Tom Zalaznik, sindikalist z RTV-ja: Politika brez medijev je kot mah brez vode. Zato je v spregi z mediji. (1. del)

Foto: Jernej Prelac

Pred referendumom o RTV Slovenija, ki bo skupaj z referendumoma o vladi in dolgotrajni oskrbi to nedeljo, smo se o razmerah na RTV Slovenija, nastajanju zakonodaje ter odnosih med zaposlenimi in vodstvom pogovarjali s predsednikom Sindikata delavcev radiodifuzije Slovenije Tomom Zalaznikom. Zaradi prepričanja, da je novela zakona o RTV Slovenija »zgrešila point«, je prijavil tudi referendumsko kampanjo o zakonu o RTV Slovenija.

Ste predsednik sindikata radiodifuzije. To je eden od treh sindikatov na RTV Slovenija, ki pa je javnosti manj znan. Koga zastopate?

Zastopamo pravzaprav vse poklice v zavodu, celo nekaj tistih izven zavoda, ampak tukaj ne delamo razlik. Delujemo nestrankarsko, interesno. V pretežni meri zastopamo ustvarjalce radijskih in televizijskih programov ter MMC vsebin – to so snemalci, zvokovni mojstri, mešalci slike, skratka, cela paleta poklicev znotraj dejavnosti. Med člani imamo tudi nekaj novinarjev. Večina novinarjev je sicer včlanjena v novinarski sindikat.

Ko se pojavljajo kritike zoper RTV Slovenija, običajno slišimo, da je informativni program samo manjši del tega, kar RTV Slovenija počne, in da gre za posploševanje. Se vam zdi, da je glas drugih enot RTV Slovenija, teh, ki niso informativni program, sploh slišan, denimo ko se pogovarja o prihodnosti zavoda?

Že vsa leta obstoja radiotelevizije se glas drugih slabo sliši. Bogu hvala se zdaj govori o tem, da obstajajo tudi drugi deli RTV-ja. Imamo serijo radijskih programov, več televizijskih programov, vključno z vsebinami za narodne manjšine in tujejezično javnost, portal MMC kot spletni medij in znotraj njega široko paleto RTV vsebin.

Vsa leta pa se običajno govori samo o Prvem programu Televizije Slovenija oz. njenem informativnem programu. V Sloveniji je politika še vedno »glavni šport«.

Če bi bili res sodobna, civilizirana država, bi se ukvarjali z drugačnimi vprašanji, kot se trenutno ukvarjamo. Sam vedno poudarjam, da ni informativni program tisto, kar determinira nacionalno televizijo. Zdaj so tudi zagovorniki novele zakona o RTVS začeli uporabljati slogane, da RTV ni samo informativni program. In potem lahko slišimo slogane: Ne damo Radovednega tačka, ne damo Bojana, otroškega programa. Žal pa so to le parole, ki igrajo na čustva zaposlenih, vse to pa nima veze s tem, o čemer se pogovarjamo pri noveli zakona o RTV.

Za kaj pa potem gre?

Zelo preprosto. Velik poudarek se daje politiki in vidimo, kako sta tako politika kot družba polarizirani. In politika potrebuje medije za svoj obstoj. In ker je ta medij ena najbolj vidnih stvari v tej državi, kar se tiče politike, je informativni program tako vpliven.

V resnici pa živi v simbiozi s politiko. Politika brez medijev je kot mah brez vode in zato je politika zelo zainteresirana, da je v spregi z mediji, ki o njej poročajo. In na drugi strani imajo ti, ki o njej poročajo, privilegiran status v družbi, ker so prepoznavni, vplivni ustvarjalci javnega mnenja.

Ustvarjajo sliko resničnosti, kakršna naj bi bila. Ni pa nujno, da je v resnici taka, in v tem primeru resničnost ni taka, kot jo predstavljajo.

Če bi vsakdo svoj poklic opravljal vestno in pošteno in po standardih, ki poklicu pritičejo, ne bi imeli nobenih težav s tem, kdo je na oblasti. Enako velja za novinarje.

Večkrat je slišati, da imamo na RTV Slovenija neke vrste izredno stanje. Kako se to občuti pri vašem vsakdanjem delu?

Če bi vsakdo svoj poklic opravljal vestno, pošteno in po standardih, ki poklicu pritičejo, ne bi imeli nobenih težav s tem, kdo je na oblasti. Enako velja za novinarje. Če bi sledili starogrški ideji svojega poklica, torej poročanju o tem, kaj, kje, kdaj, kdo in zakaj se dogaja, ne bi bilo nobenih težav. Če pa poročajo pod vplivom svojih videnj in prepričanj, pa stalno prihaja do zapletov.

Da ne bo pomote, ne gre za vse. Gre za peščico, ki to počno. Ampak prej ali slej se pojavi kdo, ki opozori, da poročanje ni korektno, ni objektivno. Pri čemer je glede objektivnosti tako, da ni nujno, da človek pove nekaj, kar ni res. Lahko tudi samo nekaj zamolči, pa je slika povsem drugačna. Paleta možnosti, kako predstaviti resnico gledalcem in poslušalcem, je zelo široka. In uporabljajo se seveda zelo subtilni pristopi.

Državljani in državljanke, ki vendarle še vedno v veliki meri zaupajo medijem, so pod vplivom posredovanih informacij, zlasti ko se tovrstne informacije konstantno ponavljajo. V žargonu rečemo, da  “se informacije primejo,” ne glede na to, ali so resnične ali ne.

Ozek del novinarjev, imenujemo jih aktivisti, je zato v sporu s Programskim svetom, z Nadzornim svetom in vodstvom zavoda. Ker imajo vpliv in moč, skušajo javnost prepričati, da je v zavodu vse narobe, da je tik pred uničenjem. Govorijo o ugrabivi javne radiotelevizije.

Foto: Jernej Prelac

Ta spor seveda predstavlja težave pri delu, saj če je uredništvo v sporu z urednikom, pomeni, da stvari ne tečejo gladko ali tako, kot bi morale. Cel kup neke energije se porabi za spor, namesto za delo in ustvarjalnost, torej za to, kar bi morali početi. In za ustvarjanje vtisa v javnosti, da gre vse narobe.

V javnosti pa jim ta vtis tudi uspeva ustvarjati, ker to počnejo s svojim orodjem. Saj so vendar novinarji. Novinarji so v funkciji obveščanja ljudstva. Če to funkcijo zlorabijo, je ljudstvo nepravilno obveščeno. Tukaj gre predvsem za to.

Ozek del novinarjev, sam jih imenujem aktivisti, je zato v sporu s Programskim svetom, z Nadzornim svetom in vodstvom zavoda. In ker imajo vpliv in moč, skušajo javnost prepričati, da je v zavodu vse narobe, da je tik pred uničenjem.

Kje gre pri tem sporu med vodstvom in tem aktivom aktivistov iskati vir problema? Je aktiv tisti, ki je sprožil problem, ali je problem drugje? Kje vidite izvor težave?

Najprej bi spomnil na dogodek, ki se je zgodil leta 2016. Programski svet je želel razpravljati o merilih profesionalne novinarske etike, pravilih, ki se jih morajo novinarji držati pri svojem delu. Zgodil se je strašen odpor.

Na sejo so vstopili protestniki, mednje so se vmešali tudi zunanji politični akterji, ki nimajo nič z RTV, in so razgrnili ogromen plakat z napisom »Smrt janšizmu« in še nekaj neprimernih parol. Sporočilo pa je bilo jasno: Ne boste razpravljali, kaj in kako mi počnemo. To je ta slavna avtonomija. Avtonomija ni nedotakljivost, ampak gre tudi za odgovornost in še marsikaj.

Podobno se je zgodilo ob menjavi Programskega sveta, ko je prvič po dolgem času, morda celo prvič do zdaj, zgodilo, da v njem nimajo večine predstavniki levih političnih nazorov. Bližale so se volitve in napetost se je stopnjevala.

Zaradi nasprotovanja odločitvi, da se v oddajo Studio City ne povabi Goloba – v ozadju dogodka je bilo pravno vprašanje, gre pri Svobodi za parlamentarno stranko ali ne – je prišlo do znanega spora in sodelovanje s Štefančičem je bilo po znanih izjavah v teatru prekinjeno. Ne sodim o pravilnosti izida, vsekakor pa prisotna politična predvolilna nervoza ni bila potrebna in bi se vse lahko odvilo drugače.

Po volitvah je volilni izid dal dodaten veter v jadra aktivistom, da so še bolj intenzivno začeli s svojimi propagandnimi akcijami. Začeli so se protesti, propagandne akcije, zahteve po razrešitvah urednikov, Programskega sveta, direktorja. Zahteve so kulminirale do točke, ko so zahtevali od mandatno volilne komisije v Državnem zboru, naj odstavi kar celoten programski svet. Temu bi rekel začetek resnega in jasno izraženega spopada.

Aktivistična skupina novinarjev in njihovih somišljenikovje tudi sodelovala s politiko, povezovalni člen je bila naša bivša sodelavka Mojca Šetinc Pašek, ki že, dokler je delala na RTV, ni skrivala, kam in h komu spada ter kaj in na kakšen način opravlja svoje delo. V skupnem sodelovanju so pripravili to nesrečno novelo zakona, vlada jo je posvojila kot svojo in jo brez razprave na horuk vložila v Državni zbor.Vladajoča koalicija pa jo je po nujnem postopku, kot bi šlo za ukrepe v vojnem stanju, s svojo večino tudi sprejela.

Pri tem sporu in odmevih v javnosti pa je simptomatično to, da so novinarji po cehovsk liniji precej medsebojno solidarni, čeprav ne mislijo vsi enako. Redki nasprotujoči se v javnosti oglasijo. Novinarjev na RTV ni malo, njihov delež znotrajzaposlenih v zavodu pa se povečuje, kar med drugim pomeni, da se breme dela razdeli in jim ostane več časa za propagandne akcije. Vanje so pritegnili tudi del ostalih sodelavcev, drugi del pač ne.

Zlasti s politično naravnanimi slogani v smislu, da bo politična desnica prevzela RTV in ga uničila. To je podobno agitacijam za pridobitev naklonjenosti v času parlamentarnih volitev, ko se poskuša volivce na vse mogoče načine pridobiti, zlasti z vzbujanjem čustev – večina itak ne prebere programov političnih strank. Pa vendar se računa nanje, da se udeležijo volitev in sledijo temu, kar jim sporočijo mediji in kakor se jih sporočila čustveno dotaknejo.

Kako ste se sami vključili v to zgodbo?

Foto: Jernej Prelac

Na neki točki smo nekateri ocenili, da je trenutek primeren, da zahtevamo neke konkretene odgovore in da spregovorimo o neprimernosti početij, pri tem imam v mislih vložitev zakona v postopek in poziv mandatno volilni komisiji. Zahtevali smo javno razpravo. Kot smo to pred dvema letoma zahtevali od ministra Simonitija. Smo si pa pri tem nakopali srd dela novinarjev, ki skušajo v javnosti ustvariti vtis, da za akcijami aktivistov stoji velika množica ali vsi.

Povzdignili smo svoj glas in želimo povedati, kaj stoji za to novelo zakona.

Kaj torej stoji za tem zakonom, o katerem bomo državljani odločali na referendumu? Če uporabim vaš citat, je vlada z njim “zgrešila point“. Kje konkretno je vlada zgrešila point?

Zakon, ki ga imamo, velja od leta 2006. Vmes smo skušali s takratno ministrico Majdo Širca sicer zakon spremeniti. Pripravili so sicer dober predlog, ki pa je v končni obliki vseboval “podtaknjence” s strani vladajoče koalicije in zato padel na referendumu.

Aktualni zakon ima svoje napake, nikakor pa ni res, da je edina njegova napaka to, da Državni zbor imenuje programske svetnike iz nabora gledalcev in poslušalcev. Še več, če bi bila Slovenija civilizirana država z daljšo in urejeno demokracijo, se to ne bi dogajalo.

Zelo špekulativno in v najbolj skrajni obliki bi bil od modela upravljanja po tej noveli zakona boljši celo tak, ki bi v organ imenoval enako število levih in desnih poslancev ter od njih zahteval, da se med seboj uskladijo in dogovorijo – kot na papeških konklavah.

Ko se je po volitvah oblikovala vladajoča koalicija in je na hitro in na silo spravila novelo skozi parlamentarni postopek, se je hitro pokazalo, kaj jo dejansko žuli, kaj je namen zakona. Na hiter način želi zamenjati programske svetnike in kompletno vodstvo, da bi tja postavili svoje ljudi, ki bodo “normalizirali” stanje, torej da RTV in tisti del, ki poroča o aktualni politiki, ponovno ostane lakaj aktualne oblasti.

Če primerjate, kako se je poročalo o dnevni politiki pred dvema letoma in kako se poroča danes, boste videli izjemne razlike. Normalno in profesionalno bi bilo, da bi se novinar postavil nad situacijo in bi bil objektiven in nevtralen do slehernega subjekta, o katerem poroča. Namesto tega pa nekateri niti ne skrivajo, s katero politično opcijo simpatizirajo, din pri tem uporabljajo povsem drugačne pristope.

Nova oblast je torej naredila zakon, da pod krinko »depolitizacije« imenuje svoje upravljavsko in vodstveno garnituro in prek tega svoje urednike.

Pri tem pa se je ponovno odprla še ena zgodba. In sicer soglasje k imenovanju urednika, to je zahteva novinarjev, da želijo odločati o tem, kdo bo njihov urednik. Pokažite mi eno podjetje, eno organizacijo, kjer zaposleni odločajo o tem, kdo bo njihov šef.

Od spremembe zakona leta 1998 novinarji ne dajejo več soglasja k imenovanju urednika, ampak samo še mnenje – ki se ga lahko upošteva ali pa tudi ne. Takšna ureditev po takratni oceni ustavnih pravnikov je pomembna zato, da ne nastane krog ljudi, ki ga je nemogoče prebiti. Nemški pravni sistem je omenjal možne situacije, ko pride do primerov, da je zunanjim akterjem ob reelekcijah onemogočen “vstop” v tako zaključene delovne celote, kar spada v kategorijo Berufsverbot. Torej onemogočanja opravljanja poklica. Skratka, če zaposleni dajejo soglasje k imenovanju svojega nadrejenega se ustvari krog medsebojne odvisnosti, kjer nadrejeno pazi na to, ali si bo pridobil večinsko naklonjenost kolektiva ali ne. S tem ga zaposleni na ta način držijo v šahu. To ni moje razmišljanje, to so zapisali strokovnjaki v dolgo pravno podprto obrazložitev takratne spremembe zakona.

Skratka, jasno mora biti, kakšna je struktura, kdo je šef, kakšna so pravila, kdo koga imenuje in kdo ima kakšno odgovornost. Navsezadnje tudi ostalih 1600 zaposlenih v zavodu ne more soodločati o tem, kdo bo njihov šef. Prav tako ne poznam primera, da bi to veljalo v drugih okoljih.

Foto: Jernej Prelac

Na kratko povzeto, vlada oziroma pripravljavci novele se niso ukvarjala s pravimi težavami, ki jih RTV dejansko ima. Denimo s pravicami prenosov športa, ki so nacionalnega pomena, z dejstvom, da tehnologija prehiteva zakonodajo, v mislih imam že uvedeno digitalizacijo, nihče se ne ukvarja z vprašanjem ohranjanja izjemnega nacionalnega bogastva naših arhivov, generalno rečeno s tem, kar bi bilo v zakonu dejansko potrebno spremeniti ali na novo definirati. Na primer tudi to, da bi RTV lahko sam razpolagal s svojimi nepremičninami, kar hromi poslovanje v delu stotine obstoječih oddajniških in repretitorskih točk. Ali pa o neodvisnem in stabilnem načinu financiranja, pri čemer bi se dotaknili tudi vprašanja, ali se mora RTV na trgu, oprostite izrazu, prostituirati s komercialnimi oglasi.

Skratka zakonodajalec bi lahko vse to uredil, če bi za to obstajala volja. Imamo cel kup zgledov v Evropi in tudi strokovnjake doma, na pameten način bi se dalo pridi do družbenega konsenza, če bi se le želel potruditi. Ampak vlada se je lotila enega samega malega segmenta in s tem jasno pokazala, kakšen je njen doseg: Obglavljenje “glave” javne radiotelevizije za vsako ceno.

36 komentarjev

    • Vendarle si eno pogruntou tapravo.
      Zakaj pa ne, pravim jaz?
      Zadeva je razdelana že v drugih deželah, samo tam so pametni ljudje…
      ————————————————————————————————————————–
      A.Hudič je v tem, da Levuharji-komunisti hočejo/hočete vse 100% samo zase.
      B. Druga je, da bi takoj in silno nastal hudič kdo od Desnih bi delal to in ono? A misliš, da bi se sami Desničarji med sabo kej lažje zmenili kdo bo kaj, dej no !…ne bo šlo…
      ————————————————————————————————————————
      Rešitev je v neodvisnih, javnih,odgovornih, nevtralnih, kulturnih, etičnih in človeških ljudeh, ki
      od špice upravljanja RTV navzdol vodijo državno, javno, enakopravno, kulturno in etično
      informiranje, obveščanje in tako dalje in tako dalje…
      … in , ki imajo vgrajen nadzor in upravljanje, da delajo demokratično, nevtralno in kulturno…

      Po 80 letih komunistićnega medijskega agitpropovskega aparthajd terorja je to seveda zelo težko in imamo kar imamo…

      Ideja pa, o dveh , eni Levi in eni Desni redakciji pa ni neumna za res zelo določene zadeve, pa, da se ne matramo-to je treba iz že uveljavljenih studiev v Evropi prenesti še v Lažgoše.
      Aleluja, vremena Kranjcem se jasnijo !

      • Tole pisanje (Francevo) me po konsistentnost spominja na nastope in “vlaganja” Vilija K. , ki se na vse spozna… Ljudje, nehajte se vendar smešiti!

    • Kot tukaj predlaga gospod Zalaznik, bi bila res še najboljša rešitev ta, da je v programskem svetu ENAKO število svetnikov iz Leve, kot iz Desne opcije. To se mi zdi MODRO.

      GOLOBOVI-Nevladniki v programskem svetu – so samo megla, da narod ne prepozna, da sedanja vlada, bi k svojim dodala še Leve nevladnike in tako zabetonirala Levo-večino.

      DEMOKRACIJA predvideva stranke (iz njih je sestavljen PARLAMENT) in le te lahko vodijo VOLILNE KAMPANJE in nato – parlament.
      To, kar dela Nika Kovač, pa predsrtavlja “opravljivo ženšče”, ki dela kraval in krši predpis.
      Kar je najvažnejše in nedopustno, je to, da, Nika Kovač, bi hotela uvesti ANARHIJO in ukiniti DEMOKRACIJO.

      RTV naj bo taka, da bo res Nacionalka in bo delala z Desnim in Levim pogledom na Slovence in druge državljane.
      Imam občutek, da so prav Slovenci z Nacionalko prikrajšani, ker se morajo boriti celo za določen % slovenske glasbe.

      Ali je še v kaki sosednji državi tako, recimo – da bi se v Avstriji borili za % Nemških pesmi, da bi se v Italiji borili za % ITALIJANSKIH pesmi, Hrvatje pa za HRVAŠKE pesmi, na Madžarskem pa za MADŽARSKE? Mislim, da ne.
      Glavo stavim, da smo le Slovenci še vedno okupirani z Yugo, ki nam še SLOVENSKIH pesmi ne dovoli, da bi bile večinske, tako, kot je večinski naš narod v Sloveniji. Na RTV ima več besede Vasev (ki Slovence ozmerja s Fašisti, če DOMA zahtevamo SLOVENSKO pesem) in njemu podobni. Medtek, ko so Pirkoviča degradirali Levičarji samo zato, ker je intervjuval Levici nevšečnega pevca.

      Verjamem, da je na RTV veliko modrih, delavnih in profesionalnih novinarjev, ki jih agresivna Levica (sem spada Vasev, Mojca Pašek, Marcel…) zatira in nanje pritiska.
      Mojci Pađek moramo jasno povedati, da RTV ni njena in Kučanova, ampak je last VSEH Slovencev.

      Čestitke gospodu Zalazniku, da se ne pusti utišati in čeprav je zaposlen na RTV, jasno pokaže, da bo glasoval PROTI, kar je edino prav.

  1. Vladajoča skrajna levica, obilo zastopana v vzratnem Gibanju Svoboda, SD in Levici, želi slovenski narod z »depolitizacijo« RTVS žejnega prepeljati čez vodo.

    Slovenska sleparska in plenilska levica, ki politično, ideološko in personalno totalitarno obvladuje državni zbor, vlado, funkcijo predsednika republike, državno tožilstvo, sodstvo, ustavno sodišče, policijo, vojsko, regulatorje, STA, državna podjetja in vse druge državne ter paradržavne organe in organizacije ter celo večino sindikatov, želi skozi odprta stranska vrata totalitarno prevzeti še poglavitni državni informativni medij – Radio televizijo Slovenije in z njo pokoriti še zadnje glasnike demokracije ter svobode.

    Ta totalitarni apetit slovenske postkomunistične levice najbolj odseva zamišljena bodoča sestava sveta RTVS, v katerega delegirajo sledeči organi in organizacije naslednje število članov:

    – zaposleni na RTVS 6
    – Nacionalni svet za kulturo 2
    – Olimpijski komite Slovenije 1
    – Informacijski pooblaščenec 1
    – Nacionalni svet invalidskih organizacij 1
    – Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja 1
    – Varuh človekovih pravic 1
    – Predsednik republike na predlog verskih skupnosti 1
    – Italijanska narodna skupnost 1
    – Madžarska narodna skupnost 1
    – SAZU 1.

    Samo gledalci in poslušalci RTVS, ki jo financirajo, so brez svojega predstavnika v svetu RTVS.

    Novi svet RTV bo zasedlo najmanj 12 radikalno (levih aktivistov, tako rekoč političnih specialcev, sicer prikritih skozi zaposlene naRTVS, torej razne Ksenije, Helene, Ilinke in Bergante (kar sedanja struktura zaposlenih, skozi vsa ta leta z redkimi izjemami popolnjena z družinskimi, prijateljskimi, interesnimi ali političnimi navezami, tudi zlahka omogoča), nacionalni svet za kulturo (postavi ga politika), informacijskega pooblaščenca (izvoli ga politika), svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja (imenuje ga politika), varuha človekovih pravic (ki ga prav tako izvoli politika) in seveda SAZU, kjer po možnosti pride celo kakšen iz ZRC SAZU, in tako bi levica imela na vrhu javnega zavoda RTVS absolutno večino.

    Nikar ne mislite, da bi radikalci RTVS v svet izvolili kakega dr. Možino ali Pirkoviča ali njima podobnega. V svetu RTVS tudi nimata kaj iskati varuh človekovih pravic in informativni pooblaščene, ki bi morala nadzorovati uresničevanje ustavne pravice do obveščenosti, ne pa o njej odločati.

    Tudi nikar ne mislite, da bi bile vse te organizacije in organi, razen italijanske in madžarske narodne skupnosti, zastopane v svetu RTVS, ki jim je malo ali nič mar depolitizacija RTVS, če na njih ne bi sedeli zanesljivi in preverjeni kadri slovenske sleparske in plenilske post komunistične levice

    Vsi pametni bomo glasovali 3 x PROTI.

    Upam, da med nami ni nkogar, ki bi želel biti neumen.

    • Dobro ste vse obrazložili.
      Levica hoče Slovencem enostavno UKRASTI in uničiti Nacionalko.
      Le tako bodo obdržali DIKTATURO Titovega kova, kjer so bili Levičarji PRVORAZREDNI, drugorazredni pa so bili odrinjeni od vseh državnih služb. To je trajalo od leta 1945, na Primorskem od 1947 dalje, vse do osamosvojitve.

      Sedaj pa se pojavi Mojca Pašek, ki izhaja iz KOMUNISTIČNE družine in skupaj s Cirilom Ribičičem (sinom majorja Mitje) nekdanjim predsednikom Zveze Komunistov, in hoče obglaviti Nacionalno-RTV.
      Tako bi z novim zakonom postala RTV le propaganda Kominističnega režima, ki je po celem svetu delal samo gorje.
      Zato pojdimo na referendum in zaokrožimo 3xPROTI.

  2. Skrajni čas je, da Globoka država Udbokučanistan v Lažgošah ustanovi svoj absolutno lasten in hkrati javni zavod v katerem bodo zaposlili in plačevali samo svoje novinarje, ki bodo sami določali svoje šefe in bodo sami šefi izvolili svojega vrhovnega šefa .Po starem.
    1.
    Zanimivo je to, da se zdajšnji rdeči Koritarji po letu 1945 niso nikoli oglašali, ko so jim 76 let!
    komunistični upravitelji Slovenistana določali šefe vseh rangov in položajev ?
    76 let ! so bili vsi šefi od prvega do zadnjega določeni s strani KPS!
    SEVEDA, KER SI NI NIHČE UPAL. Absolutno totalitarno. In vse je bilo, kakor,v redu, neodvisno, apolitično, svobodno in zelo javno. DA CRKNEŠ !
    2.
    Po prebranem odličnem intervjuju, ki razgalja in razčiščuje, pa ugotovim sledeče:
    Zanimivo je, da bi nova komunistična, neodvisna in javna RTV imela veliko sranje!
    Ne bi dobili tehničnega osebja kar tako…

    Kučan in Golobič nista vsega predvidela. Do sedaj je bilo vse enostavno. Na vrh RTV so postavili neodvisnega, svobodnega in javnega delavca Kocijančiča ali njemu podobnega in vse je klapalo in teklo kot po loju…seveda, ker so ga sami izbrali izmed svojih. Komunisti pač.

    Grška demokracija ni imela težav v svoji start up poziciji prvaka na planetu Zemlja.
    Ni bilo komunajzarjev, trdorokcev, diktatorskih razrednih sovražnikov. Človeku in Bogu.Amen.

  3. Na udaru je seveda (predvsem) informativni program in vsebine, ki so mu blizu. Hočem reči, da gre bolj kot strankarski “boj”, za ideološki boj. In o tem je bil govor tudi na soočanjih, ko je bilo med drugim rečeno tudi, kako se desni virus zažira tudi v druge vsebine. Torej bojmo se teh vetrov in viharjev. Sam si želim več športa, več razvedrila in zabave, pa ne – več maš, obzorij duha, duhovnih utripov… Sem že zapisal, da je medijem po naravi stvari dano, da so vendarlu napredni, liberalni. Tisti, desni, klerikalni pa so kratkega veka, ali pa ostajajo na margini. Kar nekajkrat je bilo v stroki rečeno, da potrebujemo tudi medije na desnici. Tem resni krogi vedno dodajo pridevnik “žlahtni”. Žal jim pa je škrat spremenil pridevnik v “žlehtni”. Tu blizu sta tudi, najprej Demokracija, zvesto pa mu sledi tudi Domovina. Uvodnik in novinarske vsebine podžgejo, odzivi in komentarji pa vse skupaj podžgejo in nagradijo. RTV si torej predstavljam bolj kot časnik Delo, kot pa Demokracij ali Domovina, čeprav je eno dnevnik, druga dva pa morda imata takšne ambicije.

    • Johan, vidi se vam, da ste ekstremni Levičar in druge nesramno zmerjate.

      Iz vašeha pisanja vsak razbere, da spadate med tiste “žleht”, ki bi vse hoteli imeti samo v Levi roki, druge pa ne štejete med enakopravne Slovence.

      Ko boste samo Levičarji plačevali DAVKE, potem naj bo vse še.
      Dokler pa so plačevalci DAVKA državi – tudi Desni, je edino pravično, da imamo vsi ENAKE PRAVICE, smo enaki pred zakoni in tudi enako zastopani v medijih.

      • Draga Kraševka, šlampasto pišeš in površno bereš. V resnicah pa vidiš zmerjanje in “žlehnobe”. Pa še nekaj, dokazano nisem levičar. Jem z desnico, pri špotnem udejstvovanju (brcam, mečen, odbijam, udarjam…) krepko bolje in učinkoviteje luporabljam desnico. Pišem z desnico in tudi v prometu se gibljem po desni strani ceste. Drži pa, da sem, kar se tiče svetovnega nazora, skočil čez plank in zaplankanost, z desne – na levo. Kako je že (malce grobo) rekel Žižek v Mladinskem gledališču? (Če bi bil pameten, nebi bil desničar…).

      • Ne se sekirati!

        Johan je nadomestek za uroša. samca.

        Na demokraciji, kjer rad svinja, ker je uredništvo bolj strpno, se podpisuje kot von johan

  4. Kar pa se tiče “večnega sindikalist” Zalaznika, bi dejal, da gre po stopinjah bolj slavnega strojevodja. In ne verjamem mu, da zastopa večinsko mnenje sindikata, kateremu predseduje. Prav bi bilo, da se oglasijo in povedo, da so proti takšni, ideološk-politični angažiranosti, pa da jih bolj zanima položaj, status in vloga, predvsem pa delavske in delovno-pravne razmere v tako razvejane sistemu, kakršen je RTV.

  5. Med revolucijo so komunisti izumili radio Kričač, takoj po državljanski vojni so prevzeli radio Ljubljana, nato TV Ljubljana in imeli roko nad obema kot RTV Ljubljana, za katero so na vrhovnem sedežu edino dovoljene stranke uredili poseben oddelek, po osamosvojitvi pa hočejo do konca vseh vekov imeti RTVS v svojih umazanih in podedovano krvavih rokah.
    Pa ste vi znoreli??? A ste vi povsem nori, ko govorite o “depolitizaciji”? Do konca vseh vekov bo RTVS še bolj politična kot je bila do zdaj! Tako politična bo, kot je bila za časa Jugoslavije, ko si za najvišja mesta in tudi kot novinar moral imeti rdečo knjižico. Nore milinkovićke se “podpre” edino z besedo PROTI!
    Na referendumu – PROTI! (Na vseh treh listkih!)

Komentiraj