Tom Zalaznik: Absurd je, da so civilna združenja, ki naj bi vodila RTV, še bolj politična od politike (2. del)

V prvem delu intervjuja s predsednikom sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije Tomom Zalaznikom smo se pogovarjali o razmerah, odnosih, izrednem stanju na RTV Slovenija ter noveli zakona o RTVS, ki je trenutno na referendumu. O slednji smo spregovorili tudi v drugem delu, kjer odgovarjamo tudi na vprašanje, ali je zaposlenih preveč in o pluralnosti ter odgovornosti na sami radioteleviziji.

Vlada govori, da želi RTV Slovenija z novelo zakona, ki je v nedeljo na referendumu, depolitizirati. S tem se pravzaprav vračamo v neko stanje, kakršno smo imeli v 90-tih letih prejšnjega stoletja. Je bilo takrat manj politike? Kako gledate na to depolitizacijo?
Trditev o depolitizaciji je navadna floskula, ki naj bi vplivala na čustva in razpoloženje volivk in volivcev, nikakor pa ne gre za kakršnokoli depolitizacijo. V resnici gre za travestijo starega zakona. Slabo kopijo nečesa, kar ni preživelo in je odšlo na smetišče zgodovine. Vsaj tako sem mislil …

Vlada trdi, da bodo civilna združenja v imenu javnosti upravljala radiotelevizijo, s čimer želijo predvsem prepričati naivne ljudske množice, da je poseg pravilen, čeprav ni. Preteklost je pokazala, kam nas tak način upravljanja pripelje. Dodaten absurd je, da so marsikatera s strani države financirana civilna združenja še bolj “politična” od politike same. In tudi bolj agresivna ter pritlehna.

Verjetno bi bilo bolje, kot sem že omenil, da bi v takšnem organu sedeli kar poslanci Državnega zbora kot pa predstavniki teh civilnih združenj. Seveda, če bi sestavili uravnoteženo zasedbo in jih ne bi spustili iz dvorane, dokler se ne dogovorijo.

Čeprav nas nekateri pravi ali le tako imenovani strokovnjaki skušajo v to prepričati, ta novela zakona depolitizacije ne bo prinesla, povedano zelo enostavno.

Se pa v marsikaterem teoretskem delu razlag z njimi celo strinjam. Seveda ob osnovni predpostavki zavedanja, da je eno teorija in drugo praksa. V študiji Daniela Hallina in Paola Mancinija, v kateri primerjata medijske sisteme, ugotavljata, da je bistveno vodilo pri preprečevanju politične instrumentalizacije medijev “profesionalizacija novinarjev”. To pa se lahko uveljavi le v družbah, kjer se novinarstvo lahko razvija ločeno od družbenih in političnih dejavnosti. Ključno je, da novinarji služijo interesom javnosti, ne pa partikularnim interesom, in da delujejo na podlagi poklicnih meril ter ne sledijo katerimkoli ciljem, vsiljenih iz zunanjega okolja.

Dodaten absurd je, da so marsikatera s strani države financirana civilna združenja še bolj “politična” od politike same. In tudi bolj agresivna ter pritlehna.

V zadnjih nekaj letih, posebej v času kolesarskih protestov, se je pokazalo, da se pretežni del skupine aktivističnih novinarjev RTV Slovenija istoveti s posameznimi zunanjimi akterji ali skupinami. To pa ni profesionalno novinarstvo. Teorija, kaj naj bi novinar bil, tukaj v praksi pade na celi črti.

Na ravni objektivnih in preverljivih dejstev se lahko o tem pogovarjava v nedogled. Večina slovenskih medijev je služila “kolesarskim protestnikom” za oglasno desko, vključno z javno radiotelevizijo.

Kar precej novinarjev RTV SLO je v zadnjih letih prestopilo v politiko, najbolj znana trenutno med njimi predlagateljica novele zakona o RTV Slovenija, Mojca Šetinc Pašek. Kaj vam povedo ti prestopi?

O tem ne želim špekulirati. Saj veste, po Platonu in zlasti Aristotelu smo vsi ljudje politična bitja. Vsak človek ima svoje svetovne nazore in politične poglede. S tem nimam težav in temu ne bi pripisoval prevelike pomembnosti.

Se pa z zanimanjem dotaknem tega vprašanja iz perspektive gledanja po čisto človeški plati. V prvem delu sem omenil simbiozo med prvimi, ki se s politiko aktivno ukvarjajo, in drugimi, ki o politiki poročajo. Te sprege se utrjujejo iz dneva v dan in postajajo trajne. Ko pride do priložnosti, torej ko se ustvari nek prostor ali mesto, kjer bi se dalo na lažji način več zaslužiti, nekateri pač to izkoristijo.

Poleg teh, ki so šli v politiko, imamo še cel kup drugih, ki so odšli za predstavnike za odnose z javnostjo. Tovrstni prehodi nakazujejo povezave med politiko in novinarji, ni pa nujno, da so ideološko determinirane. Marsikaj vidimo jasno šele po določenem času, ko se z določene časovne distance ozremo nazaj.

Glede na to, da novinarji spremljajo politiko, jo dobro poznajo, pridobijo marsikatero informacijo iz nam prikritega političnega ozadja, in da so običajno šolani artikuliranega izražanja in vajeni nastopov, zgrabijo priložnost, ko se ta pojavi.

V primeru Paškove pa je po moji oceni vendarle nekoliko drugače. In kar bom rekel, ni ugotovitev letošnjega leta, ko je vstopila v politiko, to je bilo za marsikoga od nas le vprašanje časa. Nikdar ni skrivala svojih političnih nazorov in netolerance do nasprotnih. Popravljam trditev, morda ni znala ali se ni dovolj trudila skrivati ali pa tega preprosto ni želela – to prepuščam bralcem. Praktično vedno se je gibala v krogih tranzicijske levice, tudi zasebno, o tem političnem segmentu poročala, komentirala ali se v živo javljala. O njenem delu so se v javnosti večkrat vodile polemike, ali so njena poročanja objektivna ali ne. Ocenjujem, da je večkrat prestopila rob objektivnosti, pa so bili tako javna radiotelevizija kot varuh pravic gledalcev in poslušalcev ter slovenska javnost do teh pojavov neverjetno tolerantni. Pravzaprav s(m)o bili tudi sodelavci. Bistveno bolj kot v primerih, ko je ostrica politične kritike obrnjena v nasprotni politični smeri.

Mimogrede, ko sva že ravno pri tem … Aktivisti iz vsega grla kričijo v javnost, da je RTV Slovenija tik pred uničenjem, ker je bil za direktorja Televizije imenovan Uroš Urbanija, češ, da je nestrokoven in neobjektiven “janšist”, ki je vodil Urad vlade za komuniciranje. Če pobrskate po spominu, kdo vse je že vodil UKOM, se boste spomnili serije znanih imen – Jelko Kacin, Borut Šuklje, Alja Brglez, Gregor Krajc, Darijan Košir, Miro Petek, Boštjan Lajovic, letošnja kandidata Marta Kos in Anže Logar ter, ne boste verjeli, Mile Šetinc, bivši član Sveta RTV Slovenija in soprog Mojce Pašek – pa tega nihče ne problematizira. Pa saj tudi ni treba, ker gre za visoko uradniško funkcijo. Vendarle to omenjam kot primer, po kako različnih in neobjektivnih merilih se sodi. Kakor komu tisti hip najbolj ustreza. Spotoma omenjam še dr. Ljerko Bizilj, ki je bila nekoč poslanka Državnega zbora, po prenehanju mandata pa se je vrnila v javno radiotelevizijo. Ravno bivše kolegice in kolegi s TV so zagnali vrišč kot srake, da ji po vrnitvi iz politike med njimi ni mesta. Licemerstvo brez primere. Kasneje je postala direktorica Televizije Slovenija in ocenjujem, da je svoje delo opravljala zelo profesionalno, dokler se zaradi političnih pritiskov in “kravjih” kupčij ob imenovanju Kadunca ni dokončno umaknila. Bila naj bi preveč “desna”. Si predstavljate? Preveč “desna” bivša poslanka LDS! Kako daleč smo potem kot družba skrenili v levo?

Pomembno je imeti enake “vatle” za vse in pošteno ocenjevati delo, ki ga nekdo opravlja. Ponavljam, mesto direktorja urada za informiranje je uradniška funkcija in ne politična. Enako povem tudi nepravičnim kritikom naše nekdanje sodelavke Petre Bezjak, ki je letos šla delat na urad. Ne morem ocenjevati njenega dela, ker je več kot en mandat predsedovala svetu delavcev, kar je čisto druga funkcija kot novinarstvo. Slednje je opravljala vestno in marljivo in, kolikor jo poznam, verjamem, da tudi zdaj delo opravlja profesionalno. Ni prav, da se ljudem dela krivica brez elementarne presoje, samo zato, ker nekomu to ustreza za dosego svojih ciljev. Ne pri Urbaniji, ne pri Petku, ne pri drugih.

Enako velja za merila pri obsodbah fizičnih napadov. Se spomnite, da so primer Mira Petka posamezniki relativizirali na način “Zakaj pa je vtikal svoj nos, kamor mu ni bilo treba?” Ob aktualnih dogodkih se je vsa medijska pozornost usmerila na povito roko Nike Kovač, bistveno manj na poškodbe poslanca Grimsa ter skoraj nič na žensko, ki jo je zabodel “Ljubljančan” iz Eritreje in leži na intenzivni negi UKC. Ob enih dogodkih se zažene “vik in krik”, v prvem primeru je malodane cela Slovenija iskala storilca, v ostalih pa je šlo vse mimo, skoraj kot da se ni zgodilo nič posebnega.

Eden od bistvenih in osnovnih postulatov novinarstva je imeti enako distanco do vseh subjektov, po domače “imeti enake vatle” pri obravnavi vseh vsebin. Tako je treba tudi poročati – v vseh primerih.

Poročanje RTV Slovenija naj bi bilo objektivno oz. vsaj pluralno v smislu, da se skozi RTV Slovenija lahko slišijo različna mnenja. Se vam zdi, da so različna mnenja spoštovana oz. vsaj tolerirana, tudi ko ne gre za mnenja, ki bi se skladala trenutnimi mainstream mnenji?

Čeprav mi uravnoteženost ni najljubši izraz, ga bom vendarle uporabil. Če primerjamo, koliko programskega časa se nameni kakšnim stališčem, lahko ocenim, da razmerja niso ravno uravnotežena, čeprav se vsaj navidezno poskuša delati v tej smeri.

Zanimiv primer tega sta oddaji Pričevalci in Spomini. Če se ne motim, je druga nastala kot “uravnoteženost” prvi. Obstajajo nestrpneži, ki sprašujejo, zakaj RTV Slovenija sploh predvaja Pričevalce. V prejšnjem mandatu je to problematiziral celo eden od programskih svetnikov. Tak pristop je egoističen in “zaplankan”, to si upam trditi, češ, “če mene osebno nekaj ne zanima, naj ne zanima tudi drugih“. Pa v resnici temu ni tako.

RTV Slovenija bi morala biti v funkciji širokega nabora vsebin za vse svetovno-nazorske in ideološke skupine v državi. Če se vrnem na Pričevalce – pogled na polpreteklo zgodovino še zdaleč ni razčiščen in to “prekletstvo” spremlja Slovenijo vse od druge svetovne vojne dalje. Z razpadom bivše države se je v miselnosti spremenilo le toliko, da o teh zadevah zdaj ni prepovedano govoriti ali jih publicirati, dosti več kot to pa ne. Neverjetno veliko jih je, ki do vprašanja povojne zgodovine zavzemajo skrajno odklonilno stališče.

Bo kar držalo, kar trdijo psihologi in sociologi, da 45 let ideološke indoktrinacije pusti sledove na ljudstvu. Kot narod smo dobili največ, kar smo lahko: svojo državo; obstajajo pa množice, ki se z nostalgijo ozirajo po državi in sistemu, ki sta razpadla in ju več ni.

Večji problem kot uravnoteženost po moji oceni predstavlja objektivnost naših vsebin. Ker smo demokratična družba, nam ustava zagotavlja svobodo besede in nazorov. Pluralizem mnenj je hkratni obstoj več enakovrednih in enako pomembnih mnenjskih sestavin. To bi nam moralo predstavljati prednostni izziv, vendar je na tej točki javna radiotelevizija (prav tako del družbe, politike in pretežni del medijev) že davno padla na izpitu in ga ni opravila v drugem roku. Premalo se posvečamo temam, ki družbo polarizirajo – zgodovini, obči kulturi, politiki in družbenemu razvoju – na tak način, ki bi omogočal široke in poglobljene strokovne razprave s ciljem zbližanja stališč in ne nadaljevanja poglabljanja “narodnega razdora”. V resnici je to poslanstvo javnega medija, zasebni v tem ne morejo zaznati morebitnega profita in se najbrž nikdar ne bodo ukvarjali s tem.

Če medij vsebinsko neenakovredno obravnava različna nazorska, ideološka, politična, verska ali druga družbena vprašanja, ni pluralen.

Zakaj menite, da novinarji na RTV Slovenija nekako ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje delo in sprejeti te kritike?

Težko govorim v njihovem imenu, lahko samo ugibam. Večina ljudi, tako tudi zaposleni na RTV, se na svojih napakah največ nauči. S pridobljenimi izkušnjami na napakah poklicno “rastejo”. Obstaja pa del, ki izkazuje velik odpor do razprav o tem, ali je delo opravljeno dobro ali ne oziroma ali so podane informacije predstavljene objektivno ali ne. Njihovega motiva ne razumem in ga ne poznam.

Ga pa slutim. Vsak, ki ima to možnost, si želi biti “nedotakljiv”, da ga drugi pustijo pri miru. Da se ne boji, da bi mu kdorkoli ali kadarkoli zaradi nezadovoljivo opravljenega dela “navil ušesa”.

Novinarska in uredniška avtonomija sta temelj neodvisnega in svobodnega novinarstva. Če gre verjeti navedbam kolegov iz zasebnih medijev (zaenkrat v to ne dvomim), sta avtonomiji tam ogroženi. Mislim, da po sami naravi stvari – lastnik in ustanovitelj medija določi programsko zasnovo, torej okvire, znotraj katerih izdaja svoje vsebine. Upam, da bom dovolj jasen – okviri so “usmerjeni” s strani lastnika in bistveno ožji od okvirov javnega medija, ki mora zadovoljevati pluralne interese javnosti.

Elementarna sestavina uredniške in novinarske avtonomije je velika odgovornost, zaradi česar se avtonomiji ne moreta istovetiti s “samovoljo” ali “nedotakljivostjo”. Na tej točki pa se zatakne …

Ko se približuje razprava o objektivnosti objavljenih vsebin, torej še pred razpravo samo, se refleksno zgodi tak ali drugačen protest novinarjev – spomnimo se poskusa razprave o poklicnih standardih in novinarski etiki na eni od sej Programskega sveta v letu 2016 – in sklicevanje na avtonomijo. Seveda tudi na “grob poseg” ali “brutalni napad” na novinarje, če omenim le dve stalni besedni zvezi. V tem segmentu so izjemno občutljivi, najbrž pa tudi ranljivi. Poskusi tovrstnih razprav znotraj zavoda so bili deležni ostrega nasprotovanja in so tudi uspeli. Resnih in poglobljenih razprav na to temo zato ni bilo.

Funkcija varuha pravic gledalcev in poslušalcev pa je bolj kot ne instrukcijska – žal nima resnih pristojnosti za ukrepanje z izjemo poročil in priporočil. Kdo naj torej objektivno sodi in razsodi?

Če bi novinarji razmišljali profesionalno, torej na način, na kakršen jih učijo na fakulteti in skladno s konvencijami in kodeksi, bi morali takšne razprave podpirati in jih pozdraviti, saj vodijo k perfekciji opravljanja poklica in v izogib napakam v prihodnje. Nekoč, še v “svinčenih” časih, se je vsaj na tistih poklicnih področjih, ki niso imela neposrednega stika z aktualno politiko, razpravljalo o izdelkih, torej o programih in oddajah, ki smo jih ustvarili. Obravnavalo se je storjene napake z namenom, da bi se jim lahko v prihodnje izognili – kar predstavlja smisel vsakega napredka. V trenutnih razmerah so to le pobožne želje. Spor je namreč eskaliral tako močno, da novinarji posamezniki intervencijo urednika javno označujejo kot “nedopustno” cenzuro. Mimogrede, cenzura pomeni uradni pregled javnosti namenjenega dela, odgovorni urednik pa po zakonu odgovarja za uresničevanje programske zasnove in osebno odgovarja za vsako objavljeno informacijo.

Če povzamem – zakaj nekateri novinarji ne zmorejo prevzeti odgovornosti za svoje delo in sprejeti kritike? Kar jim ni treba. Zakaj počnejo to, kar počnejo? Zato, ker lahko.

Je zaposlenih na RTV Slovenija preveč, premalo, ravno prav? Po eni strani slišimo ocene, da bi delo, ki ga danes opravi 200 ljudi, lahko opravilo 800 ljudi, po drugi strani slišimo klice o kadrovski podhranjenosti. Kje je torej resnica?

Niti približno. Ocene, da bi RTV Slovenija produkcijo svojih vsebin zagotovila z 800 sodelavci, niso niti blizu realnosti in so deplasirane. Take navedbe, ki se pojavljajo v javnosti, so pavšalne, nestrokovne in za ugled javne radiotelevizije škodljive. V primerjavi z ostalimi evropskimi javnimi servisi smo zelo učinkoviti – to ni moja ocena, pač pa to kažejo evropske primerjalne analize.

Ob tem in ob predpisanem obsegu programov pa je zaskrbljujoče financiranje javne radiotelevizije. Proračun RTV se vsa leta “tanjša”. RTV prispevek ostaja sicer nominalno skoraj enak vse od leta 2006, glede na inflacijo pa to vendarle pomeni, da je realno vsako leto manjši.

Projekcije kažejo na skorajšnji začetek likvidnostnih težav, s tem trendom financiranja pa zagotovo ne bomo posneli nobenega celovečernega filma ali pa nadaljevanke. Za trenutek se spomnite filmov ali nadaljevank, ki smo jih nekoč ustvarili, npr. Dekameron, Cvetje v jeseni, Primož Trubar (Heretik) ali France Prešeren – to je tudi velika nacionalna kulturna škoda, s katero bomo morali živeti.

Glede kadrovske podhranjenosti – drži, da na marsikaterih mestih prihaja do tako imenovane kadrovske podhranjenosti, vendar gre pri tem za nepravilno kadrovsko distribucijo. Razne vsiljene “racionalizacije” v preteklosti so skušale zmanjševati število zaposlenih, pa so bila ta zmanjšanja dolga leta le fiktivna. Zaradi nezmanjšanega ali celo povečanega obsega vsebin so na neki točki ustvarila cel kup prekarcev, ki smo jih potem morali zaposliti. In smo se morali ponovno “racionalizirati”.

Pri tem se je v obdobju od 2008 do 2022 delež novinarjev znotraj števila vseh zaposlenih bistveno povečal. Z zaposlovanjem prekarcev jih je več prišlo, kot se jih je upokojilo ali odšlo. Njihov delež se od nekdanjih približno 20 % približuje 30 %. Neenakost se kaže tudi v razporeditvi, največji delež sta pridobila največja novinarska korpusa, to sta televizijski informativni program in radijski prvi program, medtem ko dobivam informacije iz drugih uredništev o kadrovskih primanjkljajih. Ostale organizacijske enote pa bijejo kadrovsko plat zvona že dolgo in samo nesebičnosti ter požrtvovalnosti RTV-ju zvestih sodelavcev gre zasluga, da “gigantski” sistem ne razpade po dolgem in počez.

To je problem. V tako veliki ustanovi in s tako dolgo tradicijo, kot je RTV, kjer procesi že po naravi stvari tečejo počasneje, ter s tako visoko povprečno starostjo zaposlenih, se ta problem zdi še večji. Prekvalifikacije niso enostavne, težko si zamislim novinarja opravljati delo tehničnega vodje ali mojstra osvetljave, gre za povsem drug poklic. Tudi ne bi bile dobro sprejete, namreč zakaj bi nekdo opravljal težje delo za manj denarja. Pozabil sem namreč omeniti, da imajo novinarji v povprečju za 31,69 % višje plače od ostalih sodelavcev, od inženirjev in magistrov drugih strok (TR 7-9) pa višje za 15,84 % (podatek junij 2022). Pri mlajših in ob popravljenih plačnih razmerjih bi prekvalifikacije morda lahko nekoč uspele, ampak to se ne bo zgodilo čez noč.

Del resnice je tudi, da sta se s povečanjem števila zaposlenih novinarjev, zlasti na radiu in v informativnem programu televizije, povečala tudi njihova vpliv in moč. Manifestacijo slednje imamo priložnost sedaj opazovati v RTV in v javnosti. Za promocijo lastnih interesov s pomočjo zlorabe osnovnega delovnega orodja – medija …