Terorizem in prihodnost Evrope: samo brez panike!

Ob zadnjih napadih sem vsakič zaskrbljeno pošiljal sporočila francoskemu prijatelju v Parizu – je bil slučajno kje v bližini, pozna koga, ki je bil ranjen, ali bo Francija to preživela?

Odzval se je vedno na isti način, kot se za oboževalca generala de Gaulla in pravega Francoza spodobi: malo ošabno in v pričakovanju končne zmage v vojni, ki jo sprejema in nanjo gleda kot bitko idealov. Na eni strani moderna in uspešna Francija in Evropa in na drugi »podgane«, ki se občasno pojavijo iz svojih skrivališč in poskušajo prizadeti čim bolj krvav udarec.

V resnici je rezultat že zdavnaj odločen; terorizem nikoli ni mogel in tudi ne more zmagati.

Ohranimo mirne živce in trezno glavo

V končni fazi nam teroristi ne morejo škoditi tako zelo, kot lahko z paničnimi ukrepi škodimo sami sebi in naši družbi. Na mestu je sedaj, kot vedno v kriznih časih, resna in racionalna politika, ki se ne napaja iz senzacionalistične panike.

V končni fazi nam teroristi ne morejo škoditi tako zelo, kot lahko s paničnimi ukrepi škodimo sami sebi in naši družbi.

Evropa je že preživela velike mednacionalne vojne ter vse oblike terorizma, od nacionalističnega na Irskem in v Baskiji do komunističnega v Italiji in Nemčiji, pa kljub temu ni klonila.

S ponovnim pojavom poceni demagogov a lá Trump, ki v želji po oblasti izkoriščajo strah in nevednost, pa se vse bolj pojavlja možnost, da dobimo vse bitke, vendar kljub temu izgubimo vojno.

Absolutne varnosti ni, a narediti moramo, kar lahko

Vsak, ki se ukvarja z varnostnimi vprašanji, od policista do protiterorističnega agenta, se zaveda, da deluje v njihovem poklicu, tako kot v ekonomski znanosti, t.i. zakon padajočih donosov.

Le-ta v praksi pomeni, da lahko z x sredstvi pridobimo za največ y varnosti, večjo zaščitenost pa bomo kljub dodatnim sredstvom, omejitvam in nadzoru le stežka dosegli.

To seveda ne pomeni, da lahko fiaske varnostnih služb tako v Franciji, Belgiji in Nemčiji kot tudi v Sloveniji spregledamo.

Če nekdo širi teroristično ideologijo in propagando, če za njih prispeva denar, je izrazil interes za odhod v Sirijo ali je celo prišel nazaj iz bojišč, je potrebno takšne ljudi obravnavati na najstrožji način – če niso državljani, jih izgnati; če so, pa poskrbeti, da v najboljšem primeru ne morejo dostopati do orožij in priložnosti za pobijanje.

Strah je naš največji sovražnik

Napadi s strani zaslepljencev se bodo, tudi ob uničenju Islamske države v Iraku in Siriji, nadaljevali.

Kar je pomembno je predvsem, kako se bomo na nasilje odzvali: bodo Evropo prepričali poceni populisti z radikalnimi in instant rešitvami? Ali pa bo evropski kontinent kot odgovor na občasne grozote postal še bolj povezan, bolj uspešen in bolj odprt?

Vse je odvisno od tega, če bomo dopustili, da živimo v okolju strahu.  Zaradi teh napadov ne bi smeli v Evropi nič drugače živeti – pogovarjati se moramo o istih ekonomskih in političnih vprašanjih, voliti iste stranke in nadaljevati s svojimi življenji.

Karkoli drugega in teroristi zmagajo, kot radi rečejo Američani.