Inštitut 8. marec na robu zakona: spodletelo pobalinstvo Nike Kovač

Nika Kovač z akcijo nakazovanja denarja političnim strankam prek svoje avstrijske kolegice ni pokazala le dokaj bizarne oblike provokacije, pač pa je odprla tudi vprašanje zakonitosti njenega lastnega ravnanja. Šlo bi namreč lahko za napeljevanje h kršenju volilne zakonodaje, ki jasno prepoveduje financiranje kampanj iz tujine. Kovačeva se sicer izgovarja, da sredstva iz kampanje pridobiva izključno iz domačih donacij. Toda nobene takšne kampanje si ne bi mogla privoščiti, če ne bi njenih inštitutov in podjetij z denarjem izdatno zalagale tuje fundacije.

Nika Kovač je z nenavadno potezo želela odgovoriti na predlog koalicije, da bi sodelovanje v referendumskih kampanjah omejili za nevladne organizacije, financirane iz tujine. Po predlogu koalicije in stranke Resni.ca, o katerem smo že poročali, pravne osebe, ki so v zadnjih petih letih prejele sredstva iz tujine, ne bi več smele organizirati volilnih in referendumskih kampanj.

Predlagatelji želijo omejiti posredno tuje vplivanje ter poenotiti pravila financiranja in nadzora. V SDS so ob tem izrecno izpostavili Inštitut 8. marec Nike Kovač in njegove tuje financerje, med katerimi je bila tudi Soroseva mreža Open Society Foundations.

A namesto vsebinske razprave o preglednosti financiranja se je Nika Kovač odločila za politično provokacijo: avstrijsko kolegico Marlene Engelhorn je spodbudila, naj Slovenski demokratski stranki nakaže donacijo v višini enega evra. Po napovedih naj bi podobna nakazila sledila tudi drugim strankam.

Zobec: Spodletelo pobalinstvo

Zamisel je bila očitno preprosta – če je tuje financiranje nevladnih organizacij problematično, naj bi po isti logiki tuje nakazilo politični stranki povzročilo težave tudi njej. Toda prav takšna primerjava razkriva predvsem nerazumevanje oziroma namerno poenostavljanje pravil, ki urejajo financiranje političnih strank.

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec je potezo za Planet TV označil za »spodletelo pobalinstvo«. Opozoril je, da darilno razmerje ni nekaj, kar bi bilo mogoče vzpostaviti zgolj z enostranskim nakazilom brez soglasja prejemnika. Še pomembnejše pa je vprašanje, ali je bilo s spodbujanjem tujih nakazil političnim strankam poseženo na področje prepovedanega financiranja.

Slovenska zakonodaja namreč določa omejitve glede virov financiranja političnih strank. Stranka ni avtomatično kriva že zato, ker se na njenem računu pojavi nepričakovano nakazilo. Pomembno je, kako se odzove, ali sredstva sprejme in kako ravna, ko ugotovi njihov izvor. Prejemniki donacije naj bi v konkretnem primeru sredstva sicer posredovali v dobrodelne namene.

Med politično satiro in namernim škodovanjem

A z vidika 'donatorjev' se odpre tudi vprašanje odgovornosti tistih, ki takšna nakazila organizirajo ali k njim pozivajo z namenom, da bi političnim nasprotnikom povzročili težave. Če bi se izkazalo, da je bila akcija načrtovana kot poskus povzročanja kršitev ali sprožanja postopkov proti političnim strankam, bi bilo treba preučiti tudi odgovornost organizatorjev.

Eno je politična satira, drugo pa namerno ustvarjanje okoliščin, v katerih bi se nekdo lahko znašel v prekrškovnem postopku. Nika Kovač je namreč svojo avstrijsko kolegico napeljevala h kršitvi zakona, ki prepoveduje financiranje kampanje iz tujine. »To pa seveda ima kaznovalno-pravne posledice,« poudarja Zobec. A po drugi strani je znesek po njegovih besedah »tako nizek, da bi lahko govorili o neznatni družbeni nevarnosti«.

Šefica Inštituta 8. marec je svojo potezo zagovarjala na Odmevih na nacionalni televiziji. Kot je dejala, so s tem »želeli pokazati bizarnost« predloga, po katerem pravne osebe, ki dobijo priliv iz tuje ne bi mogle sodelovati v referendumskih kampanjah.

Nika Kovač je svojo avstrijsko kolegico napeljevala h kršitvi zakona, ki prepoveduje financiranje kampanje iz tujine.

Jeretič: Nika Kovač laže

Posebej zanimiv pa je bil del nastopa, v katerem je Nika Kovač govorila o financiranju referendumskih kampanj. Pojasnjevala je, da so kampanje financirali z donacijami državljanov in državljank ter da naj bi bilo v zadnji kampanji proti zakonu o tako imenovani politični policiji zbranih premalo sredstev celo za pošiljanje letakov vsem gospodinjstvom.

»Nika Kovač laže,« je v objavi na spletu navedel v. d. direktorja Urada vlade za komuniciranje Sebastjan Jeretič. Kot je pojasnil, vlada sploh ni sodelovala v referendumski kampanji, kaj šele, da bi pošiljala letake po gospodinjstvih. »Ustavno sodišče je vladi prepovedalo sodelovati v referendumskih kampanjah in tega se strogo držimo,« je poudaril. Dodal je, da jih zaradi tega kritizirajo tudi najbolj zvesti podporniki, ki od njih pričakujejo ostrejšo komunikacijo, ampak meje pa spoštujejo.

»Demokracija je zelo ranljiva in takšne laži Nike Kovač in njej podobnih lahko ogrozijo zaupanje ljudi v svojo državo ... Prosim slovensko javnost, da ne naseda takemu političnemu delovanju, ki ga financirajo milijarderji iz tujine, ki jim zagotovo ni pri srcu Slovenija, naši interesi in naš razvoj,« je dodal Jeretič.

Sprenevedanje in stalna kampanja

Prav dohodki, ki jih Inštitut 8. marec, zavod My Voice, My Choice in podjetje Roses and Solidarity, vsi trije v upravljanju Nike Kovač, dobivajo od milijarderjev iz tujine, pa izjave o tem, da bi Inštitutu 8. marec zmanjkovalo denarja za letake, jih postavljajo v precej čudno luč. Skupni prihodki vseh treh povezanih subjektov v obdobju 2022–2025 namreč znašajo blizu tri milijone evrov.

Kovačeva sicer lahko trdi, da se sredstva za donacije za kampanjo stekajo na ločeni račun. Toda enomesečna predreferendumska kampanja je le del širše, stalne kampanje levičarskih družbeno-političnih idej, ki je pri Kovačevi pravzaprav financirana izključno iz tujine. Del te stalne kampanje je tudi projekt z milijonsko podporo Soroseve fundacije, v okviru katerega je nastal priročnik The Democatic Playbook. Podrobneje smo ga predstavili v torek, v njem pa Nika Kovač kot izvršna direktorca D-Huba nevladnikom razlaga, kako vplivati na politiko in volitve.

Ko Nika ne preveri dejstev

Nesporno torej na kampanjo v Sloveniji preko tako imenovanih nevladnih organizacij vpliva tudi tuj kapital. Pozornim gledalcem torkovih Odmevov pa ni ušla niti trditev, s katero je Nika Kovač želela financiranje kampanje iz tujine naprtiti zagovornikom razvojnega zakona. Dejala je namreč, da v sklopu Gospodarske zbornice Slovenije kot organizatorja kampanje deluje Gospodarski krog, v katerem med drugim sodelujejo Advantage Austria, Britansko-slovenska gospodarska zbornica, Slovensko-nemška gospodarska zbornica in AmCham.

Da to ne drži, jo je moral poučiti kar nekdanji šef Finančne uprave RS Ivan Simič, sicer tudi sam med organizatorji referendumske kampanje. »To, kar govori gospodična Nika Kovač, ne drži. Naštete organizacije so se izrecno izključile iz te volilne kampanje. Škoda, da je tako zgodaj začela z neresnicami in obtoževanji,« je zapisal na omrežju X.

Dvojna merila

Tudi tu je bistvo problema širše od posamezne izjave. Če se organizacijo javno obtoži sodelovanja v kampanji, je treba za takšno trditev ponuditi dokaze. Politično etiketiranje organizacij kot zastopnikov tujega kapitala še ne dokazuje njihovega dejanskega sodelovanja v referendumski kampanji.

Toda enaka merila morajo veljati za vse. Če je tuji kapital po mnenju Inštituta 8. marec problem, je prav, da se enako natančno preverja tudi tuje financiranje nevladnih organizacij, ki same aktivno posegajo v domače politične procese.

V službi tujega kapitala

Nasploh se zdi, da Inštitut 8. marec želi nastopati kot moralni razsodnik političnega prostora, hkrati pa s svojimi akcijami in javnimi nastopi aktivno sodeluje v političnih obračunavanjih. Ko gre za financiranje organizacij, ki mu niso blizu, opozarja na nevarnost tujega vpliva. Ko gre za lastno mednarodno podporo, pa je ta predstavljena kot legitimna pomoč civilni družbi.

Nasploh se zdi, da Inštitut 8. marec želi nastopati kot moralni razsodnik političnega prostora, hkrati pa s svojimi akcijami in javnimi nastopi aktivno sodeluje v političnih obračunavanjih.

Kot poudarja Sebastjan Jeretič, gre v primeru donatorjev Inštituta 8. marec za »tuje milijarderje, ki zagotovo nimajo pri srcu Slovenije in naših interesov, našega razvoja, ampak nekaj drugega«. In tudi Nika Kovač v tem pogledu v prvi vrsti ne služi domačemu gospodarju, kaj šele običajnemu državljanu, pač pa tujemu kapitalu.