Sončni paneli na travnikih, bregovih, jezerih, na kilometrih protihrupnih ograj na avtocestah, praktično povsod, kjer se jih da postaviti – to so sanje predsednika vlade iz energetskega sektorja, Roberta Goloba, zajete v osnutku Zakona o umeščanju elektrarn iz OVE.
Ta med drugim predvideva nižanje okoljskih standardov pri umeščanju sončnih in vetrnih elektrarn v prostor, kar po izračunih dr. Erika Margana iz Inštituta Jožef Stefan v praksi pomeni približno 4,6 milijona postavljenih solarnih panelov, če bi do leta 2033 želeli nadomestiti električno energijo iz TEŠ6.
O okoliščinah in posledicah takšnih načrtov v članku za naročnike digitalne Domovine in bralce tednika piše Luka Svetina.
V pričujočem tekstu pa pišemo o tem, zakaj brez Kitajcev tudi ob manj ambicioznih in bolj realno uresničljivih načrtih enostavno ne bo šlo.
Ko govorimo o sončnih panelih, se ne moremo izogniti omembi Kitajske. Ta nadzoruje večino oskrbovalne verige proizvodnje sončnih panelov. Takšna koncentracija ključne oskrbovalne verige pa je zelo ranljiva.
Kot v svojem poročilu poudarja Mednarodna agencija za energijo (IEA), je Kitajska v preteklih letih ogromno pripomogla k znižanju stroškov sončnih panelov (ti so se znižali za kar 80 odstotkov). Primarno je to posledica njene industrijske politike. To je seveda koristilo kitajskemu gospodarstvu, sončni paneli pa posledično predstavljajo velik del kitajskega izvoza – skoraj sedem odstotkov kitajskega trgovinskega presežka.
“Gledano globalno, Kitajska dominira 80 odstotkov oskrbovalne verige, ta delež pa naj bi do leta 2025 narasel na 90 odstotkov.”
Proizvodnja sončnih panelov ima več faz, Kitajska pa dominira v prav vseh ključnih fazah. Gledano globalno, Kitajska dominira 80 odstotkov oskrbovalne verige, ta delež pa naj bi do leta 2025 narasel na 90 odstotkov. Tudi na samem Kitajskem ta veriga ni enakomerno razporejena, saj je 40 odstotkov proizvodnje skoncentrirane v samo eni provinci. Na splošno je bilo v zadnjih desetih letih možno opaziti trend koncentriranja proizvodnje v posameznih državah (poleg Kitajske predvsem v jugovzhodni Aziji).
Rešitev je razpršitev oskrbovalne verige
Po poročanju IEA predstavlja takšna koncentracija veliko ranljivost oskrbovalne verige. Kot rešitev vidijo razpršitev (diversification) oskrbovalne verige. Proizvodnja sončnih panelov je dolgotrajen proces, vendar pa predstavlja neizkoriščen potencial z veliko koristmi. V naslednjih desetih letih bi tako lahko ustvarili pol milijona novih delovnih mest.
Glavni problem pri tem bo konkurenčnost glede na stroške proizvodnje. Ti so najvišji v Evropi, primarno zaradi cen energije. Cena energije sicer predstavlja enega glavnih stroškov pri proizvodnji sončnih panelov, vendar pa se ta strošek s pridobljeno energijo zelo hitro povrne. Pri IEA izpostavljajo, da bo za reševanje teh težav ključna kreativna politika, ki bo spodbujala investiranje v panogo.
Costs for solar PV manufacturing in China are 35% lower than in Europe, 20% lower than in the US, & 10% lower than in India.
This makes cost competitiveness a key challenge to diversifying supply chains, but government policies can help close the gap → https://t.co/jh9gj7fPGw pic.twitter.com/Iyjad9WKdN
— International Energy Agency (@IEA) August 25, 2022
V zadnjih mesecih lahko spremljamo, kakšen vpliv imajo mednarodni dogodki in prekomerno zanašanje na samo eno državo, ko gre za pridobivanje energije. Evropa, ki se je prekomerno zanašala na uvažanje ruskega plina, se je hitro znašla v nezavidljivem položaju, katerega posledice naj bi to zimo doživeli vsi.
V času prehajanja na zeleno energijo bodo alternativni, okolju prijazni viri, kot so sončni paneli, vedno bolj aktualni, a glede na naše zanašanje na Kitajsko pri njihovi proizvodnji se lahko hitro znajdemo v škripcih. Tamkajšnja kriza, bodisi naravna bodisi politična, lahko usodno vpliva na našo zmožnost pridobivanja čiste in ugodne energije.
V Evropi imamo dodatno težavo, saj imamo zelo visoke cene energije, ki so pri proizvodnji sončnih panelov bistvene, položaj pa dodatno zapleta situacija v Ukrajini. Vendar pa je razpršitev virov energije in posledična nemotena oskrba z le-to bistvena za našo prihodnjo dobrobit.
Tako bi bilo smotrno investirati v proizvodnjo sončnih panelov tudi pri nas, pri tem pa bodo bistvene, kot pravijo pri IEA, kreativne politične rešitve.
Kdo bo financiral solarizacijo Slovenije, ki predvideva postavitev sončnih elektrarn tudi na ograjah in bregovih ob avtocestah? Trenutno ne poznamo načina, kako bi odpadne module sončnih celic razgradili tako, da bi bili popolnoma neinvazivni za okolje.
V Sloveniji s pomočjo sonca proizvedemo pičla 2 odstotka električne energije.
Kritiki Golobove vlade menijo, da se v ozadju pripravljajo investicije z javnim denarjem, na račun katerih bodo izbrana prijateljska podjetja mastno služila. Kar 71,8 odstotka Slovencev je pripravljenih investirati svoj denar v sončne panele.
Celoten članek Luke Svetine lahko preberete z digitalno naročnino, ki jo dobite na naročniški strani.
Ukinil bo kmetijstvo, sadjarstvo, živnorejo in gozdarstvo, da bo lahko Slovenijo pokril s paneli za pridobivanje sončne električne energije.
Ljudje se bodo podnevi greli, ponoči pa zmrzovali in stradali.
Brez panike. Za energijo, ki bi jo proizvedla nova nuklearka moči 1GW bi morali prekriti 25 km2 oz 0.125 % površine Slovenije. Tako bolj za občutek, ne da bi imel kaj proti vinogradom, to pomeni pribl. 16% vinogradov. Površina torej ni problem.
Ni največji problem dobaviti in postaviti panele, nerešljiv problem je zagotoviti 24ur sonca dnevno.
Si prezrl?
Po novem je naše sonce 24 ur na dan predsednik nekekšne rokohitrske vlade dr. Robert Golob.
Videl boš, kako nam bo pod njegovim vodstvom še vroče. Morda bo koga tudi zeblo, ampak to je že stvar osebnega prenašanja bede in nizkih temperatur.
Konec koncev se bo treba sprijazniti tudi s tem, da sončnim dnem rado sledi tudi obdobje teme.
In takrat nam bodo 24 ur na dan svetili in nas greli Golobovi paneli..
Da bi sončne elektrarne bile spodoben alternativni vir električne energije, bi bilo potrebno s pomočjo te elektrike v času, ko sonce sveti o (zgolj nekaj ur dnevno) z elektrolizo proizvajat vodik, imet ustrezno tehnično rešitev za ustrezno skladiščenje vodika in nato ponoči/pozimi s pomočjo gorivnih celic proizvajat elektriko. Takrat, ko pač sonca ni, potrebe pa seveda bodo. Do takrat pa bodo sončne elektrarne bolj ali manj zgolj motnja v sistemu elektro distribucije! Če je takih motenj manj kot 5% vsega, bo še šlo, kar bo pa več, bo pa predstavljalo resno nevarnost za zrušitev celotnega el. energetskega sistema. Trenutno smo brez elektrike iz sicer našega najbolj stabilnega vira NEK in bognedaj za ta čas v letu prehude zime, saj se nam zgoraj povedano lahko uresniči tudi brez velikih sončnih elektrarn, ki jih ne bo s čim nadomestit tako kot sedaj nuklearke. Kurili bomo kurilno olje v plinskih elektrarnah, da se bomo pozimi lahko greli vsaj s kaloriferji na elektriko, ker je kurilno olje za navadnega smrtnika pač predrago – beri preveč obdavčeno. Kdo je tu nor?
Za kratkoročno shranjevanje so baterije boljša rešitev, ker je izkoristek veliko boljši. Morda še črpalne hidroelektrarne.
Energetske krize bo konec, ko bo sonce svetilo 24 ur na dan. Dotlej pa bomo rabili jedrsko in premogovno elektriko.
Čemu sploh te debate? Ključna težava je, da ni na voljo dovolj zmogljivih in racionalno vzdržnih hranilnikov, sončne elektrarne pa so možne le tam, kjer je prosta kapaciteta v transformatorjih, saj samo omrežje ne dopušča take dodatne zmogljivosti. Pa zakaj ta nenehna zavajanja? V celotnem območju Ljubljane recimo, je takšna sončna elektrarna možna zgolj na področju Šiške in Viča, poroča Dnevnik. Če vlada ni sposobna lastne hrbtenice in se odreči retardnosti Bruslja, glede sankcij Rusiji, potem naj zagotovi vsaj dovolj premoga za TEŠ 6? Kako? Zelo težko, saj premog ni le težko dobiti, predvsem je težava premog fizično pripeljati, saj so transportne kapacitete zapolnjene poroča Reporter. Skratka, prostovoljno smo skočili v prepad, sedaj pa vsaj uživajte v razgledu. Drugega namreč letos NE BO.
Ko bi nasankalo le 400 000 mihcev zamahnem z roko in si rečem, prav vam bodi. Žal bomo nasankali vsi. Pravzaprav ostalih 1 600 000 še bolj, ker VIP do nas ne seže. Pa dobr, a miljon pa pol ljudstva ni dovolj, da tega kljukca vrže z oblasti.
Oprostite, ampak mislim, da Robert Golob ni kriv za sprejete sankcije Rusiji na ravni Bruslja, tudi ne, za slepljenje ljudi preko ” zelenega prehoda.” Je pa kriv, ker nima nobene pametne ideje, kot dolgoletni vodja v energetski družbi. Seveda pa bi Janša ravno tako sprejel sankcije in govoril o bebavih sončnih elektrarnah, ker bi pač moral. Diktat Bruslja. Morda pa bi imel kako boljšo idejo?
Utrinek s Twitterja:
Steve Jobs slovenske energetike, Robert Golob je prodal poceni elektriko nuklearke za 10 let naprej. Po ceni cca. 80 – 100€ za MWh. Zakaj ? Da si je lahko izplačal 2 milijona evrov nagrade. Zdaj pa jo kupuje na EU trgu po 537€ za MWh.
Narod pa od samega navdušenja še kar pleše.
Gibanje SVOBODA:
(Nekaj dni starejši utrinek s Twittwrja)
“STROKOVNOST NA PRVEM MESTU!
Imamo srečo, da je naš predsednik vlade v teh časih strokovnjak za energetiko in energetske trge.
Dr. Robert Golob s svojim poznavanjem in znanjem tlakuje pot za spremembe energetske politike v EU.”
Oba utrinka nekako gresta skupaj ali pa tudi ne!
In še tretji twit, ki ga lahko brez sramu navežemo na prejšnja dva:
“A prav razumem tole…Golob je preko GENi poceni prodal elektriko iz NEK po nizki ceni za 10 let naprej, naredil na papirju velik profit in si izplačal nagrado.
Eno leto pozneje njegovi ministri razglašajo, da bo zaradi dragega uvoza elktrike treba zapreti cele veje gspodarstva.”
MEFISTO, pozabil si zelo “skromne mesečne prejemke” njega, mesije, in vseh ostalih na Gen-i. Zato pa tako piškavi dobiček, 14 milijonov za firmo, izplačilo “apostolom” (letne nagrade) pa kar 20 milijonov. Apostoli stanejo.
HOČEM JANEZA JANŠO NAZAJ!
Prispevek obravnava sončne celice podobno kot premog in s tem povsem zgreši. Ko jih enkrat imamo, je življenjska doba okoli 30 let. Tudi po tem času ne prenehajo delovati, le izkoristek je slabši. Torej v nobenem primeru ne bomo čez noč ostali brez elektrike, kot je to pri premogu – ko ga zmanjka, je konec tako rekoč v trenutku.
Tudi pri razgradnji moramo razgradnjo sončnih celic primerjati a ‘razgradnjo’ jedrskih odpadkov ali ‘razradnjo’ CO2 in pepela. Pri sončnih celicah večino mase in volumna predstavljata steklo in aluminij.
Prav vsako noč ostanemo brez elektrike iz SE. Dejansko že prej, že ob sončnem zahodu. pa še ob oblačnosti, dežju in megli. Celoletno je v letu samo kakih 1000 h primernega sončnega sevanja. Sezonsko hranjenje elektrike je še vedno izjemno drago, tako da poleti proizvedene elektrike ne moremo na gospodaren način shraniti za zimo.