To so razlogi, da ste televizijcem ta čas lahko hvaležni
Že nekaj let zapored se v času okoli Božiča zelo iskreno in od srca zahvaljujem oblikovalcem televizijskih programov. Zlati ste! Kušnila bi vas na obe lici, če bi vas le lahko! Pojma nimate, da imate največ zaslug za to, da v naši družini nihče niti pomisli ne, da bi se usedel pred ekran! Kičasti božični filmi, ob katerih gredo gledalcem kocine pokonci, pa Sam doma, Umri pokončno in podobni zimzelenčki vzbujajo še veliko več nelagodja kot prenosi kakšnih duhamornih državnih proslav!
Mož, ki je zadolžen za božično drevesce, ga je letos postavil šele tik pred zdajci - v nedeljo dopoldan. »Zakaj tako pozno?« je zanimalo vnuka, ki rad vtika nos v vse, kar se mu zdi nenavadno.
Sedi na tleh, med igračami in sam pri sebi razpreda, kako je bilo, že kakšen mesec je od tega, ko je šel s starši v Ljubljano. Lučk je bilo toliko, da se mu je vrtelo v glavi.
»Kaj pa jaslice? Si jih videl?« Skomignil je z rameni in napeto razmišljal.
»Če jih ni bilo pod dreveščki, tako kot pri nas, potem so bile lučke na njih zgolj smerokazi do štantov, kjer so trgovci prodajali svoje izdelke,« mu odgovorim.
Usedla sva se na blazino in se pogovarjala o tem in onem. Želim, da razume, da se Božič praznuje ob Božiču, in ne 15. avgusta, 1. novembra ali ob Miklavžu.
»Si predstavljaš, da bi ti mami pekla rojstnodnevno torto vsak dan v juniju in ne le dvaindvajsetega, ko praznuješ?«
Malo je mencal, ker se mu je že misel, da bi se to res lahko zgodilo, zdela fantastična. A sva na koncu ugotovila, da bi se sladkih, ponavljajočih se dobrot zelo hitro naveličal.
V življenju je, ali bi vsaj moral biti, čas pravično odmerjen tako za obveznosti kot za trdo delo, za zabavo, počitek in praznovanja. Naši predniki, ki so živeli v sozvočju z naravo, so se decembrskih praznikov, božičnih dni pa sploh, zelo veselili. Vedeli so, da se narava takrat umiri, da se lahko odpočijejo tudi oni. Drevesce so postavili v kot hiše šele na predvečer tega velikega praznika. Če je bilo pri roki kaj orehov in moke, je mama spekla potico, otroci pa so skupaj z očetom okraševali smrekove veje. Okraske so naredili sami, nekaj piškotov in bombonov pa je drevesce naredilo še bolj poželjivo. Najpomembnejše so bile jaslice, ki so jih postavili v bohkovem kotu.
Tudi pri nas je bilo tako. Vsak večer smo tudi molili, pravzaprav bolj žebrali. Otroci smo komaj čakali, da je bil mimo zadnji očenaš, kajti posvetni duh po božični potici, ki je dražil nosnice, je premagal še tako dobre namene. Molitev se mi danes zdi preveč intimna, da bi jo prakticirali na podoben način, kot se je to dogajalo v času moje mladosti. Ko je na tiste mukotrpne ure in na boleča kolena ostalo bolj malo lepih spominov.
Zato se v času praznikov, ko smo doma, raje pogovarjamo. Na božični večer se zbere vsa družina. Ne vem, kako, a nam je uspelo, da smo zelo povezani med seboj. Ne pridigam, bolj prav se mi zdi, če otrokom pripovedujem zgodbe. O tem, kako pomembno je, da smo skupaj, da z roko v roki podoživljamo trenutke rojstva v nekem zapuščenem, odmaknjenem hlevčku.
Vzporednic rojstva izpred 2019 let z vsakdanjim življenjem je nič koliko. Otroci, četudi so stari sedem let in manj, razumejo, da veliko vrstnikov nima te sreče, da bi se miza šibila od božičnih dobrot. Nekateri živijo le z mamo, drugi očeta niti ne poznajo. Četrti nimajo denarja ne za kurjavo ne za položnice. Želim, da si malčki zapomnijo, da je božič namenjen tudi temu, da odpremo srce in vidimo tisto, za kar smo bili čez leto morda slepi.
Ajda, ki je stara pet let, si je prisvojila lesene jaslice, ki so že odslužile svojemu namenu. V svoji bujni domišljiji, v kateri ni prostora za nemogoče stvari, deli z Jezuščkom svoje punčke in konjičke. Njeno čebljanje je včasih že resno in odraslo. Sem in tja se spogledamo in se nasmehnemo ob misli, kaj vse se porodi v njeni glavici!
Televizija je pokrita z belo rjuho. Od daleč je videti kot strašilo, saj je nanjo nekdo narisal velikanske oči, nos in usta. Služila bo tudi za ozadje, pred katerim bodo malčki nastopali in peli pesmice.
Najraje imam trenutke, ko si izmenjamo božična voščila. Vsi, ki smo zbrani, moramo upoštevati eno samo pravilo: izmisliti si jih moramo sami! Niti pod razno jih ne smemo prekopirati iz kakšne ''duhovno bogate'' knjige! Bolje je en sam neroden stavek kot tisoč leporečnih, že neštetokrat prežvečenih besed, snetih s te ali one internetne strani!
Če nam že uspeva pobegniti pred ravbarji in žandarji iz ''Sam doma'' pa se nam zlepa ne uspe umakniti pred ljubitelji petard! Kaže, da nekateri temu, kar živijo čez leto, ne morejo ubežati niti ob božiču!
Letos, kot kaže, ne bo snega! Tudi prav! Življenje skoraj nikoli ni idealno, pa da bi bili najlepši prazniki v letu?
Bolj pomembno je, da otroci vsrkajo vase vsebino! Da si za vse večne čase zapomnijo, da smo ena velika, glasna družina, v kateri si imamo ogromno povedati.
Želim si, da bodo nekoč, ko me več ne bo in bodo vnuki imeli že svoje lastne otroke, preživljali božič na podoben način: v krogu najdražjih, ki jih bodo imeli najraje na svetu! Želim si tudi, da bodo s hvaležnostjo obujali spomine na ''stare čase''pa da bodo v takšnih trenutkih dovolili, da spregovori njihovo srce, ki bo poplesavalo v ljubezni in veselju, da se lahko družijo s tistimi, ki jih imajo najraje na svetu.
Ne vem sicer, ali bo film ''Sam doma'' takrat še aktualen, a če bo, držim pesti, da ga bodo ignorirali!
Mož, ki je zadolžen za božično drevesce, ga je letos postavil šele tik pred zdajci - v nedeljo dopoldan. »Zakaj tako pozno?« je zanimalo vnuka, ki rad vtika nos v vse, kar se mu zdi nenavadno.
Sedi na tleh, med igračami in sam pri sebi razpreda, kako je bilo, že kakšen mesec je od tega, ko je šel s starši v Ljubljano. Lučk je bilo toliko, da se mu je vrtelo v glavi.
»Kaj pa jaslice? Si jih videl?« Skomignil je z rameni in napeto razmišljal.
»Če jih ni bilo pod dreveščki, tako kot pri nas, potem so bile lučke na njih zgolj smerokazi do štantov, kjer so trgovci prodajali svoje izdelke,« mu odgovorim.
Usedla sva se na blazino in se pogovarjala o tem in onem. Želim, da razume, da se Božič praznuje ob Božiču, in ne 15. avgusta, 1. novembra ali ob Miklavžu.
»Si predstavljaš, da bi ti mami pekla rojstnodnevno torto vsak dan v juniju in ne le dvaindvajsetega, ko praznuješ?«
Malo je mencal, ker se mu je že misel, da bi se to res lahko zgodilo, zdela fantastična. A sva na koncu ugotovila, da bi se sladkih, ponavljajočih se dobrot zelo hitro naveličal.
V življenju je, ali bi vsaj moral biti, čas pravično odmerjen tako za obveznosti kot za trdo delo, za zabavo, počitek in praznovanja. Naši predniki, ki so živeli v sozvočju z naravo, so se decembrskih praznikov, božičnih dni pa sploh, zelo veselili. Vedeli so, da se narava takrat umiri, da se lahko odpočijejo tudi oni. Drevesce so postavili v kot hiše šele na predvečer tega velikega praznika. Če je bilo pri roki kaj orehov in moke, je mama spekla potico, otroci pa so skupaj z očetom okraševali smrekove veje. Okraske so naredili sami, nekaj piškotov in bombonov pa je drevesce naredilo še bolj poželjivo. Najpomembnejše so bile jaslice, ki so jih postavili v bohkovem kotu.
Tudi pri nas je bilo tako. Vsak večer smo tudi molili, pravzaprav bolj žebrali. Otroci smo komaj čakali, da je bil mimo zadnji očenaš, kajti posvetni duh po božični potici, ki je dražil nosnice, je premagal še tako dobre namene. Molitev se mi danes zdi preveč intimna, da bi jo prakticirali na podoben način, kot se je to dogajalo v času moje mladosti. Ko je na tiste mukotrpne ure in na boleča kolena ostalo bolj malo lepih spominov.
Zato se v času praznikov, ko smo doma, raje pogovarjamo. Na božični večer se zbere vsa družina. Ne vem, kako, a nam je uspelo, da smo zelo povezani med seboj. Ne pridigam, bolj prav se mi zdi, če otrokom pripovedujem zgodbe. O tem, kako pomembno je, da smo skupaj, da z roko v roki podoživljamo trenutke rojstva v nekem zapuščenem, odmaknjenem hlevčku.
Vzporednic rojstva izpred 2019 let z vsakdanjim življenjem je nič koliko. Otroci, četudi so stari sedem let in manj, razumejo, da veliko vrstnikov nima te sreče, da bi se miza šibila od božičnih dobrot. Nekateri živijo le z mamo, drugi očeta niti ne poznajo. Četrti nimajo denarja ne za kurjavo ne za položnice. Želim, da si malčki zapomnijo, da je božič namenjen tudi temu, da odpremo srce in vidimo tisto, za kar smo bili čez leto morda slepi.
Ajda, ki je stara pet let, si je prisvojila lesene jaslice, ki so že odslužile svojemu namenu. V svoji bujni domišljiji, v kateri ni prostora za nemogoče stvari, deli z Jezuščkom svoje punčke in konjičke. Njeno čebljanje je včasih že resno in odraslo. Sem in tja se spogledamo in se nasmehnemo ob misli, kaj vse se porodi v njeni glavici!
Želim si, da bodo nekoč, ko me več ne bo in bodo vnuki imeli že svoje lastne otroke, preživljali božič na podoben način: v krogu najdražjih, ki jih bodo imeli najraje na svetu!
Televizija je pokrita z belo rjuho. Od daleč je videti kot strašilo, saj je nanjo nekdo narisal velikanske oči, nos in usta. Služila bo tudi za ozadje, pred katerim bodo malčki nastopali in peli pesmice.
Najraje imam trenutke, ko si izmenjamo božična voščila. Vsi, ki smo zbrani, moramo upoštevati eno samo pravilo: izmisliti si jih moramo sami! Niti pod razno jih ne smemo prekopirati iz kakšne ''duhovno bogate'' knjige! Bolje je en sam neroden stavek kot tisoč leporečnih, že neštetokrat prežvečenih besed, snetih s te ali one internetne strani!
Če nam že uspeva pobegniti pred ravbarji in žandarji iz ''Sam doma'' pa se nam zlepa ne uspe umakniti pred ljubitelji petard! Kaže, da nekateri temu, kar živijo čez leto, ne morejo ubežati niti ob božiču!
Letos, kot kaže, ne bo snega! Tudi prav! Življenje skoraj nikoli ni idealno, pa da bi bili najlepši prazniki v letu?
Bolj pomembno je, da otroci vsrkajo vase vsebino! Da si za vse večne čase zapomnijo, da smo ena velika, glasna družina, v kateri si imamo ogromno povedati.
Želim si, da bodo nekoč, ko me več ne bo in bodo vnuki imeli že svoje lastne otroke, preživljali božič na podoben način: v krogu najdražjih, ki jih bodo imeli najraje na svetu! Želim si tudi, da bodo s hvaležnostjo obujali spomine na ''stare čase''pa da bodo v takšnih trenutkih dovolili, da spregovori njihovo srce, ki bo poplesavalo v ljubezni in veselju, da se lahko družijo s tistimi, ki jih imajo najraje na svetu.
Ne vem sicer, ali bo film ''Sam doma'' takrat še aktualen, a če bo, držim pesti, da ga bodo ignorirali!
Zadnje objave
Vlada je sprejela sklep o (ponovni) ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve
23. 6. 2026 ob 20:13
V Ljubljani nas do referenduma loči še 18 dni – kakšno bo sporočilo županu?
23. 6. 2026 ob 17:51
Dan državnosti v Arboretumu: sveta maša za domovino in Prifarski muzikanti
23. 6. 2026 ob 15:55
Novi šef Fursa napoveduje manj represije, več dialoga
23. 6. 2026 ob 13:25
Kako pristopiti k sprejemanju odločitev in odgovornosti
23. 6. 2026 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
JUN
24
Odkritje novega spomenika Rudolfu Maistru
10:00 - 11:00
JUN
30
Goriški večeri
20:30 - 22:00
JUL
03
54. Festival narodno-zabavne glasbe Števerjan 2026
20:00 - 14:51
Video objave
Izbor urednika
Domovina št. 256: Pri nekaterih je še danes prisoten smrtni strah
17. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 255: Gradnja NEK 2 je ključna
10. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 254: V šolah bi morali iskati potencial
3. 6. 2026 ob 6:10
Domovina št. 253: Konec Golobove ere
27. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 252: Župan in institucije uničujejo kulturno dediščino
20. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 251: Ujetniki Darsa
13. 5. 2026 ob 6:10
Domovina št. 250: Naša odgovornost je ohranjati živ spomin
6. 5. 2026 ob 6:10
2 komentarja
Kraševka
Spoštovana Milena pripravili ste dober prispevek.
Res je dobro, da so slabe oddaje na RTV. Že stari ljudje so rekli; "Vsaka stvar, je za nekaj dobra". In za nas je bolje, da RTV ne gledamo in se raje posvečamu drugim (komentiranju na tem portalu) stvarem.
V našem otroštvu, ko še ni bilo RTV, smo se več med seboj pogovarjali, brali knjige, ali pa se igrali. Skratka več je bilo medsebojnih odnosov - tako v družini, kot med prijatelji.
Tudi jaz si želim, da bi moji vnuki in pravnuki praznovali BOŽIČ tako, kot so ga naši pradedje.
Vam in vsem komentatorjem želim: " Vesele Božične praznike"!
BARBARA RAKUN
Jaz se popolnoma strinjam z Mileno,prav tako s slovenskim štorom.
BOZIC JE NAŠ,NE DAMO GA!
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.