Tomija Rumpfa, vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za blagovne rezerve, širša javnost v prvi vrsti pozna kot poslovneža, nekdanjega direktorja Kobilarne Lipica. Nekoliko manj pa kot veterinarja, pa tudi človeka, ki se je preizkušal v politiki.

Leta 2006 se je kot kandidat LDS s podporo SD, DeSUS in SMS, potegoval za župana občine Šmarje pri Jelšah in izgubil proti dolgoletnemu županu Jožetu Čakšu (SLS). Kasneje, v času Pahorjeve vlade, se je kot vodja kabineta pridružil ekipi ministra za kmetijstvo iz vrst Socialnih demokratov, Milana Pogačnika. Po slabem letu je pristal v Lipici, ki jo je zapustil leta 2012 in kariero nadaljeval na čelu balkanskega podjetja v lasti Perutnine Ptuj.

Lani se je vrnil v domačo veterinarsko postajo v Šmarju pri Jelšah, od koder ga je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek aprila letos potegnil v vrtinec političnih okoliščin, ki so prinesle prvo veliko medijsko afero 3. Janševe vlade. 

Slabega pol leta kasneje je še vedno na čelu Zavoda, proti njemu je junak petkovih protestnikov, Ivan Gale, vložil kazensko ovadbo, sam pa je v imenu Zavoda sprožil postopek za prekinitev delovnega razmerja Galeta in še dveh sodelavcev. Koronavirusna situacija se medtem slabša in vprašanje zagotavljanja zaščitne opreme lahko kmalu spet pristane v središču medijske pozornosti.

Pravi človek za pogovor torej. 

Gospod Rumpf, v intervjuju za lokalni radio Štajerski val ste pred časom dejali, da je veterina za vas vedno na prvem mestu. Kako to, da ste se po vrnitvi domov pustili potegniti v politično izjemno občutljivo zgodbo ter prevzeli mesto direktorja Zavoda za blagovne rezerve?
Če zelo odkrito povem, ob sprejemanju odločitve tega nisem videl v političnem smislu. Nisem spremljal in poznal vseh ozadij, problematike, ki se je ravno v tistem obdobju odvijala na Zavodu za blagovne rezerve. Sem pa z željo in v skrbi za to, da državljani in državljanke RS pridobijo zadostno količino zaščitne opreme, dal na razpolago svoje znanje in izkušnje za vodenje sistemov. Vedoč, da v kriznih trenutkih dobro funkcioniram, sem sprejel ta izziv in ga še vedno udejanjam.

Povabil vas je minister Počivalšek. Se poznata, sta že prej kdaj sodelovala?
Poznava se že vrsto let. Sodelovala sva na različnih področjih. Še ko sem bil direktor veterinarske postaje v Šmarju pri Jelšah, minister pa je bil takrat direktor mlekarne v Arji vasi. Kasneje, ko je postal predsednik Turistično gostinske zbornice, jaz pa sem bil direktor Kobilarne Lipica, smo sodelovali vrsto let na področju promocije slovenskega turizma in pri postavljanju Lipice na zemljevid slovenskih turističnih destinacij.

Bivšega direktorja Antona Zakrajška ste zamenjali 23. aprila, ko so za Zavod za blagovne rezerve (v nadaljevanj Zavod) vedeli že vsi v Sloveniji, saj se je tam odvijala nekakšna nova korupcijska afera, ki so jo nekateri primerjali z orožarskimi posli ob osamosvojitvi ali afero Patria. V kakšnem stanju ste našli ta državni zavod, ko ste kot direktor prvi dan prestopili njegov prag?
Rad bi poudaril, da dejansko vseh dogodkov, ki so se dogajali na Zavodu in da je na vratih velika afera, nisem razumel. Razumel sem, da imamo težave pri nabavi zaščitne opreme. Da se je Slovenija znašla v vrhuncu epidemije brez potrebne zaščitne varovalne opreme in vsega, kar je potrebno za borbo proti novemu koronavirusu.

Del tega sem zelo dobro poznal, kajti kot direktor veterinarske postaje sem se sam boril, da sem za svoje delavce zagotovil zaščitno opremo. Da manjka zaščitne opreme na trgu, sem vedel že v začetku februarja, ko je bilo do krize še daleč. Kupoval sem majhno količino za interne potrebe, pa sem imel pri tem velike težave.

Kakšna je bila torej takrat situacija na Zavodu?
Na dan mojega prihoda je bila, milo rečeno, katastrofalna. Ljudje utrujeni, brezvoljni, brez jasnega cilja, nekoordinirani, brez strategije pristopa k reševanja težav. Zanašali so se drug na drugega. Iskali so odgovore na vprašanja, ki jih sploh ni bilo. Se spraševali o stvareh, ki so bile nepotrebne. Kolektiv je bil res v slabem stanju.

Bi lahko s tega vidika rekli, da je bila odločitev vlade, da nalogo pridobivanja zaščitne opreme zaupa Ministrstvu za gospodarstvo in preko tega Zavodu za blagovne rezerve, napačna?
Ne. Daleč od tega. Prav nasprotno! Moje prve aktivnosti na Zavodu so bile usmerjene prav k temu, da skupaj z ljudmi razčistim teorijo, da Zavod ni primeren za nabavo. To ni res. Zavod ima funkcijo, da za potrebe državljanov, ko pride do motenj na trgu, zagotovi ali energijo ali hrano ali tekočino ali medicinski material. In zato je razmišljanje o tem, da Zavod ni primeren, popolnoma napačno. Mislim, da je Zavod edina inštitucija v Sloveniji, ki ima to vlogo.

Drugo vprašanje pa je, ali so bili ljudje, ki delajo na Zavodu, pripravljeni to razumeti in pa seveda, ali so bili kos tem zahtevnim nalogam.

Kaj so bile vaše prve poteze na Zavodu, katere stvari je bilo nujno urediti?
Najprej smo naredili pregled vseh obstoječih pogodb. Zavod je takrat sklepal veliko število pogodb za nakup zaščitne opreme in imel sprejetih obveznosti, zavedajoč se, da teh pogodb ne bo realiziral. To se mi je zdelo čudno, kajti predvidevali so se nakupi ekstremno velikih količin zaščitne opreme ekstremno visoke vrednosti. Po drugi strani pa so mi ljudje, ki so jih sklepali, razlagali, da saj ne bo dobavljeno. Ko sem se vprašal, zakaj so te pogodbe sklenili, so odgovorili, da je stanje na trgu zelo negotovo ter da bodo sklepali vse, kar bo ponujeno, potem bomo pa videli, kaj se bo dalo dobiti in na podlagi tega reagirali.

To se mi je zdelo na nek način logično, vendar popolnoma netransparentno. Zato sem jim začel razlagati, da je treba oceniti neko potrebno količino. Vendar ne obstaja nihče, nobena avtoriteta, ki bi povedala, ali je tega dovolj ali premalo. Zdelo se mi je smešno, ko sem poslušal razne komentarje, da smo kupili preveč opreme. Če zboli samo 5 ljudi, je te opreme preveč, če pa jih zboli pet tisoč ali petdeset tisoč, pa te opreme ni dovolj.

Koliko jih bo torej zbolelo, ali bodo vladni ukrepi uspešni? Če bomo uspešno zajezili širjenje, bomo potrebovali manjšo količino opreme. Če ne bodo uspešni, bo pa potrebno mnogo več opreme. Narediti oceno, koliko opreme potrebujemo, ne temelji na nobeni znanstveni osnovi, temveč samo na občutku nekoga, ki o tem odloča.

Kdaj ste se srečali s takratnim namestnikom direktorja zavoda Ivanom Galetom, o čem sta se pogovarjala in kakšen vtis je na vas pustil?
Z gospodom Galetom se nisem prvič srečal na Zavodu ampak v DZ, na komisiji za nadzor javnih financ, kamor je bil vabljen na razprave, da predstavi svoj pogled na dogodke. Jaz sem bila pa v funkciji vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za blagovne rezerve. Ker je bil gospod Gale takrat na bolniški, ga nisem imel priložnosti srečati v službi.

Na delo se je vrnil konec maja, točnega datuma se ne spominjam. Prvi dan, ko se je pojavil na delu, sem ga povabil k sebi v pisarno in ga prosil, naj še mene seznani z vsem, kar je povedal v javnosti. Takrat sem že bil seznanjen z njegovim pogledom na dogodke, ko je deloval v vlogi namestnika direktorja in organiziral delo za nabavo zaščitne opreme.

Gale se je že ob najinem prvem stiku postavil na stališče, da vse kar on pove, je edina zveličavna resnica, kar pove kdorkoli drug, pa je laž.

Kakšno je bilo to srečanje? Je Gale vstopal v ta odnos z namenom uspešnega skupnega dela v prihodnje?
Ne, gospod Gale se je že ob najinem prvem stiku postavil na stališče, da vse kar on pove, je edina zveličavna resnica, kar pove kdorkoli drug, pa je laž. Moja naloga takrat je bila predvsem, da tehtam med tem, kar sem do takrat že spoznal, kar vem, in tistim, kar mi je pripovedoval gospod Gale.

Z nekaterimi svojimi odločitvami ste očitno Ivana Galeta razočarali do te mere, da je proti vam in ministru Počivalšku podal kazensko ovadbo. In sicer zaradi posla s podjetjem Hmezad TMT, o katerem je pred tem že pisal portal Necenzurirano. Očitajo vam, da ste sredi maja, ko so bile na trgu maske že mnogo cenejše, z aneksom podaljšali veljavnost potekle pogodbe za 20 milijonov običajnih higienskih mask brez certifikatov, in s tem državni proračun oškodovali za skoraj 9 milijonov evrov. Kako odgovarjate na te očitke?
Vsi ti očitki – pa ne želim nikogar podcenjevati – so smešni. Dejstvo je, da je Hmezad TMT že 3. aprila sklenil osnovno pogodbo za dobavo mask v tej količini in po takrat dogovorjeni ceni 56 centov za komad. Ta pogodba je bila sklenjena v času, ko nihče drug na trgu ni ponujal navadnih higienskih mask. Prva nepravilnost pri tej zgodbi se je zapisala že samemu avtorju pogodbe, ki je bil odgovoren za ta posel, gospodu Galetu. V pogodbo so namreč zapisali, da zavod pri Hmezadu naroča trislojne higienske maske z ustreznim certifikatom. Takrat nihče ni preveril, ali te maske certifikat sploh morajo imeti. Ker gre za navadne higienske maske, se sploh ne označujejo s certifikatom, zanje je potreben samo test report. Ko je Hmezad začel zamujati z dobavo, nas je o tem redno obveščal.

Kot sem že povedal, je imel Zavod sklenjenih veliko pogodb. Zaprosili smo za pravno mnenje na Inštitut za primerjalno pravo, kako razdirati pogodbe, če pogodbeni partner krši posamezna določila pogodbe. In ker rok dobave ni bil ključna sestavina pogodb, jih nismo mogli kar tako razdirati. Ne le Hmezadove, tudi drugih. Zato smo sprejeli odločitev, da bomo vse aneksirali in vsem dodali rok kot ključno sestavino in se iz dobavljenih količin in potreb, ki bodo na trgu, odločali, ali bomo pogodbe podaljševali ali ne.

Tomi Rumpf, v. d. Zavoda za blagovne rezerve

To je bil prvi korak k razreševanju te zadeve. Ker Hmezad prvi dan, ko je pogodba potekla, ni dobavil v pogodbi določenih količin, smo ga pozvali in mu dali dopolnilni rok, kot vsem dobaviteljem. V tem roku je dobavil maske, mi pa jih nismo hoteli sprejeti. To je ključni moment. Nismo jih hoteli sprejeti iz preprostega razloga, ker je bilo v pogodbi zapisano, da sprejemamo samo maske, ki imajo CE certifikat. Te maske pa tega certifikata niso imele, ker ga ne potrebujejo, se ne označujejo. Hmezadu smo poslali dopis z obvestilom, da teh mask ne bomo sprejeli, ker nam je po pogodbi dolžen dobaviti maske s certifikatom. Pravni zastopnik Hmezada pa nam je v najkrajšem času pisno pojasnil, da nekaj, kar ne obstaja, po pogodbi ne moremo zahtevati in da bomo zadevo razčiščevali na sodišču.

Naši zunanji pravni svetovalci so nam takrat svetovali, naj pogodbo realiziramo, ker bomo sicer zadevo na sodišču izgubili. Ter še, da se, glede na padanje cen na trgu, s Hmezadom skušamo izpogajati za nižjo ceno. To nam je uspelo in s tem smo državi prihranili 1,2 milijona evrov. 2. člen pogodbe smo spremenili, kjer smo z aneksom ugotovili, da te maske certifikata ne potrebujejo in spremenili ceno s 56 na 49 centov. In potem te maske seveda prevzeli na Zavodu.

Ampak očitek je bil, da bi se pogodba iztekla brez posledic, brez obveznosti za nadaljnji nakup.
To ni res. Mi smo na naši strani zadrževali izvršitev pogodbe, ker nismo hoteli prevzemati robe, dokler nismo vedeli, ali te maske potrebujejo certifikat ali ne. Ko smo dobili pravno mnenje, da pogodba nalaga nekaj, kar ni potrebno in s tem to določilo ne velja, smo bili od pravnikov podučeni, da jo moramo realizirati. In smo tudi jo.

Kdo pa je bil podpisnik te pogodbe?
Prvotni podpisnik je bil gospod Ivan Gale.

Ste pred poslom poznali to podjetje in kogarkoli od lastnikov?
Ne.

Je bil kakršenkoli politični pritisk v zvezi s tem poslom, da se mora realizirati?
Na to vprašanje moram odgovoriti – ne samo v zvezi s to pogodbo. Jaz v vseh šestih mesecih, kar sem na zavodu, nisem imel enega političnega pritiska, da bi moral neko pogodbo ali razdreti ali realizirati. Sem pa imel veliko pritiskov, da pravočasno zagotovimo ustrezno količino zaščitne in varovalne opreme. Ampak ne političnega.

Je ta pritisk obstajal tudi v maju in juniju?
Ja, seveda. Je pa pri vsej zgodbi treba omeniti še eno ključno dejstvo, o katerem se ni veliko pisalo. EU je 11. marca prejela priporočilo, da zaradi pomanjkanja zaščitne opreme na svetovnem trgu (govorimo o vseh vrstah mask) blago, ki nima ustreznih certifikatov in ni označeno, v času krize tega tudi ne potrebuje, v kolikor je uporabno in je označeno na enega ustreznih kitajskih ali ameriških načinov označevanja. To je bila uredba. V Sloveniji je to tržna inšpekcija spoštovala vse tam do 5. ali 6. maja.

Ko se je ustvarilo mnenje, da je opreme dovolj, se je pa za pogodbe, ki so bile sklenjene pred tem obdobjem, začelo zahtevati, da morajo dobavitelji izpolnjevati tudi ta pogoj. A za nekaj, kar si naročil marca, ko ni bilo opreme, ne moreš naenkrat uporabljati drugih meril zdaj, ko imaš primerno količino.

Mi smo sicer preko pooblaščenca zahtevali, da morajo dobavitelji izpolnjevati ta pogoj, a kmalu ugotovili, da količine kopnijo, da novih nabav ne moremo realizirati in vlado prosili, da to priporočilo EU sinhronizira z našo zakonodajo. In na podlagi tega novega sklepa smo do konca epidemije sprejemali tudi blago, ki ni bilo ustrezno certificirano in označeno. Kar pa ne pomeni, da ni bilo uporabno.

Ta očitek o certifikatih je prišel od nekaterih oseb, povezanih s standardnimi dobavitelji v zdravstvu. Kjer se zdi, da so bili pri teh spomladanskih poslih v manjšini ali pa se niti niso pojavljali. Da so več opreme, več pogodb, zagotovili neki dobavitelji, ki se s tem poslom prej niso ukvarjali. Kako si to razlagate?
Tu sta dva momenta. Klasični dobavitelji te opreme na slovenskem trgu niso ponujali samo Zavodu za blagovne rezerve, ampak tudi ostalim potencialnim kupcem – domovom za ostarele, zdravstvenim domovom, bolnicam … Redne dobave so potekale vzporedno, v nekem obsegu so se morali oskrbovati z opremo. Vendar je ni bilo mogoče dobiti v zadostnih količinah.

Zato so se pojavili novi igralci, ponudniki, ki so imeli neko povezavo s Kitajsko in so preko teh trgov skušali vzpostaviti povezave. Kemofarmacija, Sanolabor, Salus … saj oni te opreme niso imeli, zato je tudi niso ponujali. Oz. zdaj imamo informacije, da so jo nekateri imeli in jo prodajali raje v Avstrijo, Nemčijo in druge trge, kjer so dosegali bistveno višje cene. Ko je kriza, gre trgovec tja, kjer bo več zaslužil, tega ne smemo pozabiti.

Nekatere ponudbe so sicer ostale zaprte. Ste imeli občutek ali razlog verjeti ali sklepati, da je bila katerakoli realizirana pogodba favorizirana na podlagi političnega interesa?
Kljub vsem informacijam, ki so se vrtele v javnosti, kljub masi obtožb, lahko odgovorno trdim, da nisem pri niti eni od teh pogodb zasledil kakršnegakoli pritiska kogarkoli. Informacija, da je ostajala masa nepreverjenih ponudb; potem se moramo dogovoriti, kaj je za nekoga sploh ponudba. Veste, to niso bile prave ponudbe. To so bili neki maili, v smislu: »Imam bratranca, ki živi na Kitajskem, pozna sina lastnika tovarne, ki izdeluje maske. Če hočete, vam pomagam.« To ni ponudba! In takšnih je bilo veliko.

Kakšen je bil vrstni red odpiranja ponudb, težko komentiram, nisem bil zraven. Vendar po razgovorih z ljudmi, ki so sodelovali, lahko odgovorno trdim, da so odpirali vse, kar se je fizično dalo odpreti, odgovorili, kar se je fizično dalo odgovoriti in po kontaktih, ki so jih vzpostavljali, skušali nabavljati opremo. Ni obstajalo pravilo, ni obstajal standardni operativni postopek. Vendar to je treba razumeti – bile so izredne razmere.

Še en tak sporen posel je bil sklenjen s podjetjem Acron iz Slovenj Gradca, s podpisom aneksa v juniju. Očitajo vam nakup 8 milijonov certificiranih mask FFP2 od Acrona po ceni 2,65 evra, novinarji Necenzurirano pa trdijo, da bi se v tistem času neposredno iz Kitajske maske dalo dobiti za okoli 1 evro po kosu, upoštevajoč prevoz. V kazenski ovadbi, ki jo je podal Gale, piše, da je bila država s tem oškodovana za 1,2 milijona evrov …

Tudi za to pogodbo velja prvo in osnovno dejstvo: sklenjena je bila v začetku koronakrize, daleč pred 1. 6., ko je bilo konec epidemije. Po pogodbi se v Slovenijo dobavlja sukcesivno – po 200 tisoč mask vsaki drugi petek. Ta pogodba, če gledamo s perspektive 15. marca, je popolnoma logična, kredibilna in pije vodo. Nihče ni bil v tisti situaciji sposoben pripeljati 8 milijonov mask naenkrat, niti za to ni bilo nobene potrebe. Če pa ti nekdo zagotovi, da ti vsakih 14 dni pripelje 200 tisoč FFP2 mask, potem je ta pogodba smiselna.

Z Acronom so bile sklenjene tri pogodbe. Prva je bila ob mojem prihodu že realizirana. Ostali sta še dve. Časi so se spreminjali, v medijih je bilo vse več obtožb na račun Acrona in vseh teh dogodkov. Jaz sem takrat Acron za pogodbo s skrajnim rokom dobave 31. 7. pozval k razmisleku za prekinitev pogodbe. Vendar dobavitelj na to ni pristal; ne zato, ker ne bi hotel, temveč zato, ker je, kot je trdil, imel plačano garancijo in naročene količine pri svojem partnerju na Kitajskem, kjer je zakupil del proizvodnje. Odstopiti od pogodbe brez soglasja njegovega dobavitelja za Acron ni bilo možno in mi smo to razumeli.

Naš poziv Acronu je bil, da bodisi prekinemo pogodbo, zmanjšamo količine (epidemija se je umirjala) in mu v okviru tega damo čas, da se dogovori s svojim kitajskim dobaviteljem, ali pa da vsaj znižamo ceno. Pristali so na slednje. Najprej smo se izpogajali za znižanje cene s 3,9 €  na 3,2 € po maski, kot je že bila v eni od drugih pogodb. Nato pa še na 2,90. In z argumenti, da je cena teh mask na trgu na Kitajskem padla na 1,80 do 1,90, upoštevati pa je treba še transport, smo potem prišli do cene 2,65 €. S tem smo državi prihranili več kot 5 milijonov evrov.

Dobavo pa smo zmanjšali za 400 tisoč mask, ker se je izkazalo, da je Acron to pošiljko dostavil brez ustreznih certifikatov, in smo jo zato zavrnili.

So te pogodbe na Zavodu podpisovali po lastni oceni, glede na več pogodb, ki jih je odobrila medresorska skupina, ali so tukaj prihajala navodila s strani bodisi ministra, bodisi svetovalne skupine Terčeta in Potočnikove v zvezi s tem, katero pogodbo se podpiše in katere ne?

Svojim sodelavcem na Zavodu sem, ko so mi večkrat dejali »smo dobili nalogo, da moramo podpisati«, zastavil vprašanje: »Kdo ti je dal to nalogo, da moraš to podpisati?« V odgovor sem dobil neka imena. In sem jih vprašal: »A si to moral podpisati zato ker “si moral”, ali so ti nad teboj odgovorni ljudje rekli: »podpiši že pogodbo, da bomo neko robo dobili,« saj le-te ni bilo. Na koncu smo prišli do tega, da pritisk ni bil v smislu sklenitev pogodb s točno določenim ponudnikom, temveč »skleni te pogodbe, da bomo začeli dobivati robo, ki jo potrebujemo«.

Pritisk, ki so ga izvajali, je bil izključno samo zato, da bi odgovorni uspeli čim prej zagotoviti zadostne količine ustrezne zaščitne opreme, vsaj na nivoju, ki jo je določala pogodba.

Kdo je torej pri teh poslih dejansko zaslužil, če kdo, in koliko?
To je zelo težko odgovoriti, kajti vedeti morate, da ko sta recimo Acron ali Hmezad ter tudi ostali, to robo naročali, je bilo povpraševanje po njej ekstremno. Spomnimo se poročil, kako so Američani in Nemci s kovčki gotovine kupovali po Kitajskem. Mar menite, da je Acronu kdo prodajal FFP2 maske po 1,50 €? Ne poznam njihovih vhodnih cen, ampak logično razmišljam, da 15. marca ni nihče prodajal po nižji ceni kot bi lahko komu drugemu.

V trenutku, ko je bilo potrebno na trg v najkrajšem možnem času pripeljati ekstremno velike količine zaščitne opreme, in ko so ljudje po bolnišnicah umirali, so bili zaposleni na Zavodu podvrženi nečemu, česar niso poznali. In temu se reče krizno upravljanje in vodenje projektov.

Kakšen motiv ima potem po vaše Ivan Gale, ki očitno misli drugače, da kazensko ovaja ministra Počivalška in vas osebno?
Na tej točki bi gospoda Galeta najprej vzel v bran. Verjamem, da je bil izpostavljen izjemno velikemu pritisku, vendar ne v negativnem smislu, temveč ker je bil v času krize odgovoren za eno najpomembnejših funkcij. Zavod za blagovne rezerve v mirnodobnem času, ko ni vojne, epidemije, ni rušilnega potresa, nima nobenega pritiska za obnavljanje zalog. Trideset let se ni nič hudega zgodilo in ljudje so svojo vlogo na Zavodu razumeli v precej veliki coni komforta. Skrbeli so, da imamo na zalogi dovolj goriva, hrane, živil in ostalega.

V trenutku, ko pa je bilo potrebno na trg v najkrajšem možnem času pripeljati ekstremno velike količine zaščitne opreme, in ko so ljudje po bolnišnicah umirali, so bili podvrženi nečemu, česar niso poznali. In temu se reče krizno upravljanje in vodenje projektov. Pri tem so se izgubili in gospod Gale se najbrž šele sredi aprila, ko je pritisk začel popuščati, začel zavedati, kako velika odgovornost je bila na njih, da so to vse naredili.

V takšnih kriznih časih se najbrž med akterji ne izbira besed in načina komuniciranja. In komunikacijski šum, ki ga jaz vidim kot glavni razlog spora med akterji zgodbe, je bil v tem, da je besede »nemudoma«, »takoj«, »naredite«, »zakaj tega še niste naredili« »zakaj še niste podpisali pogodbe«, ki so v krizi, ko je treba reagirat hitro in nemudoma, čisto običajne, nekdo, ki tega ni vajen, razumel kot pritisk. Ne zato, da bi sklenil pogodbo s točno določenim dobaviteljem, temveč ker je bilo treba skleniti pogodbe in robo naročiti.

Pravite, da pred vašim angažmajem na Zavodu niste spremljali, kako se je zgodba vrtela v medijih, kasneje pa ste verjetno na to postali bolj pozorni. Imate občutek, da so mediji to zgodbo znali celovito predstaviti javnosti. In če ne, zakaj mislite, da je bilo tako?
Ne, mediji te zgodbe niso predstavili celovito in je niso osvetlili z vseh potrebnih zornih kotov. Noben medij. V nekem trenutku se je začela teorija zarote, osnovana na političnem preigravanju političnih akterjev, ki so v to potisnili ključne igralce nabave in jih stimulirali skozi raznorazne spine. Mediji so to pograbili kot prvorazredno temo, skozi katero so si dvigovali gledanost. Tu se bom ustavil in ne bom rekel, da so se hoteli postaviti na eno ali drugo stran. So pa najbrž, ne zavedajoč se dolgoročnih posledic takšnega poročanja, dosegli, da je to nastala prvovrstna politična tema, da se danes pogovarjamo o korupciji, da se akterji med seboj obtožujejo z res težkimi obtožbami.

Ter da obenem obstaja velika in realna možnost, da se bomo čez mesec dni, če bo epidemija eskalirala in bomo soočeni s 500, 600 in več okuženimi na dan, vsi znašli v podobni situaciji, ker bodo te količine, ki so sedaj na voljo, skopnele. Kdo bo potem hotel nabavljati in dobavljati opremo?!?

Kako zdaj poteka nabava zaščitne opreme?
Zaključili smo že dva razpisa, na katerih smo bili popolnoma neuspešni in nismo nabavili ničesar. Ker vse, kar je bilo razpisano v skladu z Zakonom o javnem naročanju, kjer so se zahtevali vsi transparentni postopki, nismo dobili nobenega ponudnika, ki bi ustrezal. Zato smo oba razpisa brez izbora zaprli in odprli tretjega, kjer smo združili količine iz obeh razpisov ter dodali še strateške količine na nivoju trimesečnih zalog, kot je to predvidela vlada. Razpis je odprt do 16. oktobra in takrat bomo videli, pri čem smo.

Kakšno je stanje v skladiščih?
Zadovoljivo. Ključnih artiklov imamo dovolj. FFP mask imamo na zalogi vsaj za 3 do 4 mesece, tudi navadnih higienskih mask, rokavic, obuval, vizirjev, očal … je dovolj. Manjka nam FFP3 mask. A sedaj so tudi zavodi, bolnice in ostale inštitucije same nabavile zaloge za mesec dni.

Je bilo nakupovanje opreme preko posrednikov smotrna odločitev ali bi bilo nemara bolj smiselno, da bi država že februarja in marca opremo kupovala neposredno pri proizvajalcih?

Najprej je treba povedati, da je teorija, da bi lahko zavod kupoval neposredno pri proizvajalcih, upoštevajoč našo zakonodajo, po postopkih ki so predpisani, nemogoče. Zavod ne more na Kitajsko poslati trgovskega potnika in tam kupiti želenega blaga. Postopek po javnem naročanju poteka tako, da bi se moral proizvajalec prijaviti na razpis, objavljen na naši spletni strani, na Uradnem listu RS ali na evropskem uradnem listu.

Ampak po skrajšanem postopku bi nekateri koraki odpadli …

Po skrajšanem postopku na podlagi povabila po oddaji ponudbe je to možno. Vendar se je skrajšani postopek začel izvajati šele po nastopu vlade Janeza Janše, šele po 13. marcu. Takrat bi teoretično bilo mogoče, vendar medicinsko opremo in pripomočke lahko na trg EU dajejo samo za to pooblaščeni uvozniki. Zavod pa ni pooblaščen uvoznik in nima dovoljenja za uvoz medicinske opreme. Kar pomeni, da situacija, ki jo imamo z ventilatorji Bellavista, katere je Zavod zaradi »nerodnosti« pri sklepanju pogodbe, če se tako izrazim, prevzel na Kitajskem in bil v tem poslu uvoznik (kar so si nekateri želeli da bi bil), naredil največjo napako. Kajti inšpekcija je teh 46 ventilatorjev zasegla, prepovedala njihovo uporabo in zdaj Zavod vodi postopke ponovnega certificiranja teh ventilatorjev zato, da jih bo v primeru, če bo nemški certifikacijski organ izdal dovoljenje, medicinsko osebje lahko uporabljalo.

Torej, želel bi povedati, da na trg EU in Slovenije lahko medicinsko opremo dajo samo uvozniki, ki so za to registrirani.

Zakaj pa so nekatere druge države, recimo Hrvaška, tudi Nemčija, lahko nakupovale neposredno?
Ker so spremenili predpis, kar mi nismo storili. Ali pa so ga ignorirali. Tudi mi bi ga, če bi bilo to možno, a ni bilo. Obenem pa je treba vedeti, da se ne moremo primerjati z Nemčijo, to nam mora biti jasno.

Lahko se pa primerjamo denimo s Hrvaško …
Ja ampak Hrvaška je bila pri nabavi opreme mnogo manj učinkovita kot Slovenija. Če preračunamo, koliko je stala oprema, ki je bila nabavljena za prvi val epidemije na glavo državljana, je Slovenija porabila precej manj denarja kot Hrvaška. Kajti prava in edina resnica je, da je za zaščitno in varovalno opremo (maske vseh vrst, vizirje, očala, rokavice, zaščitna oblačila …), Slovenija porabila samo 50 milijonov evrov. Vse ostalo so bili ventilatorji, kisikove enote, je bila neka oprema, ki se je tudi kupovala, da se je lahko vzpostavljalo režim borbe proti COVID-19.

Vrniva se k Ivanu Galetu. Zaradi katerih njegovih dejanj visi v zraku krivdna prekinitev delovnega razmerja?
Postopka nismo uvedli samo proti Ivanu Galetu, temveč proti trem uslužbencem zavoda. Ker postopki še trajajo, ne bom uporabljal imen. A ker je Gale šel sam v javnost, njegovo ime lahko izpostavim.

Sredi poletja smo bili s strani medijev, konkretno televizije Slovenija, povprašani o pogodbi o dobavi ventilatorjev Bellavista s strani Gorenja. Zanimalo jih je ali je te ventilatorje dobavilo Gorenje ali Hisense in kaj je z njimi. Na ta posel nisem bil pozoren, saj je bil realiziran v prvih dnevih aprila, ko še mene ni bilo na zavodu, sklenjen pa 18., oziroma 19. marca. Težko rečem kateri dan in bom povedal, zakaj.

Kot sem dobil vprašanje TV Slovenija na temo ventilatorjev Bellavista, mi sploh ni bilo jasno, v čem je tukaj zgodba in tega vprašanja v prvem trenutku nisem razumel. Ob iskanju odgovorov pri sodelavcih sem izvedel, da gre za dogovorjen posel, da so bili ventilatorji pregledani s strani strokovne skupine dr. Knaflja, dr. Noča in dr. Podbregarja, da so bili odobreni in da je zavod te ventilatorje naročil, ker je Ministrstvo za gospodarstvo reklo, da se naj te ventilatorje nabavi »pod nujno«.

Tu je še potrebno povedati, da me je bivši direktor Zakrajšek, ko sem ga povpraševal po dogajanjih, obvestil o dogovoru, da si zaradi ekstremno težkih razmer naloge razdelijo med Zavodom in ministrstvom ter da bo ministrstvo ocenjevalo in ugotavljalo primernost ponudb za ventilatorje ter se ukvarjalo z nabavo ventilatorjev, ker gre za bolj kompleksno zadevo, medtem ko bi se zavod ukvarjal z dobavo medicinske opreme kot so maske, kisikove bombe ipd. Ministrstvo je v ta namen, skupaj z Ministrstvom za zdravje izoblikovalo strokovno skupino s temi tremi zdravniki, ki so ocenjevali primernost ponujene medicinske opreme. In ko je ministrstvo dobilo pozitivno mnenje za posamezne ponujene ventilatorje in druge artikle, je o tem z e-pošto obvestilo zavod, da je oprema primerna in da se naj nabava sprovede.

Za samo nabavo pa ni bilo zadolženo ministrstvo, temveč Zavod in ljudje, ki so za to odgovorni. Kar pomeni, da je odgovorna oseba Zavoda morala preveriti vse postopke in jih izpeljati – pogajanja o ceni kolikor je bilo to možno, roke dobave in vse podrobnosti, kot se posli pač sklepajo.

Gospod Gale očitno tega ni tako razumel. Ni razumel svojih pristojnosti. S strani g. Zakrajška je bil že od 13. marca pooblaščen za sklepanje poslov z vsemi direktorskimi pooblastili.

Ko smo novinarjem sporočili, da s tem poslom ni nič narobe in kako je postopek potekal, je sledilo veliko začudenje, ko smo od bolnišnice Novo mesto dobili v vednost zapisnik, s katerim je Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) prepovedala uporabo dotičnih ventilatorjev in začela uradni postopek. Začeli smo se spraševati, za kaj pravzaprav gre, nakar smo tudi na zavod s strani JAZMP prejeli povpraševanje po informacijah in zahtevo po pojasnitvi posameznih postopkov.

Takrat sem s sodelavci pregledal osnovne parametre tega posla in ugotovil, da je prišlo do zmotnega navajanja kraja dobave, ki ni bil Slovenija, temveč Chingdao na Kitajskem. S tem pa tudi povezan obračun, kajti mi smo ventilatorje kupili z DDV-jem, če pa jih kupuješ v tujini, pa se DDV ne obračuna. Tu je nastala razlika v višini 600 tisoč evrov, za katero pa je že obstajala aneksirana pogodba, kjer se je Gorenje zavezalo, da bo to prejeto vsoto za ceno z DDV vrnilo, oziroma da bo z delom te cene dokupilo tudi potrebno dodatno opremo, ki je enaka kot pri ventilatorjih GenEplaneta, da bodo te ventilatorje lahko uporabljali – govorimo o vlažilnikih, kompresorjih in ceveh.

Ob pripravah na zaslišanje sem se soočil z dejstvom, da za posel z ventilatorji Bellavista nimamo ene, temveč tri različne pogodbe, ki pa imajo vse isto številko. V dveh pogodbah je kraj dobave Slovenija, v eni pa Kitajska.

Morda se v trenutku, ko sem kot odgovorna oseba pravne osebe s strani JAZMP dobil vabilo na zaslišanje, ki je potekalo 5. septembra, nisem zavedal vse globine tega posla. Ob pripravah na zaslišanje, kjer sem bil v vlogi nekoga, ki ga zaslišujejo zaradi prekrška, očitanega Zavodu, sem se soočil z dejstvom da za ta posel nimamo ene, temveč tri različne pogodbe, ki pa imajo vse isto številko. Dve pogodbi sta podpisani od ene osebe, ena pa od druge, v dveh pogodbah je kraj dobave Slovenija, v eni pa Kitajska. In ko sem sodelavce povprašal, kaj je s tem, so mi prostodušno povedali, da je bila ena pogodba namenjena za pridobitev bančne garancije, kar pomeni preslepitev nekoga, ki bančno garancijo daje. Da je bila druga pogodba tista, h kateri je ministrstvo dalo soglasje, posel pa se je dejansko realiziral na podlagi tretje pogodbe. Vendar so v tej pogodbi spremenil kraj dobave, Zavodu pa je bila cena zaračunana z DDV-jem, ki jo je zavod najprej plačal in potem vrnil.

Je to ključen razlog za postopke proti uslužbencem Zavoda?
Ni ključen, je pa eden od razlogov. S spremembo kraja dobave se je spremenila bistvena vsebina – po tej pogodbi je namreč Zavod postal uvoznik opreme. In ker ni registriran kot uvoznik in ker se niso pozanimali, kaj mora uvoznik upoštevati, ko uvaža medicinsko opremo, se le-ta ni uvozila na način, da bi se ugotovila vigilanca medicinske opreme. Kar pomeni, da agencija, ki je zadolžena za nadzor, te opreme ne more odobriti, ker ne ve, kako se je uvažalo, v kakšnih temperaturnih režimih, ali so bili spoštovani vsi mikroklimatski pogoji itd. Ta oprema ni bila adekvatno deklarirana, ni imela slovenskih navodil, ker je bila proizvedena za kitajski trg, ni imela programske opreme v ustreznem jeziku in kot taka ni mogla in ne more biti uporabna.

Zakaj je po vaše prišlo do spremembe lokacije prevzema?
Odgovor je preprost. Že v ponudbi, ko je Gorenje posredovalo ponudbo na zavod, je bilo jasno napisano, da je dobava Chingdao. Na mestu je vprašanje, zakaj so v pogodbo napisali, da je dobava v Sloveniji. Ali zato, ker banka ne bi dala bančne garancije za nekaj, kar ni dobavljeno v Slovenijo, ali pa je zadaj še kakršen drug razlog, katerega jaz ne poznam.

Je še kak drug očitek povezan s postopkom odpovedi delovnega razmerja iz krivdnih razlogov?
Ker ne želim in ne smem komentirati cele zgodbe, sem podal en detajl, več pa ta trenutek ne bi razlagal.

Gospoda Galeta sem na začetku septembra prijavil pooblaščenki za mobing, ker sem njegovo početje doživel kot mobing nad nadrejenim.

Gale je po petkovem pogovoru z vami na Zavodu napovedal prijavo na inšpektorat za delo ter novo kazensko ovadbo, tokrat zaradi šikaniranja. Vas kaj skrbi?

To me sploh ne skrbi, zaradi dveh razlogov. Najprej, midva z Galetom v petek nisva imela pogovora, saj sem bil na zaslišanju prisoten samo prvih nekaj minut, da sem pozdravil udeležence, uvodoma pojasnil, zakaj se je Zavod odločil za te postopke; ker predstavljam in ščitim interese državljank in državljanov ter zavoda Republike Slovenije. Nato sem v izogib ravno takšnim natolcevanjem prizorišče zapustil.

Gospod Gale je pozabil povedati, da sem jaz njega na začetku septembra prijavil pooblaščenki za mobing, ker sem njegovo početje doživel kot mobing nad nadrejenim. Mogoče se to sliši smešno, ampak ni mi preostalo drugega. Od prvega dneva, ko sem prišel na Zavod, me je namreč obremenjeval z maili, ki mi jih je pisal tudi sredi noči, z raznoraznimi temami, kjer je meni nalagal kaj in kako naj naredim. Ko je videl, da na te stvari ne reagiram, me je začel žaliti.

V septembru je prekoračil vso mejo dobrega okusa, ko je mail, ki ga je hotel poslati enemu od sodelavcev, pomotoma poslal meni. V njem je zapisal, da sem lopov, baraba, da on to že dobro ve, ker je njemu to nekdo povedal, ki me pozna iz časov direktorovanja v Lipici. Skratka en kup laži, neresnic, hudih obtožb na moj račun. O tem sem obvestil pooblaščenko, ki je opravila razgovor, o katerem obstaja zapisnik. Gospod Gale se je na tem razgovoru zavezal, da bo z blatenjem in šikaniranjem mene kot direktorja prenehal.

Da je potegnil to vzporednico, menim, da ni težava v meni, temveč pri njem, ker, ko nima več argumentov, v vsem enostavno vidi zaroto. In to brez da bi preveril, kakšni so bili zaključki obtožb na moj račun iz časa mojega vodenja Kobilarne Lipica, ko sem bil tudi na sodišču spoznan za nedolžnega, oziroma so bile obtožbe neupravičene. Tega očitno ne ve in vleče neke paralele.

Kako vidite Galetov medijski status nekakšnega ljudskega junaka? Je Gale za vas »žvižgač«, »skesanec« ali kaj tretjega?
Mislim, da se njegova vloga menja. V prvem trenutku je bil samo nekdo, ki je bil vpet v procese, ki so bili ekstremno zahtevni in jih ni razumel. Potem je bil v nekem trenutku izrabljen s strani posameznikov, ki so njegove izjave usmerjali predvsem z željo, da destabilizirajo in povzročijo vladno krizo. Sedaj, v zadnjem obdobju, pa ga vidim predvsem kot nekoga, ki se počasi zaveda svojih dejanj, jih začenja razumeti. Vendar, ker želi na vsak način ohraniti to svojo kredibilnost, se z vsakim dnem in vsakim naslednjim dejanjem pogreza še globlje v brezno.

Mislim, da bi gospod Gale lahko zelo hitro in učinkovito končal to zgodbo, če bi sebi in vsem ostalim priznal, da preprosto ni razumel ne časa, ne prostora in svoje vloge, ki mu je bila dodeljena.  Dodeljena s funkcijo, katero je opravljal na delovnem mestu, za katerega v vsej svoji delovni dobi ni potreboval nobenih posebnih znanj kriznega komuniciranja niti kriznega ravnanja, ne ravnanja pod hudim pritiskom časa in odgovornosti.

Od Računskega sodišča predvsem pričakujem, da bo razumelo svojo vlogo ter čas in prostor, v katerem so se dogodki odvijali.

Postopki v zvezi z nakupom zaščitne opreme potekajo tako v okviru NPU, kot KPK in Računskega sodišča. Kaj pričakujete od teh preiskav?
Naj najprej povem, da smo računskem sodišču, NPU-ju in vsem, ki so od nas zahtevali kakršnokoli dokumentacijo o sklenjenih poslih to brez kakršnegakoli odlašanja v najkrajšem možnem času tudi predali.

Od Računskega sodišča predvsem pričakujem, da bo razumelo svojo vlogo ter čas in prostor, v katerem so se dogodki odvijali. Tu ne gre zanemariti dejstva, da je bil gospod Tomaž Vesel o dogajanjih na Zavodu seznanjen veliko prej, kot je to prišlo v javnost. Tudi v razgovoru z menoj 5. maja v državnem zboru ni omenil, da je že obiskal zavod. Takrat sem ga namreč pozval, da bi predvsem vloga Računskega sodišča kot nekoga, ki lahko daje nasvete in pomaga pri tako zapletenih in vsebinsko težkih pogodbah in odnosih, bila dragocena.

Da mi je potem Gale na najinem prvem razgovoru, o katerem sva govorila na začetku, prostodušno povedal, da je bil 16. aprila na zavodu Tomaž Vesel skupaj s svojimi sodelavci, da o tem ne obstaja noben zapisnik in uradna evidenca, da ni zapisano, kaj je bila tema pogovora, kdo se je pogovarjal. Tako da bo v luči vsega tega potrebno razumeti tudi ugotovitve in priporočila Računskega sodišča.

NPU je na Zavod prišel moj tretji delovni dan. Zasegli so vso dokumentacijo, po tistem so opravili še kar nekaj razgovorov s posameznimi udeleženci. Bili vedno korektni, profesionalni in zato verjamem, da če je šlo karkoli narobe, da bodo to tudi ugotovili. Če pa ni šlo narobe, pa da bodo tudi o tem dali kakšen  zaključek.

Kakšen bo vaše čez nekaj mesecev, leto ali več, epilog te zgodbe – bo ta zgolj političen, tudi kazensko-pravni ali še kak drugačen? 

Mislim, da se ta epilog ne bo zgodil v enem letu, temveč kvečjemu v kakšnem desetletju. Sami ste na začetku potegnili vzporednico z orožarsko afero, ki se je vlekla 10-15 let, pa še danes ne vemo čisto točno, kaj je res in kaj je plod nekih konstruktov. Verjamem, da se bo tudi ta zgodba vlekla kar precej časa.

Sam pa menim sledeče. Če se bo ugotovilo, da je kdorkoli karkoli delal narobe, pri polni zavesti in z namero, da dela drugače kot bi moral, da je za to kaznovan. Bi pa pričakoval, da če se bo ugotovilo, da temu ni tako, da bo deležen tudi kakšne besede v smislu »kar smo izrekli, je bilo izrečeno v afektu, sedaj, ko pa vemo, da ni tako, se ti za to opravičujemo«.

Osebno poznam vse akterje te zgodbe, saj z njimi sodelujem na dnevni ravni in verjamem, da nobenemu na čustvenem nivoju ni enostavno. Kot ni enostavno niti enemu našemu zaposlenemu na Zavodu, saj če so bili do leta 2019 srečni, zadovoljni in ponosni, da so zaposleni na Zavodu za blagovne rezerve, po štirih mesecih te krize pa jih je bore malo srečnih in ponosnih.

In to je žalostni del osebnih izkušenj posameznikov. Vsi imamo družine, imamo prijatelje. In ko človek gre skozi takšno zgodbo, tisti, ki jo pletejo, ne da bi imeli pravih razlogov za to, na trpljenje posameznikov žal pozabijo.

30 KOMENTARJI

  1. No, lepa reč. Zdaj o “svetem” Galetu izvemo drugačno podobo. Postopek kanonizacije bo malo počakal.
    Da se resnica prav spozna , je treba biti obe plati zvona.

    • Res so tako govorili že naši starši in dedje, gospod Friderik.
      Če se stvari ne pogleda iz vseh zornih kotov, se nikoli ne pride do RESNICE.

      Domovina, hvala, za ta prispevek, ki je marsikomu “nalil čistega vina”.
      Če bi TARČA povabila k pojasnitvi tudi gospoda Rumpfa, bi Eriki lahko rekli, da vodi oddajo profesionalno.

      Toda, ker so na Tarči vsakič prikazovali le “heroja” Galeta, pokažejo, da imamo RTV samo zato, da ruši Desne vlade in pomaga Levici priti na oblast.

      Levica pa je Galeta nesramno izkoristila, ker je šla s pomočjo njega “v ogenj – po vroč kostanj”.
      “Opečen” pa bo ostal Gale, ki je “slepo” delal v prid Levice in se poslužil celo NEZAKONITEGA SNEMANJA.

      Na zadnje bi lahko rekli, da je vsak odgovoren za svoja dejanja.

  2. Res je treba je slišati obe strani.
    Indikativni kazalnik objektivnosti g. Rumpfa pa je vsekakor dejstvo, da je Počivalškov človek.
    Vprašanje za kraševko, kakšno mnenje menite, da bi imel g. Rumpf o vas, če bi ga kazensko ovadila ? Kaj bi lahko rekla o njegovi objektivnosti ?

  3. Res ali kaj, niti ene same besede ne morem verjeti ja, ko se začne po nekom pljuvati, ga pljuvajo, tudi , če govori resnico. Sicer pa počakajmo , če ne v tej se bojo pa stvari rszpletle v naslednki vladi.

  4. Meni pa ne gre iz glave tista prva Tarča, ko sta Židan in Šarec “blestela v svojem zmagoslavju”! Kako si upata, bedaka, obtoževati vsevprek vlado, posameznike, brez predhodne raziskave dejstev na vseh nivojih, sem se spraševala takrat!? Omenjal so se paralele z orožarske zadevo, vse s podlim namenom. Taka politika je zame popolnoma ne kredibilna. Erika Žnidaršič naj znova naredi Tarčo in javnosti sporoči izsledke raziskav na to temo in se opraviči! Gale pa naj se vsede na kolo in jo mahne čez hrib na svež zrak, ne pa igrati heroja in podpirati zblojene protestnike! Resnica je verjetno blizu temu kar smo zvedeli v današnjem prispevku. Verjamem, da gospodu Galetu ni bilo lahko v teh mesecih, zamerim pa mu, ker iz tega dela politično zgodbo!

  5. Vidim, da sicer na tem portalu občasno piše še nekdo pod vzdevkom ‘Simon’, no ja, saj velikokrat napiše kaj s čimer se strinjam. 😉

    Kar se vse te zgodbe, ki jo g. Rumpf pripoveduje, tiče pa še jaz, ki od kar sem v državni službi in vsaj v obrisih poznam Zakon o javnem naročanju, bolj malo razumem. In sedaj ti to pripoveduj navadnemu človeku, ki pojma nima kaj je to ‘javno naročanje’, sploh pa histerični množici, ki ima Galeta še vedno za svetnika in je povrhu še zaslepljena.

    Ne, @Friderik, škoda je bila žal že narejena. Javnost bolj verjame nekim zapiskom, ki niso podprti niti s trohico dokazov in polresnicam medijev, kot pa strokovni razlagi, ki je 95% ljudi sploh ne razume. Še ta je bila objavljena na portalu, ki žal ni med najbolj branimi v Sloveniji.

  6. Spoštovani Kremenček napisal si:
    Petrček, če vloži neresno kazensko ovadbo nekredibilen človek, se pameten človek temu le smeji, četudu je ovaden.
    Kako (pameten) človek si torej ti če se razburiš že ob mnenju, ki ti ni po godu. Presodi sam.
    Kako bi torej reagiral šele če bi te kdo ovadil.?

  7. Simon, o tem pišem! Profesionalno novinarstvo mora ljudem postreči z ugotovitvami. Preklicati je potrebno neke domneve in ljudem dopovedati, da v zadevi še ni epiloga. Pozivam Eriko Žnidaršič, da poskusi popraviti škodo! Saj ni z našo javno RTV menda nič narobe!!??? Dokažite, da ste uravnoteženi, pluralni…!! Nobene potrebe ne bo več klicati Čeferina na pomoč, da vam dela reklamo! Pa drugih vam naklonjenih javnih osebnosti! Govorimo zgolj o informativnih oddajah, kjer je tehtnica povsem nagnjena v levo. Proti temu protestiramo!

  8. Gale se ni sam spomnil tega stampeda. Pomoč je imel v opoziciji, ki mu je šepetala v uho kot hudič. Obljubljala mu je marsikaj, ko bo vlada JJ sesuta. Pa temu ni tako. Od Galetovega svetniškega sija ni ostal niti S. Razgaljen je na taki način, da je bolje, da se skrije.

    Tako je to, ko greš v boj, moraš izkopati dva grobova.

    • Res je Galeta Levica samo izkoristila, da bi se sama spet dokopala do oblasti.

      Vendar je pri svojih dejanjih, sebe Gale le predstavil, da ne zna uporabljati lastne (če jo ima) glave. Kajti to, kar je počenjal s snemanjem pogovorov, je neolikano in tudi nezakonito.

      Tega se poslužujejo le nespametni ljudje.

  9. Gospoda Mitje Terčeta g. Rumpf sploh ne omeni, očitno ni imel nikakršne vloge v postopkih nabav zaščitne opreme. G. Čakš pa ga o tem tudi nič ne povpraša.

    Kar je lep indic, da je namen članka prej prebeljenje in polikanje podobe g. Počivalška, kot pa resničen vpogled v dogajanje na Zavodu za blagovne rezerve v času nabav zaščitne opreme

    • Eno od vprašanj neposredno navaja Terčeta in Potočnikovo pri razčiščevanju pristojnosti glede podpisovanja pogodb, nekaj vprašanj (pa tudi odgovorov) pa se jih na ta razmerja nanaša posredno.
      Namen intervjuja je predstaviti drugo, medijsko manj znano plat zgodbe, ki pa, glede na branost, očitno zanima mnogo ljudi. Ti pa si naj ustvarijo svoje mnenje.
      Domovina ni likalnica nikogar.

      • Bravo, gospod Čakš, da pokažete državljanom tudi tisto stran RESNICE, ki jo RTV, venomer drži neosvetljeno.

        bp, bi hotel, da bi vsi povzemali le Tarčo in kolesarje, ki neumorno trosijo – več laži, kot resnic.

        Domovina, kar tako naprej, s prikazovanjem vseh “strani neba”!

      • Da, eno vprašanje sramežljivo navaja Terčeta in Potočnikovo kot del nekega nadzornega organa, nakar se g. Rumpf nadvse potrudi, da ne bi omenil imen tistih (to je bil g. Terče s pooblastilom ministra Počivalška), ki so sprejemali vse operativne odločitve na ZBR, niso pa podpisani na nobenem od dokumentov.

        In če so sprejemali odločitve, bi se spodobilo, da za te odločitve sprejmejo odgovornost. Zavijanje in zakrivanje tovrstnega dogajanja vsekakor ni razčiščevanje, niti druga plat, je zavajanje in likanje lika in dela Zdravka Počivalška, za katerega je značilno prav takšno delovanje. Če bi se le malo pozanimali, bi našli očiten vzorec.

        Vam pa verjamem, da ne likate po naročilu, ampak po avtonomni presoji.

  10. “Kemofarmacija, Sanolabor, Salus … saj oni te opreme niso imeli, zato je tudi niso ponujali. Oz. zdaj imamo informacije, da so jo nekateri imeli in jo prodajali raje v Avstrijo, Nemčijo in druge trge, kjer so dosegali bistveno višje cene. Ko je kriza, gre trgovec tja, kjer bo več zaslužil, tega ne smemo pozabiti.”
    Ali ni čudno, da se nihče od naših pravičniških medijev in “raziskovalnih” novinarjev ni ne tedaj in se tudi sedaj ne ukvarja z vprašanjem, kaj so na vrhuncu dobaviteljske krize na svetovnem trgu medicinskih zaščitnih sredstev počeli najmogočnejši slovenski vele-uvozniki zdravil in zdravstvene opreme: Kemofarmacija, Sanolabor, Salus …?
    Zdaj nam v. d. direktorja blagovnih rezerv namiguje, da so strateško opremo nemara celo profitoljubno izvažali iz Slovenije in prodajali za višje dobičke na svetovnem tržišču. Erika Žnidaršič et co. z državne TVS, vas najbrž ne veseli “zvoniti po toči”, potem ko ste do konca skonstruirali, izcuzali in zmaličili realnost v svoji inkviziciji proti ministru Počivalšku ter legalni in legitimni vladi RS ter mimogrede za “svetnika/žvižgača” razglasili še nekega uslužbenca, ki je bil kar naprej alibično “v bolniški”.

  11. Nek notranji čut, ki me redko pusti na cedilu, mi je že po prvih besedah Galeta dal vedeti, da Gale ni čist, da so njegovi nameni zlonamerni in da je Tarča čisti konstrukt v funkciji rušenja vlade. Galetov izraz na licu je veliko povedal.

  12. Že, če prebereš komentarje tukaj pisočih, ki vsaj predvidevam, nimajo želje koga politično strmoglaviti, postane jasno, koliko smo Slovenci, kot narod pripravljeni narediti , da očrnimo nasprotno stran…Tem huje je, ko se krizno situacijo izkoristi za politični obračun..
    In Gale, naivni slovenski “poštenjak”, je bil iz določene “še bolj poštene” politične strani izkoriščen…Erika In Tarča pa sta dokazali, da je plačevati RTV, kot največjega “razsodnika” in “nodilca demokracije” popolnoma deplasirano…
    Ne bom rekel, da je g. Rumpf do konca kredibilen, vendar počakajmo, da pride na dan še kakšna “malenkost” še iz kakšne druge strani, pa si bomo lahko naredili dokončno mnenje o tej mzadevi…

  13. No, danes pa se je na ta intervju odzval Gale. Tam ni bilo možno komentirati. Škoda. Na dolgo in široko je Gale razpredal in nalagal, ampak jaz mu ne verjamem čisto nič. V Tarčah je pač razkril svoj karakter – pokvarjenost!

    • Se popolnoma strinjam.
      Ja kdo mu bo pa verjel?
      Pa naj piše kilometrske litanije, če hoče, vse brezupno.

      Lahko bi napisal v treh stavkih, bi mu verjel. Če bi pisal resnico!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime