Sveti Duh - živi spomin Cerkve

Naš čas je zaradi naglice in zasičenosti z informacijami tudi čas pozabljivosti in povr­šnosti. Kolikokrat nas ravno spomin izda in spravi v škripce. Pomagamo si na vse nači­ne: s koledarji, z urniki, rokovniki, beležka­mi in celo z vozli na robcih, pa nam kljub temu marsikaj uide.

Tudi današnja tehnika, zlasti računalni­štvo, nas opozarja, kako zelo pomemben je spomin. Tam je pač vse odvisno od spomi­na, ostane samo tisto, kar varno shranimo in zapišemo v elektronski spomin. Če ta od­pove, je ponavadi vse nepreklicno izgub­ljeno.

A usodnejša se mi vendarle zdi neka dru­ga pozabljivost, tista, ki je postala že del da­našnje miselnosti. Takole modruje: »Čemu gledati v preteklost, ko je vendar sedanjost tako zanimiva in zahtevna, prihodnost pa tako pomembna in sijajna? Kaj bi izgubljali čas z zgodovino? Prepustimo jo zgodovinar­jem. Kar je bilo, je bilo.« Tako govorijo seve­da zlasti tisti, ki jim zgodovina ni prijetna in jih obtožuje ter obremenjuje.

Za po­sameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči.

Ne ugasnimo zgodovinskega spomina

In vendar v tem tiči nevarna zmota. Za po­sameznika in za narod je naravnost usodno in samouničevalno, če začne pozabljati svojo zgodovino, če je kritično ne ocenjuje in se iz nje ne uči. Človek, ki je izgubil spomin, ne pozna več sam sebe niti sveta okoli sebe. Iz­guba spomina je bolezenski pojav. Podobno velja za narod: Če izgubimo zgodovinski spo­min, smo samo še čreda, zbegano ljudstvo, ki ne ve ne kod ne kam. Ne vemo več, kdo smo in kaj hočemo. Zato ne smemo za nobe­no ceno izgubiti spomina. Tako je zapisal prof. Justin Stanovnik.

Če vsak narod živi iz spominjanja, velja to toliko bolj za božje ljudstvo, za Cerkev ki vsa živi iz spomina. Zvesto in skrbno ohranja spo­min na velika božja dela, predvsem na naj­večje - na Jezusovo delo odrešenja. Že za vernika stare zaveze je bilo spominjanje jedro bogoslužja. »Kličemo si v spomin tvojo dobro­to, Gospod,« beremo v psalmih. Dobroto, ki se je pokazala ob rešitvi iz Egipta, in potem še tolikokrat skozi burno zgodovino.

Bog ne pozablja

Verujoč človek pa ve, da se tudi Bog njega spominja. Po preroku Izaiju nam zagotavlja: »Če bi te oče in mati pozabila, jaz te ne po­zabim. Na obe dlani sem te zapisal.« Podob­no pravi Jezus: »Veselite se, da so vaša ime­na zapisana v nebesih.« Da, zapisana so v božjem spominu, v njegovem srcu.

Cerkev je v svojem spominjanju podobna božji materi Mariji. O njej je rečeno, daje vse, kar je slišala in doživela, »ohranila in premi­šljevala v svojem srcu«. Tako je Marija podo­ba in vzor Cerkve, ki ohranja in varuje dva največja zaklada: Sveto pismo, to je božjo be­sedo, in evharistijo. S tem nas ozdravlja naše pozabljivosti.

Evharistija je najbolj živ in oprijemljiv spomin na Jezusa. Spomeniki ljudstev so navadno hladni, kamniti spomeniki in spo­minski parki, Evharistija pa je veliko več: je živi in tu navzoči Gospod. Ko smo pri maši, stojimo z Marijo, z apostolom Janezom in ženami pod križem na Kalvariji. Tedaj posta­nemo Kristusovi sodobniki, ali bolje, on postane naš sodobnik.

»To delajte v moj spomin.« S tem je Jezus hotel reči: Ne pozabite name in na to, kar sem za vas storil. Sicer ne boste imeli iz česa živeti, ne boste imeli korenine. Ne boste ve­deli, kdo ste, niti tega, kje je vaš temelj in cilj . Zato Cerkev že 2000 let najskrbneje izpol­njuje to naročilo, ko obhaja evharistijo.

Najmočnejši spomin Cerkve pa je Sveti Duh. V Novi zavezi je opisan kot Duh spomi­njanja. Jezus je rekel o njem: »Tolažnik Sveti Duh vas bo učil in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). »Iz mojega bo je­mal in vam oznanjal« ( 16,14).

Praznujemo binkošti, praznik Svetega Duha, Tolažnika, Posvečevalca in Zdravnika. On je Gospod, ki oživlja. Brez njega bi bila Cerkev mrtva. Morda tudi naše izsušene in ranjene duše potrebujejo njegovega blagodej­nega obiska. Pridružimo se prošnji, s kate­ro se danes Cerkev obrača nanj : »Duši ma­deže izmij, kar je suho, spet zalij in ozdravi rane vse! «