To je predlog zakona, ki je ponovno združil Levico in SDS

Skrajnosti se privlačijo, pravijo, čeprav v primeru Levice in SDS-a vendarle ne bi šli tako daleč. Kljub vsemu pa v oči v pozitivnem smislu bode dejstvo, da sta se radikalna levica in dominantna desnica v prvem letu tega parlamentarnega sklica našli pri kar nekaj projektih. Eden takšnih je bila novela Zakona o skupnosti študentov, ki ga je pripravila SDS in je dobil tudi podporo Levice. Še odmevnejše je bilo skupno nasprotovanje novi vladni Strategiji nacionalne varnosti, kjer so na pristojnem odboru skupaj dosegli, da se o strategiji (še enkrat) opravi javna predstavitev mnenj, čemur je vlada nasprotovala. In čeprav se zdi, da bi takšnemu predlogu težko kdorkoli nasprotoval, so skupni podpisi pod zakonski predlog tako Luke Mesca, Mihe Kordiša in Violete Tomić kot Janeza Janše, Žana Mahniča in Branka Grimsa vendarle vredni pohvalne besede. V smislu upanja, da je za zrelostno demokracijo, v kateri se sicer politiki pogosto mnenjsko razhajajo, a se hkrati ne gledajo zgolj preko puškinih cevi, tudi v Sloveniji luč na koncu predora. Razprava o tem, da gre za dobro, pravično stvar, na tem mestu niti ni potrebna.  Zanimiva pa je še ena podrobnost iz obrazložitve, ki so jo podali v Levici. Sklicujejo se namreč na Konvencijo o otrokovih pravicah, ki, kot pišejo, države pogodbenice zavezuje k spoštovanju otrokovih pravic brez kakršnegakoli razlikovanja, med drugim ne glede na kakršenkoli drug položaj ali okoliščino otrokovih staršev. Na otrokove pravice in konvencijo pa povsem pozabijo, ko gre za izenačitev pravic otrok, ki obiskujejo bodisi državno bodisi zasebno osnovno šolo, v katerih se izvaja javno veljaven program. Tudi tam se namreč, kot je ugotovilo Ustavno sodišče, dogaja diskriminacija ravno na podlagi razlikovanja otrokovih pravic glede na to, katero osnovno šolo obiskujejo. Za kredibilno zagovarjanje človekovih (otrokovih) pravic bodo politiki pri tem morali biti dosledni, tudi takrat, ko jim izenačitev pravice ne bo povšeči.