V imenu koga nad krščansko tradicijo Slovenije in Evrope?

Te dni sem se večkrat spomnila na resnično zgodbo izpred mnogo let. Nekemu starejšemu samosvojemu gospodu so se v dimniku vnele saje in kazalo je, da se bo ogenj zdaj zdaj razširil tudi na podstrešje. Sosedje so pritekli na pomoč, nekateri celo v pižamah. Oča se je kar naenkrat postavil prednje in jih začel poditi:''Vi, ki hodite v cerkev, pa že ne boste gasili mojega dimnika!'' Prej, preden so prihiteli gasilci, je bilo že prepozno. Oča je ostal brez doma, a trmasto zadovoljen, ker je obveljala njegova.

Dolgih sedemnajst let so si na Polici pri Grosupljem trudili za novo podružnično šolo, zato verjamem, da so trenutki otvoritve za kraj pomenili nekaj velikega. Marija Podvršič, vodja šole, je bila ob tej izjemni priložnosti vidno ganjena, vaščani in učenci pa prav tako. Bilo je razumljivo, saj se šolarjem poslej ne bo več treba stiskati v odsluženih prostorih, gostovati v zabojnikih ali v bližnjem župnišču.

Polica je, kot kaže, eden tistih krajev, kjer prebivalci s krajem dihajo kot eno. Tako, kot bi morali sobivati tudi v državi, v kateri živimo.

Bilo je logično in samo po sebi umevno, da sta se veselemu vzdušju ob otvoritvi šole pridružila tudi župnika. Eden od njiju je bil Jože Plut, ki ga poznam, zato sem prepričana, da je s svojo kleno, morda celo hudomušno obarvano besedo pripomogel, da je bil praznični dan še lepši.

Žal pa je v življenju tako, da brez pelina ne gre. Četudi so bili domačini srečni in zadovoljni, pa so se začeli praskati po njihovi sreči tisti – od zunaj, ki jih nima kaj srbeti.

Sploh mi ni jasno, zakaj so jim šli blagoslov in župnika v nos. Očitno niso imeli koristnejšega dela, saj so se tudi spraševali, če, morda, ni šlo celo za nezakonito in neustavno šolsko prakso, ki razgrajuje, hahahaha, ali celo ruši enakopravnost verujočih, različno verujočih in neverujočih.

Pri vseh anomalijah, ki se dogajajo znotraj šolskega sistema, bosta dva duhovnika, ki sta blagoslovila nove šolske prostore – rušitelja?! Hecno.

Če se ozremo sto let nazaj, so imeli naši predniki več ali manj vsi krščanske korenine. Drži, da so bili med njimi iskreno verni, da so bili pa tudi takšni, ki so šli k maši ''za vsak slučaj'', pa tudi ni zanikati. Po vojni so se, žal, krščanski veri mnogi izneverili iz čistega koristoljubja in ne zato, ker bi verjeli, da res predstavlja opij za ljudstvo.

Roko na srce: do tradicije, če temu lahko tako rečem, bi lahko bili bolj spoštljivi tudi na ta način, da bi dovolili drugim ljudem, da svoje življenje rihtajo po svoje kljub morebitni medsebojni drugačnosti glede verskih in političnih prepričanj.

Tudi v našem kraju živimo eni in drugi, bolj, zelo bolj, malo manj bolj verni v slogi in to je edino prav. Župnika povabijo, da blagoslovi ne le v šolske prostore, blagoslovi tudi novo cesto, mostove, gasilske pridobitve. Starejšega videvam v šoli, kamor prihaja na kosilo. Mar ne bi smel? Se morda otroci zaradi njega slabše učijo?

Če bi bil župnik na Polici žleht, pa na srečo ni, bi lahko pojezikal, ej, ljubčki moji, a takrat, ko se pa niste imeli kam dati, smo bili pa v župnišču kljub ideološki neprimernosti -  dobri?!

Slovenija je majhna, zelo miniaturna dežela, Polica pa je iz vesolja komaj vidna, če sploh. Če prebivalci ne bi bili povezani, če ne bi sodelovali, si pomagali, bi se hitro zgodilo, da bi zaradi čudaštva enega zgorelo marsikaj, če ne vse.

Na konec pa bi rada dodala še nekaj: življenje v Evropi zadnje čase ni ravno prijazno do staroselcev. Celo trgovci so si zadali za domačo nalogo, da v imenu bogov Denarja in Dobička brišejo njeno krščansko preteklost.

V imenu koga pa bi radi pregnali tovrstno tradicijo, kakršni smo bili priča na Polici?