Uber pred vrati!

Vožnja v taksiju s starim očetom k zdravniku je, podobno kot striženje, že zdavnaj prevzela poteze rituala. Vozniki, tudi tisti novi, ki jim še ni čisto jasno, kako priti do Kliničnega, deda takoj prečitajo in nato potrpežljivo celo pot odgovarjajo na njegova vprašanja, ponavadi tehnične narave: najnovejša klima, GPS-navigacija, avtomatski menjalnik in električni motorji – vse je vredno resne debate, ki se nikoli ne konča na cilju, in se ponovno začne v drugem avtu in z drugim voznikom.

Ta podalpska idila pa naj bi bila v hudi nevarnosti zaradi prihoda novega igralca. Že prav klišejsko za slovenske razmere je vlogo zlobneža ponovno prevzelo tuje podjetje, tokrat z zloveščim imenom Uber.

V realnosti je koncept, ki obljublja cenejši, lažji in bolj transparenten prevoz, nekaj tako preprostega in smiselnega, da se kvečjemu pojavlja vprašanje, zakaj tega nismo imeli že od pamtiveka. S strani potrošnika je Uber dobrodošel in zaželen: s pomočjo pametnega telefona lahko brez uporabe kreditne kartice ali gotovine naročimo prevoz, pri čemer nam je takoj jasna cena ter ocena voznika.

V realnosti je koncept, ki obljublja cenejši, lažji in bolj transparenten prevoz, nekaj tako preprostega in smiselnega, da se kvečjemu pojavlja vprašanje, zakaj tega nismo imeli že od pamtiveka.

Taksisti in levičarji proti uberski nevarnosti

Hrup, ki so ga zagnali taksisti, je sicer razumljiv: že iz čisto profesionalnega ponosa človeku ni prijetno, da ga ogrožajo in nadomestijo amaterji. Vendar pa je vsem jasno, da vozniki niso ludistični tkalski mojstri, ki bi jih kot v industrijski revoluciji nadomestili nekvalificirani delavci. Že hiter vpogled v prosta delovna mesta na Zavodu nam razkrije, da se za voznika taksija lahko prijavijo vsi z osnovnošolsko izobrazbo in dvoletnim vozniškim izpitom.

Edina legitimna pritožba, ki jo lahko taksisti usmerijo na uberaše, je obtožba nelojalne konkurence: taksisti namreč plačujejo velike denarje državnim in lokalnim oblastem za licence in privilegij prevažanja Slovencev. Uber je v tem pogledu slepa pega.

V presenečenje vseh je vlada tokrat pristopila k zadevi proaktivno – minister Koprivnikar je z Uberjem podpisal skupno pismo o nameri, premier Cerar pa podjetju ob prihodnji posodobitvi zakonodaje izreka dobrodošlico.

Kljub temu pa je ugoden razplet dvomljiv, in to ne zaradi pomislekov taksistov, temveč ker je slovenska levica v Uberju odkrila veliko grožnjo – prekarnost.

Z uspešno ureditvijo Uberja lahko Slovenija pošlje signal, da sicer malo z zamudo, a vendarle vstopa v 21. stoletje, ki ga bodo zaznamovale nove tehnologije in posledično nove oblike ter metode dela.

Pozabimo za trenutek na vtis, da je po mnenju naših vrlih levičarskih aktivistov, zaščitnikov delavskega razreda, prekarnost očitno hujša od brezposelnosti. Kar je za njih strašno, je slippery slope – drseči klanec, na robu katerega smo v današnji neoliberalni družbi.

Primere podobne panike lahko vidimo tudi drugje: če prodamo NLB, se prodamo tujcem; če dovolimo prikaz filma o nosečnosti, se prodamo Vatikanu; če pokopljemo mrtve, se predamo silam domobranstva. In če dovolimo Uber, ali bo delo za nedoločen čas sploh še preživelo?

Uber kot litmus test za Slovenijo

Iz razpleta primera Uber bomo lahko ponovno preverili, ali so se slovenske institucije (že) zmožne na zdravorazumski način spoprijeti z izzivom in najti rešitev, ki ni zgolj pahorjanska pomiritev vseh akterjev ali samo ta najbolj glasnih.

Z uspešno ureditvijo lahko Slovenija pošlje signal, da sicer malo z zamudo, a vendarle vstopa v 21. stoletje, ki ga bodo zaznamovale nove tehnologije in posledično nove oblike ter metode dela.

Kar se mene tiče, se že veselim prve vožnje z Uberjem, in poskusov pojasniti dedu, kako sta moj in voznikov pametni telefon določila, da se bomo skupaj peljali.