Tako razmišlja mladi Sirec, ki je v Nemčijo prišel s študentsko vizo

Pešpot čez Balkan ni bil edini način, kako Sirci iščejo boljšo prihodnost v Evropi. Več mladih se je v Nemčijo odpravilo tako, da so v prestolnici sosednjega Libanona zaprosili za študijsko vizo.

Med njimi je tudi 29-letni Dergham Moussa iz okolice Homsa, po izobrazbi inženir medicinske tehnike. V Nemčiji si želi na tem področju opraviti magisterij.

Najin pogovor – v tekoči nemščini, ki se jo je naučil v zadnjih dveh letih – je potekal v prostorih mladinske katoliške skupine v Berlinu, kjer sem ga tudi spoznala.

V Nemčijo je Dergham prišel septembra 2015. V Bejrutu je zaprosil za študentsko vizo – zaradi vojne v Siriji nemško veleposlaništvo ne deluje več – in po več kot pol leta, ko je vizo nazadnje vizo le dobil, odletel proti Evropi. S študentsko vizo ima zdaj dve leti časa, da se nauči jezika, se pripravi na študij in vpiše na univerzo.

Pa je težko pridobiti takšno vizo? »Pri meni se je zakompliciralo in je trajalo zelo dolgo« pravi, »So nekatere zahteve, ki jih moraš izpolnjevati; vendar če jih, se mi zdi, da ne bi smelo biti težav, vzame le veliko časa. V mojem primeru je šlo nekaj narobe, nisem prejemal odgovorov z veleposlaništva niti po elektronski pošti niti preko telefona. Vendar to lahko razumem, verjetno je veliko študentov zaprosilo za takšno vizo.«

Nemčija rada sprejema tuje študente

Njegov največji problem trenutno je, da še ni opravil izpita iz nemščine z dovolj visoko oceno, da bi mu dovolili vpis na univerzo: tako zdaj ne more niti študirati niti delati na svojem področju, ker bi za to v osnovi potreboval drugačno vizo; financirati pa se mora sam. Študij iz Sirije pa so mu na univerzi že priznali, pravi.

In zakaj ravno Nemčija? »Zato sta dva razloga,« pravi, »Nemčija rada sprejema tuje študente. Poleg tega je Nemčija v moji študijski smeri ena izmed najbolj razvitih držav na svetu; po mojem mnenju celo najboljša na svetu.«

Kot tujec z domačini v Nemčiji se počuti sprejetega. »Sprva sem devet mesecev živel v mestu Clauster-Zellerfeld na Spodnjem Saškem; ljudje so bili zelo prijazni, osebno nisem imel nobenih težav. V Berlinu je toliko bolje, ker je tu toliko tujcev in različnih kultur, ljudje so se navadili na cesti srečevati nove obraze, nimajo težav stopiti z njimi v stik.«

Pa bi šel v kakšno drugo državo, če ne bi mogel v Nemčijo, je bilo moje naslednje vprašanje. »Ja, moj cilj je nadaljevati s študijem in potem najti dobro službo. V moji domovini je situacija za kaj takšnega preslaba.«

Družina je še vedno v Siriji - glede tega ne more narediti nič

Dergham prihaja iz Muklosa, krščanske vasi pri Homsu, in leži v regiji, kjer živi veliko kristjanov. »Lahko govorim zgolj iz moje izkušnje, in ta je zelo dobra,« pravi o odnosih med muslimani in kristjani. »Imam prijatelje tako iz Homsa kot iz Damaska, ki so muslimani. Odnosi med nami so bili so tudi zdaj med vojno še vedno dobri. Spoštujemo naša verska prepričanja in se ne pogovarjamo niti o politiki niti o religiji.«

Dejal mi je tudi, da ne spremlja, kaj mediji pišejo o vojni: edine informacije, ki jih o vojni dobi, so preko pogovorov s starši in znancev, ki so še vedno v Siriji. Zaenkrat možnosti ni, da bi lahko prišli za njim. »Seveda bi bilo bolje, če bi lahko živeli skupaj, vendar osebno za to ne morem ničesar narediti.«

In kakšne so njegove želje za prihodnost? »Sprejel sem zelo tehtno odločitev, ki ni bila lahka: da da želim nadaljevati s študijem. Zato ga želim končati, delati v Nemčiji in si nabrati izkušenj – kako dolgo, ne znam povedati – in se potem, morda čez petnajst let, ko bo v moji domovini dobro, vrniti. Zakaj pa ne.«