Tekmovalnost: da ali ne?

Odraščal sem v družini in okolju, kjer smo nenehno tekmovali, pa najsi je šlo za kartanje, šahiranje, druge družabne igre ali pa za katerega od športov.

Pomislim na metanje žoge v kante (nekdanji pločevinasti smetnjaki), ker pri nas takrat pravih košev, kaj šele košarkarske žoge, nismo imeli. Tudi marsičesa drugega ne. Tako smo namizni tenis igrali kar na mali mizi, na kateri so sicer naše mame ribale ali milile žehto (perilo, rjuhe, brisače, srajce …). Napisal sem, da marsičesa nismo imeli. To sem mislil v materialnem smislu. Imeli pa smo to, kar največ šteje: drug drugega. Starše, ki so se z nami pogosto igrali, brate in sestre, prijatelje in sošolce. Pri vseh igrah smo bili »smrtno« resni. Kakopak, tekmovalni.

Zmage in porazi so nas (me) gradili

Ni bilo popuščanja. Cilj je bil vedno zmaga. Ki pa ni vedno prišla kar sama od sebe. Zanjo se je bilo treba pošteno potruditi. A vseeno ni vedno prišla. Posledično smo se, hočeš nočeš, dodobra spoznali tudi s porazi. Ne tako, da smo jezni zaradi poraza ob tla metali doma narejene loparje za namizni tenis, ali bog ne daj, da smo se koga lotili s pestmi. Stisnili smo zobe in pošteno priznali, da ne moremo le zmagovati, da so tudi porazi sestavni del življenja, ter zmagovalcu segli v roko in mu čestitali. Preprosto.

S tekmovanjem, predvsem pa z druženjem smo spoznavali življenje. Tako kot so ga naši davni predniki, ko so hodili po svetu še bolj osamljeno ali vsak za svoj košček zemlje, za lovski revir in ne nazadnje tako moški kot ženske za svojega življenjskega sopotnika. Naši starši so bili na srečo dovolj pametni, da so vedeli, da je življenje pogosto ena sama borba, ki se začne že, ko se skobacaš iz plenic. Najprej za mamino naklonjenost, potem za očetovo, nakar tekmuješ z brati in sestrami, pa s sošolci za ocene, z vrstniki za naklonjenost nasprotnega spola (mimogrede, pred pol stoletja smo poznali le dva; sam pravzaprav še vedno poznam le dva) in tako naprej in tako naprej.

Življenje je bilo, je in vedno bo ena sama tekma. Na vseh področjih. Pa če to želimo ali ne.

Nihče od mojih sotekmovalcev nima travm

Zdaj pogosto slišim, tudi iz ust kakšnega filozofa, psihologa ali psihiatra, med katerimi nekatere precej cenim, da ni prav, da otroci odraščajo v tekmovalnem vzdušju. Dajte no! Potemtakem bi bilo prav, da bi jaz pred leti svojima otrokoma in zdaj svojim štirim vnukom kar prepustil vse zmage pri kartanju, pa pri drugih družabnih igrah, ki se jih rad grem z njimi. Tudi ko tečemo, kdo je hitrejši ali bolj vzdržljiv, naj bi jim namerno prepustil zmago, da ne bodo imeli kasneje, ko bodo odrasli, psihičnih težav. Ne gre tako. Življenje je bilo, je in vedno bo ena sama tekma. Na vseh področjih. Pa če to želimo ali ne. Odgovornost nas samih pa je, ali znamo tekmovati pošteno, zmagovati pošteno in pošteno priznati tudi poraze. Ki slej ko prej pridejo.

Tisti, ki gre že v otroštvu tako skozi zmage kot poraze, bo odrasel svet sprejemal takega, kot je, in ne bo karikirano neposredno iz plenic in brez izkušenj vržen med mrhovinarje, ki prežijo na vse nas na vsakem koraku.

Zato mene nihče ne bo prepričal, da zdrava tekmovalnost ni koristna. Seveda pa vam dopuščam nasprotno mnenje, ker bi bilo na tem svetu zelo žalostno, če bi denimo vsi lulali v isto smer. Kajne?

Odgovornost nas samih je, ali znamo tekmovati pošteno, zmagovati pošteno in pošteno priznati tudi poraze.

(D173, 45)