Ob naraščanju migrantske problematike v Sloveniji predvsem osrednji mediji in nekatere nevladne organizacije vse bolj svarijo pred dejanji “radikalne politične desnice” in pri tem bolj ali manj odkrito namigujejo na največjo opozicijsko stranko SDS.
Ob tem pa se povsem zapostavlja vprašanje, kaj pojem “radikalna desnica”v evropskem merilu sploh pomeni, kakšna so njena ideološka izhodišča in stališča na področjih notranje, zunanje in ekonomske politike.
Da bi razjasnili zgornje dileme ter ugotovili, kdo v Sloveniji dejansko zastopa stališča radikalne desnice, smo pod drobnogled vzeli nekatere bolj znane radikalne desne stranke v Evropi.
V mainstream medijskem diskurzu se v Sloveniji vse bolj govori o krepitvi radikalne politične desnice, ki naj bi migrantsko krizo izkoriščala za pridobivanje političnih točk.
Takole je denimo v komentarju z naslovom Jezik Ksenofobije nedavno pisal novinar Dela Zoran Potič: “Občutja strahu, ksenofobije, rasizma in verske nestrpnosti se mešajo v nevaren koktajl mržnje. Ta postane eksplozivnejši, ko v nevarno formulo primešamo še politikantske kalkulacije radikalne desnice, ki na občutkih domnevne ogroženosti nacionalne biti zaradi prihoda prebežnikov »severnoafriškega« videza in muslimanske veroizpovedi pričakujejo bogato žetev političnih točk.”
Podobno retoriko uporabljajo tudi v časopisih Dnevnik, Mladina in še nekaterih drugih medijih, pri tem pa bolj ali manj direktno s prstom kažejo na največjo opozicijsko stranko.
Radikalna desnica v Evropi
Nacionalna fronta (Francija)
Ena najbolj znanih in uspešnih radikalnih desnih strank v Evropi je francoska Nacionalna Fronta. Pod vodstvom Marine Le Pen ji uspeva prepričati vse več Francozov. Tako je v zadnjih letih dobila kar dvoje pomembnih volitev: evropske volitve 2014 s 25 % podpore ter regionalne volitve minulo leto s kar 28 % glasov volivcev.
Na področju ekonomske politike zagovarjajo ekonomski protekcionizem nasproti neoliberalizmu – veliko vlogo države v gospodarstvu, antiglobalizem in antikapitalizem. Zavračajo vsiljeno politiko varčevanja.
V zunanji politiki stojijo na stališčih evroskepticizma, EU vidijo kot “zadnjo stopničko na poti do svetovne vlade”, so za izstop iz evrskega območja. Nasprotujejo zvezi NATO, Združenim državam Amerike ter se obračajo proti Rusiji, za katero menijo, da so jo ZDA preko ukrajinske krize skušale podjarmiti. ZDA obtožujejo, da proti Rusiji vodi hladno vojno. Sankcije proti Rusiji bi nemudoma odpravili.
V notranji politiki zagovarjajo ničelno toleranco do kršenja zakonov in reda, stojijo na stališčih nacionalizma in protimigrantske politike.
Pegida (Nemčija)
Patriotski Evropejci proti islamizaciji Zahoda, kar v nemškem jeziku pomeni iz začetnic sestavljeno ime gibanja, je nastalo oktobra 2014 v Dresdnu. Trenutno še niso organizirani kot politična stranka, čeprav ti nameni obstajajo.
Ob nasprotovanju islamski imigtaciji so znana njihova evroskeptična stališča – nasprotujejo članstvu Nemčije v EU in NATO ter podpirajo boljše odnose z Rusijo.
Nacionalno demokratska stranka Nemčije (NPD)
Radikalna desnica ima v nemški politiki zastopstvo v stranki NPD, ki trenutno sicer nima poslancev v Bundestagu, ima pa jih v deželnih zborih in enega celo v Evropskem parlamentu.
Stranka, ki jo povezujejo tudi z neo-nacizmom, ljudi razume kot neenakopravne produkte družbe in okolja, kar je določeno po “naravnem zakonu”.
Na ekonomskem področju nasprotujejo in zavračajo liberalno-kapitalistični sistem, v zunanji politiki nasprotujejo sodelovanju Nemčije v zvezi NATO, v Evropsko unijo pa vidijo kot nekakšno reorganizirano strukturo v stilu nekdanje Sovjetske zveze, zgrajeno okrog finančnih tokov.
Jobbik (Madžarska)
Jobbik – gibanje za boljšo Madžarsko – je tretja največja madžarska stranka z 20,2 % volilno podporo na zadnjih volitvah. Velja za radikalno nacionalistično, konservativno, patriotsko in krščansko stranko, katere glavni namen je “zaščita madžarskih vrednot in interesov”.
Stranka zavrača delitev političnega prostora na levo-desno in zagovarja delitev glede na odnos do globalizacije. Globalnemu kapitalizmu in vplivu zunanjih investitorjev na madžarsko gospodarstvo stranka odločno nasprotuje. Je izrazito evroskeptična, saj opozarja na “suženjstvo Evropske unije,” ki želi izkoriščati poceni madžarsko delovno silo.
Članstvo Madžarske v zvezi NATO prej vidi kot varnostno tveganje, kot zagotovilo nacionalni varnosti in nova zavezništva išče pri Rusiji. Njen evropski poslanec Béla Kovács je celo predlagal, da se Madžarska raje pridruži Evrazijski uniji (območju proste trgovine med Rusijo, Belorusijo in Kazahstanom).
Ideološko je stranka izrazito nacionalistična, poudarja narodovo identiteto in vrednote ter nasprotuje sprejemanju in vključevanju migrantov v madžarsko družbo.
Skupne točke evropskih radikalnih desnih strank
Obstajajo izjeme, ampak večino evropskih radikalnih desnih strank združujejo naslednja stališča:
- Ekonomski protekcionizem, antiglobalizem, antikapitalizem
- Evroskepticizem, nasprotovanje NATO, ZDA, simpatiziranje z Rusijo
- Nacionalizem in proti-migrantska politika
Stališča Slovenske demokratske stranke
- Ekonomski liberalizem, svoboda trga, globalizem, kapitalizem
- Pro-evropska usmerjenost, močna podpora članstvu Slovenije v EU, NATO, nenaklonjenost Rusiji in njeni ekspanzivni zunanji politiki
- Zmerni nacionalizem in opozarjanje na varnostni vidik migrantske problematike
Čeprav se želi v Sloveniji radikalna desničarska stališča naprtiti SDS, pa zgornji pregled kaže na to, da se z radikalno desnico v marsičem prej strinja slovenska levica.
Poudarjanje vloge države v gospodarstvu, antiglobalizem, antikapitalizem, nasprotovanje ZDA in NATO, simpatiziranje z Rusijo … vse to so skupne točke evropskih desnih radikalcev in naše, “nove in edine prave levice”, kot jo radi imenujejo komentatorji osrednjih medijev.
S tem ne namigujemo, da naše levičarske stranke sodijo na evropsko skrajno desnico, a dejstvo je, da se v Evropi ekstrema obeh polov srečata prav v naštetih točkah.
To pa dokazuje, da politični mainstream, ki nam ga v Sloveniji prodajajo kot zmernega, v Evropi velja za politično skrajnost, naj si bo leva ali desna.
Praktično edina točka, v kateri se stališča slovenske skrajne levice razlikujejo od evropske skrajne desnice, je vprašanje nacionalne zavesti in odnosa do priseljencev.
Edino v tem se Slovenska demokratska stranka zadnje dni z vpletanjem v proti-migrantske proteste nekoliko približuje stališčem radikalnih desnih strank, čeprav kot taka med evropskimi poznavalci in analitiki ni prepoznana.
Na seznamu evropskih nacionalističnih strank v Wikipediji je iz Slovenije navedena le Jelinčičeva SNS.
A podpisat pod tako skrpucalo pa se ne upa nihče,
To kar ste napisali pod psevdonimom uredništvo je zavajanje javnosti.
lep pozdrav
Joško Prekmurje
Spremljam TV programe, poročila, dnevnike, problemske oddaje o migrantski problematiki od Skopja, preko Beograda, Zagreba (HTV, Z1, Bujica,…), BiH – BN TV, RTRS, Hayat, itn, rad bi tudi Pritštino, pa šiptarščine žal ne razumem, in nikjer ne zasledim v njihovi obdelavi desno-levega spopada ter napadanja oblasti na ljudstvo, ki preko protestov in demonstracij izraža svojo strah, svoje pomisleke o ravnanju oblasti, svoj občutek negotovosti. Nikjer tudi ne zasledim spominskega vračanja v čas hrvaške in BiH vojne 1992-1995.
Zakaj ne? Ker so Hrvati in Bošnjaki (1,2 mio) imeli na širiko odprta vrata v begunstvo, ki so ga odlično izkoristili in na plečih drugih večplastno obogatili sebe in svojo državo. Njihovo notranje plenjenje me pri tem ne zanima. V slovenski enoumni zaslepljenosti pa še niso opazili, da begunci niso smeli in mogli biti pripadniki dveh držav in entitete, katerim je skupna mednarodna in lokalna oznaka RS – Srbija, Slovenija in Republika Srpska v BiH. Pa ne oznaka, ampak tudi usoda. Pravo migrantstvo so na ozemlju nekdanje Jugoslavije doživeli le z vseh strani neupravičneo obsojani hrvaški in bosanski Srbi. Njihovega glasu ni bilo mogoče slišati in ga ni mogoče slišati, ker nimajo na voljo brezmejne količine arabskih zelencev, pa tudi obveznih dajatev vernikov za muslimanske versko-politične dejavnost. Ne glede na to, kje živijo. Četrtletno enoplastno informiranje ljudi v Sloveniji – zanimivo, prav nobene razlike ni bilo med poročanjem desnih ali levih medijev, nas bo drago stalo, saj dejansko ne znamo ločiti zrnja od plev.
Vse preveč nasedamo na lepe besede, dejanja leporečnikov pa nas ne zanimajo. za primer: sklep o ustanovitvi sedanje države BiH je bil spreje le s strani Bošnjakov in Hrvatov, potem, ko so po dolgotrajnem zasedanju skupščine sklenili, da njeno delo prekinjajo in ga bodo nadaljevali naslednji dan. Naslednji dan pa so predstavniki konstitutivnega srbskega naroda v skupščini lahko le slišali, da so ponoči brez njihove prisotnosti sprejeli preje omenjeni sklep. Podoben postopek se je ponovil tudi pri aktualnem tajnem sklepanju o procesu vstopanja BiH v EU, na katerem niso sodelovali predstavniki srbskega naroda, kljub temu, da ima njihova entiteta uradno po Daytonu 49% ozemlja BiH. Bošnjaki pa so začeli kantone, ki so le sestavni del Federacije BiH (51% ozemlja) enačiti s srbsko entiteto. In še ena zanimivost obstaja, Kljub temu, da imajo v BiH državno zastavo in zastavi entitet, FBiH tudi v svojih uradnih prostorih ne uporablja entitetske zastave, ampak le državno in državni grb. Da se “vidi”, da so le oni Bosna in Hercegovina. In zakaj o tem pišem? Zato, da dodam drobec k spoznanju, da se sedaj v nobenem primeru ne moremo iti procesa vlada in promigrantski razgreteži proti slovenskemu narodu, ampak le proces, ki nas bo celovito okrepil kot nacijo in državo.
Nacionalno namreč ni nacionalistično. Slovenci imamo samo svojo Slovenijo, pripadniki drugih narodov v Sloveniji, pa imajo še najmanj eno do dve dvorišči v svojih nekdanjih republikah-državah. In marsikdo tudi dvojno državljanstvo. Morda, zagotovo je enotnost sedaj in tudi v bodoče še znatno bolj potrebna, kot leta 1991.Takrat smo imeli znanega “nasprotnika” in znane podpornike, sedaj pa dejansko ne vemo, kdo k nam prihaja in kaj bo hotel imeti, da pa podpornikov nimamo, pa jaz že zelo dolgo vem. Še to, ali ni govorjenje o slabi opremljenosti Slovenske vojske in policije svojevrstna nacionalna izdaja?
Domovinci, želim si, da bo to večkrat izpostavljeno; da je pri nas povprečje zelooo levo…
Veseli me, da po urednikovi definiciji pri nas pretiranega radikalizma ne na levi in ne na desni ni. Zanima me pa, ali je shod, kjer v prvi vrsti vidimo visoke politike, ki celo v parlamentu priznajo, da so ljudi pozivali k udeležbi na shodu: ali je tak shod politične narave ali ne. Poslanci dobivajo po cca. 800€ mesečno za delo na terenu. Ali torej lahko pozivajo k shodom in se jih tudi udeležujejo kot nepolitiki? Tako, kot je vprašanje, ali je kranjski župan v službenem avtu župan ali navaden državljan. Navadnemu nestrankarskemu človeku, ki nekoliko spremlja igrice med opozicijo in koalicijo, se lahko zazdi, da hoče s temi shodi opozicija dokazati, kako nepripravljena je vlada na begunsko situacijo; ali z drugimi besedami, dokazati hoče nesposobnost vlade.
Po razglasitvi referenduma decembra 1990 so nekega takratnega zelo vidnega politika (žal se ne spomnim, kdo je to bil, obstaja pa posnetek) vprašali, kako naprej. Odgovor je bil v tem smislu: tepli se bomo v predvolilnem boju, po volitvah pa se bomo vpregli v isti voz. (To se ni uresničilo; eno od prekletstev Slovenije je neprestana težnja po predčasnih volitvah novih vlad. To vnaša v državljane nemir in občutek nesigurnosti. To je tako, kot če ne veš, kje boš jutri spal).
Dejstvo je, da moramo za begunce in migrante, ki so pri nas, poskrbeti, saj ne bi bili radi tudi na tem področju cokla EU, kot smo pri NATu. Nihče si ne želi, da bi ti ljudje spali po naših ulicah in parkih. Zakaj se Slovenci, raje, kot da samo protestiramo in pripovedujemo srhljive zgodbe o dejanjih teh migrantov, ki so se v resnici zgodille ali pa tudi ne, ne zavzemamo za zaprti tip begunskih centrov? Moj predlog je, da bi bil vsak tak center vsaj nekaj mesecev zaprtega tipa, s tem, da bi se v samem centru organizirale razne dejavnosti. To bi bil čas, v katerem bi se drug drugega bolje spoznali, mi njih in oni nas. Oni bi se seznanjali z našim načinom življenja, mi pa bi ugotavljali, kaj lahko pričakujemo od njih in kaj je za nas nesprejemlljivo.
dobra analiza in primerjava,a slepim in gluhim ne bo pomagala…
Biba, odgovorite nam na vprašanji pred kom pravzaprav bežijo ti begunci, izgnanci,emigranti,…, ali osvajalci? Kdo jih pošilja na pot in kdo jih pričakuje po posameznih krajih oziroma pokrajinah? Z začetka preseljevanja Bošnjakov-muslimanov iz BiH pred začetkom vojne v BiH so njihovi duhovniki-vsestranski vodje z minaretov objavljali, kako naj se pripravljajo in kdaj bodo odšli na pot. Pa tudi s čim in kje je njihov cilj. Svetu so z uspešno SPIN akcijo prikazovali kako so izganjani, preganjani, itn, itn, bodsanski Srbi pa so samo debelo gledlai, kaj se dogaja. Arabščine se iz svoje lagoidnosti ni naučil nihče. V Sloveniji je takrat morala pasti Peterletova vlada, ker je zagovarjala, da naša država prenese največ 10.000 tisoč beguncev. Drnovškova pa jih je potem širokogrudno sprejela 70.000. Smo jim po odselitvi v druge države Evrope in po redkih vrnitvah v Bosno in Hercegovino, kdaj izstavili kakršenkoli račun? Morali bi jih, saj so bežali le bogati, ki so se domov vrnili še znatno bogatejši. Le zakaj v slovenskih medijih ni mogoče nikdar videti njihovih novih bivališč in nešteto novih džamij? Bošnjaki-muslimani in Hrvatje-katoliki nam ga izstavljajo skoraj vsak mesec, zaradi take ali drugačne naše napake, malomarnosti,neodgovornosti ali petokolonaštva? Pa naj bi bili naši “komšije” v SFRJ in smo štiri leta lepo skrbeli zanje. Žal je tako, da obvladajo svoj posel, mi pa se zjokamo ob vsaki njihovi izjavi in jim v vsem ugodimo. Slovita novinarka, koroška Slovenka je dejala, da njihovemu joku nikdar ne verjame, ker so izvežbani v tem. Čeprav načeloma poslancev državnega zbora nikdar ne obravnavam negativno, pa me je močno presenetila izjava Violete Tomić, da nam njihovo 4-letno bivanje v Sloveniji ni naredilo nobene škode. Prepričan sem, da bi v Sloveniji v tistih štirih letih marsikateri objekt nekdanje JLA preuredili v objekt, ki bi služil ljudem v domačem okolju, pa tudi druga okolja, kjer so bivali, ne bi obstala ali nazadovala, ampak bi zagotovo napredovala. Ubadali smo se z njimi, namesto, da bi skrbeli za nas. Hrvatje in Bošnjaki so si vojno zakuhali sami. To se nam sedaj ponavlja, vendar tokrat s povsem neznanimi ljudmi. Pa še o dogajanju v kranjskem dijaškem domu in Gimnaziji Franceta Prešerna! Slednji je vprašal prijatelja Čopa, v čem je razlika med prebivalcem Celovca in Ljubljane. Matija mu je odvrnil, da Celovčan tujca na g…c, če meni, da mu bo kot prišlek komandiral, Ljubljančlan pa se mu podredi. Starši in profesorji imajo pravico in dolžnost boriti se za svojo varnost in varnost svojih oziroma zaupanih jim otrok in mladostnikov. In utrinek iz zgodovine. V slovenski šoli so nas učili, da so se k nam v šestem stoletju priselili Slovani in skrčili gozdove ter naredili polja. Na njih so v svojih vaseh živeli do časa, ko jih je ta ali oni frankofonski ali nemški vladar podelil svoji civilni ali cerkveni gosposki in nanje naselil Bavarce, Tirolce, …, nemško govoreče prebivalce svojih pokrajin. In, kaj se je zgodilo s Slovani-Slovenci? Po znamenitem opisovalcu zgodovine in aktualnega dogajanja Francetu Pokornu, so se morali umakniti na dele okoliškega hribovja in tam začeti vse znova. Mi pa vsa leta pojemo čast in slavo nemški poselitvi naših-slovenskih- krajev. Se res iz zgodovine nismo ničesar naučili. Če Merklova želi imeti novo delovno silo in nove kupce, naj si jih pripelje neposredno, ne pa da vrže iz tira ves balkansko-srednjeevropski svet. Kako tudi ne, če je njim edini bog Denar. NATO in EU pa sta le nova oblika pravne, finančne in ozemeljske okupacije.
Popravek. Zaradi vrivanja stavka v besedilo je v njem nastalo nekaj napak in ga zato popravljam. Pravilno se glasi. “Svetu so z uspešno SPIN akcijo prikazovali kako so izganjani, preganjani, itn, itn, bosanski Srbi pa so samo debelo gledali, kaj se dogaja. Arabščine se iz svoje lagodnosti ni naučil nihče.” Še to. Nedavno sem na okrogli mizi na eni od TV postaj v BiH lahko slišal za nas nepojmljivi podatek. V Republiki Srbski imajo v osnovnih šolah verouk iz pravoslavne vere po eno uro tedensko, v Federaciji Bosne in Hercegovine pa pouk islamske vere po dve uri tedensko v osnovnih in srednjih šolah in nekaj islamskih verskih šol. Zaradi proučevanja Korana vsi zagotovo tudi znajo arabsko. Ker v Republiki Srbski Bošnjaki-muslimani niso hoteli, da bi se njihovi otroci učili po učnem programu RS, so po več mesecev stavkali starši in otroci v šotorih po razlilčih mestih. Pa so iz BiH odšli kot begunci prostovoljno in se vanjo tako tudi vrnili. Vendar v upravno preoblikovano, sicer ne tako, kot je pričakoval Alija Izetbegović. Za Hrvate v FBiH ni bilo podatka o verouku, predsinočnjim pa sem poslušal hvalo predsednika društva Napredak, ki ga je sprejela tudi predsednica Hrvaške, kako močna in kadrovsko okrepljena je rimokatoliška cerkev v BiH.
Dober članek. V Sloveniji so na žalost pojmi pomešani in že katolištvo dojemamo kot skrajno desnico, hkrati pa levica paradira naokoli s komunističnimi simboli kar je tudi skrajna pozicija. Zanimivo, da je bil Pučnik socialdemokrat ter ateist – pripadal je moderni sredinski socialdemokratski liniji, popolnoma brez problema bi takšno pozicijo zagovarjal v Avstriji, Nemčiji, v VB v času Blaira – pri nas pa je bil označen kot skrajnež in desničar 🙂
Pri nas se še vedno ločimo po katoliški liniji na dva skrajna pola. Rešitev bi bila neka sredinska ekonomsko liberalna linija, ki pa spet zaradi slovenske obsedenosti s socializmom in enakostjo nima veliko možnosti.
Kar se tiče trendov skrajne desnice in navezave na Rusijo le-ti držijo. Sredinska krščanskodemokratska desnica je v zadnjih 50 letih preveč popuščala skrajno levim kulturnim silnicam in ni bila več naslednica neke krščanskodemokratske sredinske politike povojnih politikov (Adenauer, De Gasperi, Schuman). Predvsem s prodorom nove kulturne marksistične levice po študentskih protestih 1968 so mnogi na desnici to krščanskim demokratom zamerili. Tudi tišina ob migracijah, ki so se začele v 70.ih desnici ni pomagala. Posledično so se začele krepiti skrajno desne nacionalistične sile. njihova navezava na Rusijo je za Evropo škodljiva saj s tem rusija, ZDA, Kitajska rušijo Evropo kot pomembnega globalnega igralca. Edina možnost je da se zopet vzpostavijo neka trdna desna moralna stališča, ki bodo zavezana skupni Evropi in da se vzpostavi nek okvir.
V Sloveniji imamo spet seveda specifiko, ker desnica z navezavo na Evropo vidi ‘leverage’ rušenja post-komunističnih struktur. Zgodovina je pač v Sloveniji neusmiljen faktor in zato smo tako specifični. Mogoče je za slovensko denico dobra tudi navezava na nekatere desne tokove v Avstriji, Italiji in na Bavarskem. Tako bi lahko pomagala tudi slovenski manjšini v ITA in AUT v smislu, da jih prikaže kot avtohtone prebivalce zveste ITA in AUT, ki so bolj koristni Srednji Evropi kot neznani prišleki.
V ZDA je podoben trend s Tumpom. Republikanci so izgubili kulturno vojno konec devetdesetih in niso mogli zaustaviti pohoda ‘LGBTQ’ revolucije ter istospolnih porok in prvih napadov na omejevanje svobode kristjanom. Sedaj so besni in so preskočili na Trumpa, ki v ničemer ni tipični veren kristjan ampak imajo občutek, da jih lahko zaščiti ter potisne nazaj socialni progresivizem ameriške levice. Trum je tu spet bolj ameriški nacionalist in ne toliko ameriški krščanski republikanec.