Ukrajina bi čim prej v NATO – kaj to pomeni za odnose z Rusijo?

Uredništvo
1

Včeraj je generalni sekretar NATO Jens Stoltenberg obiskal Kijev, kjer se je srečal z ukrajinskim predsednikom Petrom Porošenkom in odprl nov sedež misije zveze NATO.

Poleg tega je dan prej na obisk prišel ameriški državni sekretar Rex Tillerson in zagotovil ameriško podporo ukrajinski suverenosti in ozemeljski celovitosti.

Dogodek je pomenljiv, saj se Ukrajina v geostrateškem smislu trenutno (vsaj uradno) po dogodkih spomladi 2014 nahaja na nekakšni “nikogaršnji zemlji”.

Podpora ukrajinskega ljudstva priključitvi NATO je zelo visoka, a analitiki menijo, da zaradi strahu pred “provociranjem” Rusije pridružitev Ukrajine severnoatlantskemu zavezništvu ne bo mogoča vsaj še 10 let.

Spomnimo – februarja 2014 so v Kijevu izbruhnile množične demonstracije proti proruskemu predsedniku Janukoviču (ta je tedaj preklical podpis povezovalnega sporazuma z EU), ki so po nekaj dneh krvavega nasilja dosegle Janukovičev odstop. Po predčasnih volitvah so oblast v Ukrajini (spet) prevzele evropsko usmerjene stranke.

Izredne razmere je izkoristila Rusija, nastalo situacijo označila za nezakonit državni udar in zasedla polotok Krim. Kmalu so se začeli tudi proruski protesti v mnogih vzhodnoukrajinskih mestih, kjer so tradicionalno tesno povezani z Rusijo, nato pa tudi oborožen konflikt v pokrajinah Doneck in Lugansk.

Ta kljub dvema podpisanima premirjema divja še danes, v nekakšni pat poziciji po sredini pokrajin, Zahod pa Rusijo obtožuje materialne in kadrovske podpore proruskim upornikom, kar ta uradno zanika. O tem smo nedavno pisali tudi na Domovini.

Poudarki včerajšnjega srečanja

Sekretar Stoltenberg je po pogovorih s Porošenkom izrazil solidarnost z Ukrajino in podporo njeni ozemeljski nedeljivosti. Tako je poudaril, da je “NATO prijatelj Ukrajine in Ukrajina prijateljica NATO” ter da “NATO ni in nikoli ne bo priznal ruske nelegalne priključitve Krima”.

Še bolj konkreten je bil Porošenko, ki je povedal, da so se dogovorili o začetku pogovorov o akcijskem načrtu za članstvo (takšen načrt pridruževanja imajo trenutno Bosna in Hercegovina, Makedonija in Gruzija) ter da ima Ukrajina že izdelan časovni načrt potrebnih reform in ukrepov, ki naj bi jo že do 2020 pripeljal do možnosti polnopravnega članstva.

Stoltenberg se je odzval tudi na rusko vztrajno protestiranje ukrajinskemu približevanju zvezi NATO (ob včerajšnjem obisku je denimo Moskva izjavila, da potencialno ukrajinsko članstvo v NATO ne bo pripomoglo k stabilnosti regije) in dejal, da “nobena država zunaj NATO nima pravice veta pri tem sodelovanju”.

Kaj pravijo zunanji analitiki in na kakšne ovire lahko naleti Ukrajina?

Večina zahodnih komentatorjev se strinja, da bo pot Ukrajine do polnega članstva v NATO kljub odločnosti kijevskega vodstva verjetno še dolga; kljub relativno visoki siceršnji podpori članstvu med prebivalstvom, ki znaša nekako med 55 in 70 %.

O tem denimo včeraj piše tudi Business Insider. Ta navaja nekdanjega ameriškega veleposlanika v Ukrajini Johna Herbsta, ki meni, da se Ukrajina ne bo mogla pridružiti še vsaj 10 let, predvsem zaradi strahov drugih članic pred provociranjem Rusije.

Tu je seveda še cela vrsta zakonodajnih ukrepov in sprememb, ki jih mora država sprejeti, vključno z bojem proti korupciji, ki bo gotovo še trd oreh. Poleg tega po NATO-vih pravilih država pred vstopom ne sme imeti nobenih nerešenih ozemeljskih vprašanj, kar pa za Ukrajino trenutno seveda še zdaleč ne drži. Tega vidika za zdaj na uradnem nivoju ni načel še nihče, govori pa se tudi o iskanju obvodov te določbe.

Ko bi Ukrajina naposled postala članica, lahko pa tudi že prej, po Herbstovem mnenju ni mogoče izključiti dodatnih vojaških in drugih akcij Moskve oz. bojevanja t. i. hibridne vojne (vključno s kibernetsko vojno), kot mnogi označujejo trenutno situacijo v Ukrajini.

Edini večji faktor, ki bi Rusijo pri tem omejeval, so gospodarske posledice oz. sankcije, ki že imajo viden vpliv na rusko gospodarstvo. Herbst zaključi, da bo Ukrajina težko postala članica NATO, dokler Rusija ne dobi miroljubnejšega predsednika.

1 komentar

  1. Mislim, da bi zahodne države morale pustiti politični status Ukrajine pri miru. Ukrajina je mehki politični trebuh Rusije, ki je bila pred tisočletjem pravzaprav ustanovljena v Kijevu. Prebivalstvo in jezk sta ruskemu podobna, na vzhodu Ukrajine so Rusi celo prevladujoča etnija in težijo proti Rusiji, zato je tam vojno stanje. Zato Rusijo neskončno nervira nenehno vtikanje zahodnih sil v Ukrajino, enkrat jo vabijo v EU, drugič v NATO, pravega smisla pa vse to nima, razen če hočejo novo hladno vojno z Rusijo. Če bi hoteli Ukrajini dobro, bi morali čimbolj razvijati gospodarske odnose in pomagati njeni ekonomiji. Podobno bi lahko razvijali zahodno-ruske politične in gospodarske odnose, ki bi bili v obojestransko korist. Rusija ve, da ne more več ogrožati zahoda niti z vojaško niti gospodarsko močjo, ne more pa kot bivša velesila prenašati zahodnega vmešavanja na svojem dvorišču oziroma v bivšem sovjetskem sestavnem delu. Celo referendum in aneksija Krima ni tako velik greh, kot ga skuša prikazati zahod. Bil je namreč sestavni del Rusije, dokler ga ni Stalinov naslednik Hruščov dodelil ukrajinski sovjetski republiki. Tudi prebivalstvo je večinoma rusko in tatarsko in ne ukrajinsko.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime