V calaiški Džungli le še policisti in otroci. Padla bo tudi cerkev

Na francoskem bregu Rokavskega preliva se nadaljuje rušenje ilegalnega begunskega taborišča pri Calaisu. 

Calais, ki zunanjega evropskega opazovalce spominja le na džunglo, je v letih obstanka pravzaprav postal dodelano in strukturirano mesto, stoječe na pomoči prostovoljcev in humanitarnih organizacij.

V njem trenutno ostajajo le policisti in otroci, skupaj s kampom pa bodo podrli tudi pravo slavno Cerkev, ki so jo zgradili Etiopijci in Eritrejci. 

Različna društva kot Calais Kitchen in Community kitchen so skrbela za dobavo in pomoč pri pripravi hrane, prostovoljci so pomagali pri gradnji mošej, cerkva, skupnostnih centrov. Obstajala je mreža podpore za ženske, otroke, ostarele.

Sedaj, poročajo prostovoljci, vsega tega ni več. Calais je podvržen rušitvi in med prebivališča  so pripuščeni le francoski policisti. Prostovoljci vodo in hrano beguncem, ki so v večini iz Afrike in Bližnjega vzhoda, podajajo preko ograje.

Zaradi demolicije je odpovedal vodni režim, stranišča sicer delajo, vendar se ni mogoče umivati.

Ostajajo francoski policisti in ... otroci

V taborišču večinoma ostajajo otroci, po ocenah okrog 1500. V glavnini so dečki, stari med 10 in 17 let, ki bi bili ob samovoljnem odhodu bolj ogroženi in izpostavljeni. Zato jim tako prostovoljci kot francoske oblasti poskušajo preprečiti odhod, dokler ne rešijo vprašanja mladoletnih beguncev in njihove morebitne premestitve v Britanijo.

Po poročilih prisotnih prostovoljcev živijo v kontejnerjih, po dvanajst skupaj. »Vprašanja, ki jih dobimo od otrok, kadar razdeljujemo hrano so ¨kdaj gremo v Anglijo?¨, ¨Lahko pokličem mamo?¨, ¨Imate kakšne odeje ali čevlje?¨«. pove eden izmed pomočnikov v kampu.

Razen varnostnikov v kontejnerje nima vstopa nihče, otroci poskušajo preživeti sami. In Calais, ki je bil včasih improvizirano mesto, je sedaj resnično džungla.

Eden izmed novinarjev predlaga referenco na Gospodarja muh, dečki se preganjano po opusteli pokrajini in poskušajo preživeti.

"V splošnem begunska politika evropskih držav vsakič znova izpade bolj zgrešena. »Kot bi bili živina in ne ljudje," za The Independent pripomni novinarka, ko se v ozadju prispevka ljudje gnetejo za ograjo.

Zadnjič molili v džungelski cerkvi

Ljudem, ki so nosijo pečat vojne, slabih razmer in poti; Evropa naloži novo travmo. V Grčiji, kjer so si begunci v skvotih zgradili lastne skupnosti in uredili bivališča, so izvedli evikcije. V Calaisu, kjer so si Etiopijci in Eritrejci v dveh mesecih postavili pravoslavno cerkev, načrtujejo rušitev. V soboto so se zbrali na poslednjem bogoslužju.

Pascal Froehly, ki dela za francsoki Karistan je povedal, da bi bili veseli, če bi cerkev preživela rušitev taborišča. »Solidno je zgrajena..to je priložnost, da prepoznamo znanje in domislenost beguncev. Lahko bi bil spomin na tukajšnje dogodke, na veselje in trpljenje.« poudari.  A francoske oblasti vztrajajo pri rušitvi vsega.

O travmah, ki jih povzroča vsako ponovno uničenje doma, bivališča, svetišča in skupnosti za izseljene ljudi, se ne govori.

Kot je poudaril migrant, ko so zrušili grški skvot Orfanotrofeio: »To je moj dom in dom mojih otrok, dom tridesetih družin. A odločili se, da moramo živeti v namestitvenih centrih. Prišli so z orožjem, kot bi bili manj od živali in nas aretirali pred očmi naših otrok.«

Dr. Anica Mikuš Kos, slovenska psihiatrinja, ki se ukvarja s travmo, že vrsto let predava o tem, kako »beguncem pomagati, da bi obvladovali svoje stiske in travme.« A za začetek se zdi, da bi bilo dovolj, če jih ne bi povzročali.