Število oseb, ki se identificirajo kot trans, se tudi med mladimi v Sloveniji že nekaj let povečuje. Z nekaj letnim zamikom pa trans osebe, ki jih je daleč največ v generaciji Z, torej rojeni po letu 1997, začenjajo vstopati v poklicno življenje in s tem tudi v pedagoško stroko.
Prvi znan takšen primer pri nas se je letos zgodil v eni izmed Mariborskih osnovnih šol, kjer so imeli na 14-dnevni študijski praksi študenta, ki se identificira kot ženska ter se temu primerno tudi oblači.
Študent pedagogike in poučevanja anglistike mariborske univerze, ki se identificira kot ženska in uporablja ime Lucienne Beatrice Krstova, je aprila opravljal 14-dnevno pedagoško prakso pri pouku angleščine na eni izmed mariborskih osnovnih šol. Kot nam je zaupala ravnateljica osnovne šole, je praksa potekala enako kot pri drugih študentih, vselej v prisotnosti strokovnih sodelavcev šole oz. mentorice. Praktikanta so učenci, kot pravi, dobro sprejeli, so pa zanj imeli kopico vprašanj.
Težav na šoli naj ne bi imeli niti s starši otrok, ki obiskujejo šolo, le eden izmed staršev, ki ima otroka na podružnični šoli, naj bi se zanimal, kaj se dogaja, potem ko je informacija o transspolnem praktikantu zaokrožila po družbenih omrežjih.
Ravnateljica izkušnjo opisuje kot pozitivno šolo življenja, preko katere se vsi lahko učimo o drugačnosti, s katero se sicer vsakodnevno srečujemo.
Praktikant angleščine predaval tudi o svoji spolni tranziciji
Nekoliko manj dobrohotno so situacijo sprejela družbena omrežja, kjer je po nekaj dneh završalo, češ da je nesprejemljivo, da takšna oseba poučuje otroke v šoli. Najbolj problematičen naj bi bil Facebook zapis skrbnika skupine Svet roditeljev Slovenije, da po šoli »našminkan, z brki in brado, da s svojim videzom povzroča razburjenje in zgražanje ter da šola ne bi smela biti prostor za takšno izkazovanje,« ter mnenje predstavnika rumenih jopičev, da takšne osebe ne bi smele niti poučevati otrok niti biti v njihovi bližini, kar mentorica praktikanta opiše: »Grozno, kako se je okolica spravila nanjo.« Prav tako ne držijo navedbe o brkih in bradi, ter da je Luci, kot so ga klicali, vedno urejen in naličen. Kljub vsemu je ostal pokončen in nasmejan ter še vedno govoril z učenci.
Ne le pri pouku angleščine, pač pa tudi pri biologiji, kjer je ob prisotnosti učiteljice biologije pripravil tudi predavanje o transspolnosti in tranziciji, ki je dalo misliti tudi sami učiteljici biologije, ki nam je zaupala, da ima tudi sama zdaj boljši vpogled v človekov spol ter hormonski sistem, na podlagi česar namerava v prihodnje prilagoditi svoj pouk na to temo. Po pričevanju za Žurnal24 naj bi se štiri dekleta po predavanju zjokala, ker naj bi bila tudi sama v stiski.
Tudi sami smo želeli iz prve roke izvedeti, kaj točno je Luci predaval učencem, vendar stika z njim nismo uspeli vzpostaviti. Smo pa izvedeli, da je šlo predvsem za njegovo osebno izkušnjo spolne tranzicije in hormonske terapije, kako se je na to odzvala okolica ter kdaj in kako je bila transspolnost zaznana. Luci naj bi bil še vedno precej na začetku same tranzicije, ki sicer traja več let, pogosto do deset.
Takšnih učiteljev bo vse več
Tudi če bi želeli, Luci v šoli ne bi smeli zavrniti, saj, kot opozarja ravnateljica, pravica do izobraževanja pomeni tudi pravico do opravljanja obvezne pedagoške prakse, in doda, da se bomo v prihodnje vse pogosteje srečevali s tem, kar se danes zakonsko sprejema, zato se je na to treba pripraviti. »Bomo imeli in že imamo zaposlene, ki imajo prepričanja in življenjski slog, ki je drugačen od tradicionalnega,« opozori ravnateljica mariborske šole. Za svojega študenta se je postavila tudi Univerza v Mariboru.
Tudi druga ravnateljica, s katero smo spregovorili na to temo, opozarja, da kandidata za zaposlenega ne sme zavrniti samo na podlagi dejstva, da je transspolna oseba. »Ne bi si tudi upala reči, da zaradi tega ne bo dober učitelj,« še doda, a opozori na to, da so mladi danes bombardirani z informacijami o spolni identiteti ravno v času, ko iščejo spolno identiteto.
Tudi na njihovi šoli so že imeli primere učencev, ki so se identificirali z drugim spolom, pri čemer opaža, da je to pogosto povezano s tem, da starši otroka ne sprejemajo in da je to povezano z velikimi težavami v osebnem življenju.
Vprašanje transspolnosti je kompleksno, ključna vloga staršev
Da gre pri transspolnosti za kompleksno vprašanje, ki nikakor ni enoznačno in ga ne gre posploševati, opozarja tudi Mojca Belcl Magdič, ki je teorijo spolov preučevala v Rimu. Že razlogi, zakaj se nekdo tako počuti, so različni, lahko gre dejansko za spolno disforijo, ki je sicer redek pojav, lahko pa ga k temu občutju vodijo različne življenjske okoliščine, kar se običajno manifestira šele v najstniških letih in kasneje običajno tudi izzveni. V tem primeru občutek, da so v napačnem telesu, ne izhaja iz spolne disforije, ampak lahko kot posledica anksioznosti, avtizma, travme, spolne zlorabe, depresije. Predvsem slednji so verjetno odgovorni tudi za velik del porasta pojavnosti transspolnih oseb v zadnjih letih, pri čemer tudi glede tega fenomena še ni vseh odgovorov, pove Magdičeva.
Med transspolnimi najstniki najdemo tudi dekleta, ki denimo niso sprijaznjena s telesnimi spremembami, ki se jim dogajajo v času pubertete. V preteklosti bi se takšna dekleta pogosteje zatekala v motnje hranjenja, da bi te spremembe skušale preprečiti z izstradanjem, danes pa za to uporabljajo zaviralce pubertete in testosteron ter verjamejo, da bo rešitev za njihove težave nova identiteta.
Del porasta pa gre pripisati tudi promociji teh vrednot v družbi, še posebej na spletu in na socialnih omrežjih, čemur pritrjuje tudi psiholog dr. Andrej Perko, ki zato odsvetuje uporabo pametnih telefonov za otroke in najstnike, opozarja pa tudi, da bo transspolen učitelj za otroka, ki je v krizi identitete, še posebej spolne, še dodatna motivacija, da se loti spremembe spola, saj takšen učitelj hote ali nehote dela reklamo za spolno tranzicijo.
Sam zato svojih otrok ne bi želel vpisati v takšno šolo. Zaveda se, da sicer takšna drža lahko krati pravice transspolne osebe, vendar hkrati opozarja, da imajo tudi starši pravico vzgajati otroke glede na svoje vrednote in posledično vplivati na to, kaj se ti otroci učijo v šolah.
Ključno je, da otroci spoznajo tudi drugo plat, pri čemer Perko v prvi vrsti apelira na starše, da se pogovarjajo o družinskih vrednotah in se gibljejo v krogih, kjer bo čim manj mentalne okužbe.
Zagotoviti uravnotežene informacije
Na pomen uravnoteženih informacij opozarja tudi Belcl Magdičeva, ki se zaveda, da je nemogoče nekomu preprečiti, da deli svoje izkušnje, vendar dodaja, da je povsem neprimerno, da učenci za referenco jemljejo zgolj eno takšno enostransko izpoved, saj jih to lahko vodi v zablodo in idealistično predstavo o spolni transformaciji, na podlagi katere lahko naredijo odločitev, ki jo nato kasneje obžalujejo vse življenje.
Na drugi strani pa Lucina mentorica meni, da se za tranzicijo nekdo ne bo odločil samo iz modne muhe, saj gre za resno telesno preobrazbo, ki traja več let. Po drugi strani pa verjame, da se bo kakšen otrok, ki bo čutil podobno kot Luci, lahko prav v njem našel človeka, ki se mu bo lahko zaupal.
Perko in tudi posamezniki, ki so dali skozi tudi detranzicijo, ob tem opozarjajo prav na nasprotno. »Danes je šola temu prijazna. Drugačno mnenje se smatra za diskriminatorno. Družbena omrežja slavijo osebe, ki opravijo spolno tranzicijo. Tranzicija pogosto poteka v skupinah vrstnikov, ki se med seboj vzpodbujajo. In v najstniških letih imajo na posameznika vrstniki močnejši vpliv kot starši in družina.«
Magdičeva ob tem dodaja, da je vedno, ko govorimo o transspolnosti, potrebno predstaviti celostno informacijo, torej tudi zgodbe tistih, ki so dali skozi detranzicijo, ki jih ni malo. Po našem vedenju teh informacij znanja željni mariborski osnovnošolci, ki jih je tema močno zanimala, žal niso dobili.
Adijo pamet…
Oprosti berta, a zavedaj se dejstva:”Vsi živimo na tem svetu!” Svet pripada nam vsem!
Pripada, že, že … ampak če norega postaviš za zgled, potem te svet pač ne sprejme.
Transspolniki in drugi LGBT prizadeteži si pa vendarle prisvajte nekoliko preveč sveta..
Igorček, res pripada svet nam vsem, vendar o svoji spolni usmerjenosti ne nadlegujmo drugih.
Kaj me briga, kaj počnejo za štirimi stenami, če pa v “paradah ponosa” (res ne vem, kaj je tukaj ponosnega, ko našemljene spake mahajo z ogromnimi oneti po ulici???), nadlegujejo v javnosti državljane, me moti.
Vsiljevanje “pouka” o drugačnosti v vrtce in šole, to pa je preveč, čeprav svet res pripada vsem, vendar manjka malo zdrave pameti.
Manjšina hoče poučevati večino!
To se strinjam ampak tukaj je ključno vprašanje ali je več vredna svoboda nekega transpolnika ali ustrezno razlaganje o transpolnosti mladini v šoli.
Moje mnenje je zelo jasno. Za otroke v šoli mora biti vsebina zelo jasna in strokovno podprta. Zato ne more vsak učitelj predavati o vsaki stvari po svojem prepričanju.
Dejstvo je, da transpolnost ni normalno stanje. Gre za bolezen, kjer ima človek probleme s svojo psihofizično podobo in jo rešuje z različnimi terapijami. Enako kot s terapijami urejamo druge bolezni.
Pri nas se pa ustvarja neko polje, da je to stanje normalno in da je tudi normalno, da bi se morali najstniki v tem obdobju določali glede svojega spola in tudi drugih možnostih spolne identitete. To pa nima nobene strokovne podlage in je skregano tako z biološko in psihološko stroko. In to je bistvo problema.
Nima pa to nobene zveze s tem ali svet pripada vsem ali ne. Saj nikomur ne odreka pravice do življenja in dela tudi drugim bolnikom, kot so npr. sladkorni bolniki ali pa ljudem z depresijo ipd.
AlojzZ
Ta transspolni ni za vzgled, so samo dokaz, da so med nami! Je to tako težko razumeti?
Štajerka, tudi jaz tako razmišljam.
Slovenc sm, dobro ste obrazložili
Stajerska2021
Zakaj pa potem vi in vam podobni s svojo versko blaznostjo nadlegujete druge? In ta oseba dela po kurikulumu, ki je predpisan? Pa sedaj?
ne,svet ni naš-tu smo kvečjemu oskrbniki…
Priporočam v poslušanje:
https://365.rtvslo.si/arhiv/med-stirimi-stenami/174952969
T.I. progresivci bodo to konkretno oddajo pljuvali, večina bralstva Domovine pa bo, mislim, soglašala z mnenji, pogledi in dejanji gostje – mame najstnice, ki želi spremeniti spol.
P.S.: Ker Domovina namenja nekaj kritičnih na račun RTVSLO, mislim, da si zasluži tudi pohvalo, ker s to oddajo je definitivno šla proti toku in sta bili tako novinarka kot gostja zelo pogumni.
Glejte, gre za polascanje prostora, za stalno premikanje meje norega v tisto majhno polje normalnosti ki se obstaja.
Ze dolgo obstaja proces programiranega kaosa na vseh podrocjih!
Od vrtca dalje…po koncu sole v medijih, v kulturi…vec zmede v glavah, vec lazi, bolje za anarhiste.
Nikjer v EU , niti na Balkanu taka garnitura parazitov ne.more priti na oblast kot med zblojenim slo folkom. Nikjer.
Zato bojkot te oblasti, kjer je mogoce.
Po dizel in plinske bombe bom hodil na Hrvasko! Namesto 30 tam plin 16 e, dizel 20 c cenejsi.
Za hrano ne vem…ima kdo izkusnje?
Tud LGBT ja ni v hrvaskih solah !!!
Seveda so nam lahko naše sosednje države, Hrvaška, Madžarska, Avstrija in Italija za vzgle.
Vse te države se držijo tisočletnih evropskih VREDNOT.
Tako izterjene vlade, kot jo imamo, mislim, da nima tudi nobena bivša Yugo republika.
Groza, kaj so naredili temu fantu, oprali so mu možgane, da hoče biti ženska. Potrebuje pomoč in sočutje, vendar ne tako, da bi priznavali zmedo v njegovi glavi kot nekaj dobrega.
Za zdravljenje zmede potrebuje psihiatra in ne kirurga.
“Za zdravljenje zmede potrebuje psihiatra … ”
… pa tudi ali pa še preje duhovnika.
Teodor
Ne potrebuje nobene pomoči, samo sprejemanje okolja v katerem živi! Vi ste pa zadnji, ki lahko sodite o njem!
Spolni odkloni niso bolezen. Vsak, ki je “nagnjen” drugače, naj bo, saj ga nihče ne obsoja. Ko pa to svojo “nagnjenost” vsiljuje drugim, pa me moti. Posebej če je to vrtec ali šola. Bodi to kar si, za štirimi stenami in naj nas že enkrat nehajo nadlegovati s svojimi “paradami ponosa”. Če bi bili res takoooo ponosni na svoje spolne odklone, ne bi potrebovali parade.
Od spolnih odklonov je edino zavržna pedofilija. Smo pa družba, kjer se tudi tukaj “grešnike” ne procesira tako, kot bi se jih za pedofilijo moralo. Beda od bede.
Zelo dvomim v to, da bi bilo nesprejemanje svojega spola prirojeno. Sicer so genetske napake, kjer je spol skoraj nemogoče določiti, ampak to je zelo, zelo redko in take osebe sodijo v zdravstveno stroko. Enkrat se je izpovedal(a) Salome, kakršno otroštvo je preživljal(a) ona (on), se sploh ne čudim, da je do konca življenja zasovražil(a) vse moške. Transpolne osebe v pedagoškem procesu, kjer se vzgaja otroke in odraščajočo mladino nimajo kaj iskati, mladostniki že brez tega včasih ne vedo, kaj bi sami s seboj.
Pravzaprav bi bilo morda bolj prav, da se ve katere šole podpirajo LGBT in je potem odločitev staršev ali otroke tja vpisujejo ali ne. Se pa strinjam s tem, da mora biti transspolnost predstavljena z vseh vidikov, tudi slabe plati, kjer ni več poti nazaj.
Kaj pa vem, dobro ste povedali.
Štajerska2021
Kje pa piše, da kaj vsiljuje? Samo opravlja svoje delo! Vedno se opirate na vsiljevanje, ki ga pa nikoli ni bilo in ga ne bo na kateremkoli področju!
Kaj pa je “parada ponosa” drugega, kot vsiljevanje? Kaj je tukaj ponosnega? Če si, kar pač si, te nihče ne obsoja, če ne gnjaviš kot strašilo po ulicah in se neprimerno vedeš.
To je vsiljevanje drugačne spolne usmerjenosti! Kdo jih lahko bolj zasmehuje, kot se na teh paradah sami?
Parada ponosa je samo izkazovanje drugačnosti! Če vam ni všeč, se obrnite vstran! Prepoved ali zaničevanje nečesa, samo podžge le-te!
Obstajajo formularji, kjer se je potrebno opredeliti, do izbranega spola. Iznašli so jih več deset. Nisem pa zasledil možnost izbire, opcije “istospolnik”.
Torej, od rojstva nespremenjen spol, ki ga sprejemam, se z njim identificiram in se z njim predstavljam kot polnoodgovorna oseba za svoja dejanja, besede in gradnika sodobne družbe.
gnusno
VODA
Sprejemaj in sprejet boš! Besede gnusno za človeka ne sme biti!
Tako kot človek brez posluha ne more poučevati glasbe, tudi trans spolnik ne more predavati o odnosih med fanti in dekleti. Žalostno je, da so se 3 deklice zjokale in kaj zdaj? Bodo iskale pomoč pri psihologu ali morda kar pri kirurgu.
Točno tako.
Prijatelj je brez noge, kaj naj storimo? Mu pomagamo pri stvareh, ki jih ne zmore sam? Ali pa si damo vsi odrezati nogo, da bi se ta prijatelj med nami počutil enakopravnega!
Večkrat tudi jaz tako razmišljam.
Ljudje moramo spoznati, da smo pač različni.
Prvo moramo sprejeti samega sebe – takega pač, kot smo.
Če sami sebe ne spoštujemo in hočemo biti drugačni, kako zahtevati, da nas sprejmejo drugi?
Kot je slišati, je velika večina tistih, ki si menjajo spolno identiteto, po spremembi še bolj nesrečna.
O tem bi morali več govoriti!