Ugotoviti, ali so "ponosni nasledniki Zveze komunistov" dovolj distancirani od komunizma, ustavnim sodnikom ne bi smelo biti pretežko

Dva državljana (g. Vili Kovačič in Luka Perš, ki so se jima pridružili še drugi) sta na podlagi nedavne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi z Romunijo na slovensko Ustavno sodišče vložila pobudo za ugotovitev protiustavnosti (delovanja) političnih strank Levica in Socialni demokrati. ESČP je namreč odločilo, da se komunistična stranka Romunije ni dovolj distancirala od komunizma in Ceausescujevega režima in da je zato prepoved te stranke s strani romunskega sodišča utemeljena in “v demokratični družbi nujna”.

Omenjena državljana sta vložila pobudo in zahtevala, da US, sledeč sodni praksi ESČP, ugotovi eventualno protiustavnost omenjenih političnih strank in jih ob morebitnem nepravilnem odzivu prepove. Po vlogi pobude je US že odločilo, da bo to storilo z absolutno prednostjo.

Ta primer je do danes v Sloveniji edinstven, ker pri nas ni bilo lustracije, in bo gotovo dvignil vsaj nekaj političnega prahu. Iz primerjalnega Ustavnega prava so znane odločbe Ustavnega sodišča nekdanje Zvezne Republike Nemčije, ki je leta 1952 prepovedalo obstoj in delovanje nacional-socialistične stranke, leta 1956 pa prav tako prepovedalo obstoj in delovanje nemške komunistične stranke, v obeh primerih (na kratko) zaradi njune nedemokratičnosti.

Slovensko Ustavno sodišče pa je v primeru Titove ceste soglasno odločilo, da ”… ime Josipa Broza-Tita simbolizira povojni totalitarno komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin”. Zaradi tega je poimenovanje ceste po njem za vrednote, ki jih vsebuje slovenski demokratični red, protiustavno.

Očitno pa iz te odločbe slovenska politika še ni izvedla primernih zaključkov drugje. Zato je pobuda Kovačič-Perš še kako na mestu. V tej tematiki pa je, ne glede na pravne argumentacije, zadeva za logično razmišljujočega človeka precej jasna.

Demokracija ne more predvidevati prelevitve po demokratični poti v totalitarno vladavino, saj bi tako predvidevala svojo smrt. Totalitarizem pa nikoli ne odpira vrat pravi svobodi, ker bi tako izgubil oblast.

Rediti gada na prsih

Komunistična stranka, partija, Zveza ... je že po svoji naravi nenormalna stranka, ker sicer živi v demokraciji, uporablja njene bonitete z vsemi ustavnimi pravicami, a jih uporablja zato, da jih bo nekoč ukinila. Dovoliti Komunistično partijo pod kakršnim koli imenom v demokratičnem sistemu je, po domače, “rediti gada na prsih”. Med strupenim gadom in bitjem, ki ga redi, je absolutno nasprotje, saj se gad iz njega redi zato, da ga bo slej ko prej pičil, zastrupil. Med obema ni nikakršne skladnosti niti daljnosežnega možnega in zdravega demokratičnega sožitja.

Prav tako ni skladnosti in ni možnega sobivanja med demokratičnim sistemom in totalitarnim, oz. med elementi enega in elementi drugega. Ne more sobivati enopartijska miselnost z večstrankarsko. Ali eno, ali drugo. Seveda tudi eden ne more po naravni poti iziti iz drugega.

Demokracija ne more predvidevati prelevitve po demokratični poti v totalitarno vladavino, saj bi tako predvidevala svojo smrt. Totalitarizem pa nikoli ne odpira vrat pravi svobodi, ker bi tako izgubil oblast. Če to stori, je samo zato, ker je izgubil vajeti iz rok, pa še takrat jih skuša ohranjati. To je v samem programu stranke Levica, kjer pravi, da je “… iluzija pričakovati, da bi se ekosocializem organsko razvil iz kapitalizma”. V tem imajo prav. Iz slona se ne more roditi zajec in tudi ne obrnjeno. Če se zgodi kaj izrednega, se zgodi po izredni poti.

Prepričljivi ponosni nasledniki ...

Pri nas je bila izredna, revolucionarna pot uporabljena med leti 1941/1945 in kasneje, ko je KP, pod pretvezo NOB-ja, v neredu vojne in po njej izvršila prevrat, prišla na oblast in ustanovila enopartijski režim. Leta 1990/1991 se je pa zgodil obrnjen proces, sicer k sreči nekrvav, in je iz enopartijskega nastal večstrankarski sistem. Toda, v nasprotju s prejšnjim, sedaj ni bilo “preloma”, in tako že tri desetletja živimo v fikciji, da se je iz slona rodil zajec. Iz ene partije jih je nastalo več. Zato nenehno nove stranke in novi obrazi.

Aparatčiki prejšnjega sistema so uspeli v tem, da so nam naslikali idilično situacijo, kjer naj bi bila neka kontinuiteta med lepimi socialističnimi (ne komunističnimi) časi in demokratičnimi, ki so bili ozaljšani potem z vstopom v EU. Edina vodilna garnitura Zveze komunistov je kar na lepem izginila, se prelevila, in prek raznih preimenovanj pristala v današnji SD. So pa pravni nasledniki KP, saj je njeno jedro ostalo isto. Po izjavi enega izmed njenih poslancev: ”Socialni demokrati, smo ponosni nasledniki Zveze komunistov.”

Zato absolutna negacija ob evropski obsodbi treh totalitarizmov. Če je potreben še kak dokaz, je nedavno polaganje venca v čast Kidriču najbolj slepemu odprlo oči, če je le hotel videti. Idile je tako menda konec.

O stranki Levica pa ni treba nič dokazovati, saj imajo v svojem programu evidentiran najbolj ekstremen koncentrat, ki bi spadal v devetnajsto stoletje izza časa pariške komune. Kot jagode na torti pa še “zdrajsano” nakladanje o fašizmu, ki se ga poslužijo na vsakem vogalu in ob vsakem dogodku in ga uporabljajo, da z njim obmetavajo vsakogar, ki ni po godu njihovim načrtom.

Če bi torej kako sodišče, ki ne bi bilo ideološko kontaminirano, spraševalo o “distanciranosti” od stare Komunistične partije enih in drugih, bi moralo takoj ugotoviti da so sedanji nasledniki daleč od tega. So ostanek oz. podaljšek prejšnjega sistema. Dobro bi bilo, da bi Ustavno sodišče odločilo, da voda teče po bregu navzdol.