Ste že kdaj vprašali nosečo mamico, kako bo ime njenemu fetusu?

POSLUŠAJ ČLANEK
Med ukrepi ameriškega predsednika Bidna na področju zaščite (ali preganjanja) človeškega življenja je veliko govora o »reproduktivnem zdravju« (reproductive health). Le-to naj bi pomenilo obveščenost o varnih in učinkovitih metodah nadzora rojstev ter dostop do njih. Kar je sicer lepa definicija, a pogosto ne pomeni drugega kot prizadevanje za uvajanje pravice do splava.
Elizabeth Anscombe, britanska analitična filozofinja, je že pred desetletji opozarjala, da se na področju varovanja človeškega življenja precej slabega naredi z besedami, frazami in izrazi, ki jih ljudje uporabljamo. Takole je ponazorila: »Tisti ljudje, ki jih ubijajo, govorijo o fetusih, ne o otrocih« (Faith in a Hard Ground, 222).
In reproduktivno zdravje je že en tak primer. Je tehnični izraz, ki ga mnogi uporabljajo, ne da bi vedeli, kaj se v resnici za njim skriva. Tudi najtežje odločitve lahko zapakiramo tako, da bodo lepše zvenele, jih preimenujemo in jim dodamo lepe definicije.
Zato je treba paziti, kako in kakšne besede uporabljamo ter s katerega zelnika prihajajo.
In tega tehničnega besednjaka je danes kar precej. Nevede se ga marsikdaj poslužimo tudi tisti, ki bi dostojanstvo človeškega življenja radi branili. Besede, kot so »oplojeno jajčece«, »zarodek«, »plod« in »fetus«, denimo, so tipični primeri. Imajo svoj pomen v medicini, zunaj nje pa služijo za prirejanje stvarnosti. Da sploh ne omenimo žaljivega govorjenja o »skupku celic«.
Po drugi strani pa seveda nobena noseča mamica ob ultrazvoku ne bo povprašala »kako gre mojemu fetusu?«; in vsak oče bo upravičeno besen, če bo kdo njegovega otroka označil za »skupek celic«. Ker tehnični jezik pač ne more (in ne sme) povzeti čustev, ki jih ima starš do svojega otroka.
Zakaj torej mnogi vztrajajo pri tehnični govorici, pri fetusih, zarodkih in podobnem? Ker ljudem taki izrazi ne zbudijo nobenega čustva, še manj pa občutka dostojanstva. Nekatere prakse reproduktivnega zdravja se namreč lažje izvajajo, če so čustva izključena, človeško dostojanstvo pa umaknjeno na stran.
Tak primer je tudi govorjenje o pravicah žensk, o pravici države do uzakonjenja splava ter o pravici zdravnikov, da izvajajo takšne postopke. Vsem tem je skupno to, da izpustijo govor o otroku. Gre za preusmerjanje pozornosti, za izklapljanje čustev in privzetega spoštovanja, ki bi ga ljudje čutili pred drugim človekom.
Tudi slovenska Ustava ni imuna: v 55. členu govori o »svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok«, in to izrecno pripiše staršem. Čeprav je torej govora o otrocih – kar je dobro – je pozornost preusmerjena drugam, na starše.
Ali pa govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Ta izraz danes nekritično uporablja večina, pa čeprav je tipični primer tehnične, namesto človeške govorice. Nosečnost se v naših glavah pač povezuje z žensko, in »prekinitev nosečnosti« se prikladno nanaša na žensko, čeprav realno najbolj zadeva otroka, ki ga tudi stane življenja.
Mimogrede, tudi sam sem ravnokar pristal na tehnično govorico, ki oddaljuje čustva. Zapisal sem namreč, da »se nanaša na žensko«. Če bi napisal, da »se nanaša na mamo«, bi ista vsebina zvenela povsem drugače. Mama in prekinitev nosečnosti nekako ne spadata skupaj; govora o ženskah in prekinitvi nosečnosti pa smo bolj vajeni. Na tem mestu bi se bilo treba vprašati tudi o vlogi očetov, a to je že druga, sicer prav tako pomembna tema.
V ZDA te razlike dobro ponazarjata nosilni imeni dveh velikih gibanj: eno se bori pro-life, za življenje; in drugo pro-choice, za (svobodno) izbiro. Ker je izraz pro-life moteč – govori namreč o življenju otroka namesto o pravici ženske/mame – ga nekateri že izpuščajo in raje zapišejo »anti-abortion movement«.
Drugi primer iz ZDA pa so t.i. »zakoni o srčnem utripu«, predlagani v vrsti zveznih držav, ki bi splav omejili na tisto obdobje, ko še ni zaznati bitja otrokovega srca. In govorjenje o »srčnem utripu otroka« doseže svoj namen, ker v debato o splavu vnese nekaj zelo človeškega, nekaj, kar vsak od nas zelo dobro pozna pri samem sebi.
Zato ni trajalo dolgo, da se je našla tehnična različica te iste stvarnosti. Lahko namreč rečemo, da srčni utrip otroka zaznamo v šestem do sedmem tednu nosečnosti; lahko pa zadevo predstavimo tehnično in rečemo, da vendarle ne gre za kardiovaskularni srčni utrip v smislu srca z dvema preddvoroma in dvema prekatoma, temveč le za skupino celic z električno aktivnostjo.
Ta električna aktivnost je seveda »znanstveni znanitelj« dejanskega kardiovaskularnega sistema, a nekaterim tehnični jezik zopet bolj ustreza. V medijih se zato vedno pogosteje sreča izraz »embrionični pulz« (embrionic pulsing) namesto »srčnega utripa« (heartbeat), češ, da je prvi izraz bolj natančen. V resnici pa je le bolj tehničen in bolje prikrije stvarnost, o kateri je govora.
Skratka: ko govorimo o splavu, lahko o njem govorimo tehnično ali človeško. Se je pa treba vprašati, komu tehnični način govora zares koristi. Gotovo tistim, ki bi radi iz govora o splavu izbrisali vsakršno sled dejstva, da gre tu za težke moralne dileme in odločitve; in to dilemo radi izbrisali tudi iz življenj tistih mam, ki se znajdejo v njihovih rokah.
Pa vendar: zakaj bi bilo do skupka celic potrebno čutiti kakršnokoli dostojanstvo ali človeškost? Morda kdo skupku celic res težko reče človek (ker bi se ob tem tudi neprijetno počutil), a hkrati pozablja tudi, da gre v vsakem primeru za stopnjo človeškega življenja.
Če se že gremo tehnični jezik, lahko splav torej opišemo kot »odločitev o tem, na katerih stopnjah si bomo človeško življenje dovolili napasti (zatreti, odstraniti) in na katerih ne«.
Primerov tehničnega jezika je še malo morje, in na to je treba paziti. Ko enkrat dopustimo, da tehnični jezik nadomesti človeškost, in začnemo takšne izraze uporabljati vsi, imamo hudo težavo. Tipični slovenski primer je govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Tak izraz ne zbuja čustev, morale, dostojanstva ali človeškosti.
Naše besede pa odločilno oblikujejo nas same, naše dojemanje stvarstva in naš občutek za moralo. Če se torej ne bomo pazili tehničnega jezika, bo naš občutek za prav/narobe na področju zagovarjanja človeškega življenja počasi zakrnel.
Tehnični jezik, ki prikriva realnost
Elizabeth Anscombe, britanska analitična filozofinja, je že pred desetletji opozarjala, da se na področju varovanja človeškega življenja precej slabega naredi z besedami, frazami in izrazi, ki jih ljudje uporabljamo. Takole je ponazorila: »Tisti ljudje, ki jih ubijajo, govorijo o fetusih, ne o otrocih« (Faith in a Hard Ground, 222).
In reproduktivno zdravje je že en tak primer. Je tehnični izraz, ki ga mnogi uporabljajo, ne da bi vedeli, kaj se v resnici za njim skriva. Tudi najtežje odločitve lahko zapakiramo tako, da bodo lepše zvenele, jih preimenujemo in jim dodamo lepe definicije.
Zato je treba paziti, kako in kakšne besede uporabljamo ter s katerega zelnika prihajajo.
Tehničnega jezika se žal poslužujemo vsi
In tega tehničnega besednjaka je danes kar precej. Nevede se ga marsikdaj poslužimo tudi tisti, ki bi dostojanstvo človeškega življenja radi branili. Besede, kot so »oplojeno jajčece«, »zarodek«, »plod« in »fetus«, denimo, so tipični primeri. Imajo svoj pomen v medicini, zunaj nje pa služijo za prirejanje stvarnosti. Da sploh ne omenimo žaljivega govorjenja o »skupku celic«.
Po drugi strani pa seveda nobena noseča mamica ob ultrazvoku ne bo povprašala »kako gre mojemu fetusu?«; in vsak oče bo upravičeno besen, če bo kdo njegovega otroka označil za »skupek celic«. Ker tehnični jezik pač ne more (in ne sme) povzeti čustev, ki jih ima starš do svojega otroka.
Zakaj torej mnogi vztrajajo pri tehnični govorici, pri fetusih, zarodkih in podobnem? Ker ljudem taki izrazi ne zbudijo nobenega čustva, še manj pa občutka dostojanstva. Nekatere prakse reproduktivnega zdravja se namreč lažje izvajajo, če so čustva izključena, človeško dostojanstvo pa umaknjeno na stran.
Nobena noseča mamica ob ultrazvoku ne bo povprašala »kako gre mojemu fetusu?«; in vsak oče bo upravičeno besen, če bo kdo njegovega otroka označil za »skupek celic«.
Tak primer je tudi govorjenje o pravicah žensk, o pravici države do uzakonjenja splava ter o pravici zdravnikov, da izvajajo takšne postopke. Vsem tem je skupno to, da izpustijo govor o otroku. Gre za preusmerjanje pozornosti, za izklapljanje čustev in privzetega spoštovanja, ki bi ga ljudje čutili pred drugim človekom.
Tudi slovenska Ustava ni imuna: v 55. členu govori o »svobodnem odločanju o rojstvih svojih otrok«, in to izrecno pripiše staršem. Čeprav je torej govora o otrocih – kar je dobro – je pozornost preusmerjena drugam, na starše.
Na koga se nanaša »prekinitev nosečnosti«?
Ali pa govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Ta izraz danes nekritično uporablja večina, pa čeprav je tipični primer tehnične, namesto človeške govorice. Nosečnost se v naših glavah pač povezuje z žensko, in »prekinitev nosečnosti« se prikladno nanaša na žensko, čeprav realno najbolj zadeva otroka, ki ga tudi stane življenja.
Mimogrede, tudi sam sem ravnokar pristal na tehnično govorico, ki oddaljuje čustva. Zapisal sem namreč, da »se nanaša na žensko«. Če bi napisal, da »se nanaša na mamo«, bi ista vsebina zvenela povsem drugače. Mama in prekinitev nosečnosti nekako ne spadata skupaj; govora o ženskah in prekinitvi nosečnosti pa smo bolj vajeni. Na tem mestu bi se bilo treba vprašati tudi o vlogi očetov, a to je že druga, sicer prav tako pomembna tema.
»Srčni utrip otroka« je pravzaprav »embrionični pulz«
V ZDA te razlike dobro ponazarjata nosilni imeni dveh velikih gibanj: eno se bori pro-life, za življenje; in drugo pro-choice, za (svobodno) izbiro. Ker je izraz pro-life moteč – govori namreč o življenju otroka namesto o pravici ženske/mame – ga nekateri že izpuščajo in raje zapišejo »anti-abortion movement«.
Drugi primer iz ZDA pa so t.i. »zakoni o srčnem utripu«, predlagani v vrsti zveznih držav, ki bi splav omejili na tisto obdobje, ko še ni zaznati bitja otrokovega srca. In govorjenje o »srčnem utripu otroka« doseže svoj namen, ker v debato o splavu vnese nekaj zelo človeškega, nekaj, kar vsak od nas zelo dobro pozna pri samem sebi.
Zato ni trajalo dolgo, da se je našla tehnična različica te iste stvarnosti. Lahko namreč rečemo, da srčni utrip otroka zaznamo v šestem do sedmem tednu nosečnosti; lahko pa zadevo predstavimo tehnično in rečemo, da vendarle ne gre za kardiovaskularni srčni utrip v smislu srca z dvema preddvoroma in dvema prekatoma, temveč le za skupino celic z električno aktivnostjo.
Ta električna aktivnost je seveda »znanstveni znanitelj« dejanskega kardiovaskularnega sistema, a nekaterim tehnični jezik zopet bolj ustreza. V medijih se zato vedno pogosteje sreča izraz »embrionični pulz« (embrionic pulsing) namesto »srčnega utripa« (heartbeat), češ, da je prvi izraz bolj natančen. V resnici pa je le bolj tehničen in bolje prikrije stvarnost, o kateri je govora.
Odločitev med človeško in tehnično govorico
Skratka: ko govorimo o splavu, lahko o njem govorimo tehnično ali človeško. Se je pa treba vprašati, komu tehnični način govora zares koristi. Gotovo tistim, ki bi radi iz govora o splavu izbrisali vsakršno sled dejstva, da gre tu za težke moralne dileme in odločitve; in to dilemo radi izbrisali tudi iz življenj tistih mam, ki se znajdejo v njihovih rokah.
Pa vendar: zakaj bi bilo do skupka celic potrebno čutiti kakršnokoli dostojanstvo ali človeškost? Morda kdo skupku celic res težko reče človek (ker bi se ob tem tudi neprijetno počutil), a hkrati pozablja tudi, da gre v vsakem primeru za stopnjo človeškega življenja.
Če se že gremo tehnični jezik, lahko splav torej opišemo kot »odločitev o tem, na katerih stopnjah si bomo človeško življenje dovolili napasti (zatreti, odstraniti) in na katerih ne«.
Primerov tehničnega jezika je še malo morje, in na to je treba paziti. Ko enkrat dopustimo, da tehnični jezik nadomesti človeškost, in začnemo takšne izraze uporabljati vsi, imamo hudo težavo. Tipični slovenski primer je govorjenje o »prekinitvi nosečnosti«. Tak izraz ne zbuja čustev, morale, dostojanstva ali človeškosti.
Naše besede pa odločilno oblikujejo nas same, naše dojemanje stvarstva in naš občutek za moralo. Če se torej ne bomo pazili tehničnega jezika, bo naš občutek za prav/narobe na področju zagovarjanja človeškega življenja počasi zakrnel.
Povezani članki
Zadnje objave

Bruselj je ključ - da tam nimamo najboljših kadrov, je za Slovenijo škodljivo
28. 9. 2023 ob 9:11
Ekskluzivno za naročnike

Bruselj je ključ - da tam nimamo najboljših kadrov, je za Slovenijo škodljivo
28. 9. 2023 ob 9:11

Tednik Domovina 116: Vse o kadrovskem cunamiju na RTVS
27. 9. 2023 ob 11:46
Prihajajoči dogodki
SEP
28
SEP
28
Glasbeni aperitivi // Popotovanje med umetninami
18:00 - 19:00
SEP
28
Levstikov večer
19:00 - 21:00
SEP
28
Za začetek: SMS 1
19:30 - 21:30
SEP
29
Peter Turk: Kaj imajo skupnega Mikene in Kamna Gorica
08:00 - 10:00
Video objave

Vroča tema: Kdaj bodo postavljene nove hiše, kako je z obnovo cest in kaj če ...?
26. 9. 2023 ob 17:09

Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
5 komentarjev
slovenc sm
Odličen prispevek. Vse pohvale.
tamino
Zagovorniki prolife vrednot bi lahko ob navedbi posameznikove starosti prištevali še 9 mesecev. In to zahtevali, da se uveljavi v matičnem listu. Tudi če je bil nekdo nedonošen, imajo to zabeleženo ob rojstvu. Ne bi pisali datuma rojstva, ampak približni datum zanositve. Zaradi netočnosti, bi še vedno lahko praznovali rojstni datum ali god, realno pa bi imeli v zavesti pravo starost. Jaz sem za.
MEFISTO
Splav je najbolj popularno sredstvo za omejevanja rojstev med levičarji in anarhokvazi liberalci ter zagovorniki LGBT ideologije..
Morda je pa to način, da se jih znebimo.
Rajko Podgoršek
Nov odličen članek Gabrijela Kavčiča.
ales
Bidna so na oblast izvolili satanisti in temu primerno se mora obnašati.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.