako kot Siriji, svojemu proksi zavezniku zagotovil več kot tisoč najemniških vojakov iz skupine Wagner. Gre za izjemno izkušene in dobro izurjene borce, ki so branilcem Tripolija prizadejali močne izgube.

V hudi uri se je vlada v Tripoliju pod vodstvom Fayeza al-Sarraja, za pomoč obrnila na Turčijo. Erdogan pa je situacijo takoj speljal na svoj mlin in s Al-Sarrajem sklenil dva dogovora. Prvi govori o vojaškem in obrambnem sodelovanju, drugi, po naravi skrajno sporni, pa na razmejitev pomorskih meja med državama.

Slednje je sprožilo široko mednarodno obsodbo, saj gre za kršenje mednarodnega prava, ter razjezilo vsaj še štiri mediteranske države: Grčijo, Ciper, Egipt in Izrael. Kot pravi Erdogan, te države jezi, da jim dejanje Turčije preprečuje nadaljevanje skupnega projekta gradnje podvodnega plinovoda od vzhodnega Sredozemlja do Evrope.

Tukaj pa Erodoganove ambicije in interesi trčijo ob stare nasprotnike. Kot piše Granot, si turški predsednik po eni strani prizadeva končati izolacijo v regiji in pridobiti novega prijatelja ter hkrati utrditi svojo pozicijo v boju za zaloge zemeljskega plina v regiji.

A podobno kot v Siriji, mu to zna preprečiti ruska intervencija na strani Haftarjevih sil. Kljub temu analitik meni, da Rusija in Turčija nista nujno na poti neposredne konfrontacije. Oba voditelja sta se namreč tudi v najbolj vročih konfliktih na Bližnjem vzhodu naučila najti skupne imenovalce. Obenem pa se Erdogan pridružuje ruskemu zgledu in kot glavnino sil v Libijo pošilja najemniško vojsko ter le za vzorec rednih turških oboroženih sil.

Medtem pa se Izrael vsaj uradno v libijski državljanski vojni ni postavil na nobeno stran. Ampak, še piše analitik Oded Granot, padca vlade v Tripoliju ne bo ravno obžaloval. Zmaga uporniškega feldmaršala Khalifa Haftarja pa bo nedvomno razveljavila dogovore, sklenjene med Turčijo in aktualno libijsko vlado ter v prvo vrsto postavila nove zaveznike.