Stanovanje so vrnili dedku, vanj se ne morejo vseliti niti njegovi pravnuki

Lani je bila sprejeta novela stanovanjskega zakona (SZ-1F), ki naj bi odpravljala ustavno nedopusten položaj. Ustavno sodišče je namreč leta 2023 odločilo, da se krši lastninska pravica lastnikov denacionaliziranih stanovanj oziroma da je poseg v lastninsko pravico nesorazmeren. Čeprav naj bi zakon o denacionalizaciji odpravil krivice, ki so nastale z odvzemom premoženja, so se zgodile nove – ki trajajo še danes.

Vrnimo se na začetek več kot 30-letne sage: novembra 1991 je bil sprejet Zakon o denacionalizaciji (Zden), ki mu opozicija takrat ni bila naklonjena. Premoženje je bilo po drugi svetovni vojni podržavljeno in odvzeto, Zden pa je leta 1991 uzakonil, da se podržavljeno premoženje lastnikom vrne v naravi oziroma z odškodnino, če vračanje v naravi ni možno. Zden je optimistično predvideval, da se bodo postopki vračanja zaključili v enem letu. A pri vračanju premoženja se je pojavila cela vrsta težav in nasprotujočih interesov. V naravi so se namreč vračala tudi stanovanja, zasedena z najemniki, ki so bili do denacionalizacije imetniki stanovanjske pravice za nedoločen čas. Na tem mestu je treba opozoriti tudi na to, da lastniki nepremičnin niso imeli prav nobene izbire. Naseljeno stanovanje so lahko prejeli v last – ne pa v posest, odškodnina namesto stanovanja v teh primerih ni bila možna. V nerodnem položaju sta se torej znašli obe strani, rešitev pa naj bi prišla s prvo spremembo stanovanjskega zakona.

Stanovanjski zakon

Stanovanjski zakon (SZ) je bil sprejet oktobra 1991, in sicer so ga pripravili pod okriljem ministrstva, ki ga je vodil Miha Jazbinšek. Zakon je omogočil prodajo stanovanj nekdanjim najemnikom oziroma imetnikom stanovanjske pravice. Slednji so stanovanja lahko odkupili po zelo ugodni ceni. Najemniki, ki so imeli stanovanje najeto za nedoločen čas, so dobili tudi predkupno pravico, razen v določenih izjemah. Imetnik stanovanjske pravice je pravico lahko prenesel na ožje družinske člane. Kupci stanovanj so morali plačati deset odstotkov kupnine, ostalo pa so lahko odplačevali do 20 let. Tako so ljudje za 10.000 nemških mark lahko kupili trisobno stanovanje v Ljubljani – uzakonitev teh odkupov so nekateri označevali za popolno socializacijo stanovanjskega gospodarstva.

Medtem ko je bila za to skupino ljudi rešitev stanovanjskega vprašanja ugodna, pa to ni veljalo za tiste, ki pravice do odkupa niso dobili, ker se stanovanj, ki so bila nacionalizirana, ni dalo odkupiti. In nato je prišel še Zden, ki je predvidel vračanje teh stanovanj. Imetniki stanovanjske pravice so prisilno postali pogodbeni najemniki, lastniki denacionaliziranih stanovanj pa so prisilno postali lastniki stanovanj, s katerimi niso mogli prosto razpolagati. Rešitev naj bi prinesel SZ ali vsaj njegova prva sprememba, a se to ni zgodilo. Leta 1994 je sprememba zakona sicer prinesla nadomestno privatizacijo – država je najemnikom omogočila del sredstev za nakup (drugega) stanovanja ali gradnjo hiše. Ker pa je država ponujala nizko odškodnino, se večina najemnikov ni odločila za to rešitev, prav tako lastniki stanovanj niso želeli prodajati po prenizkih cenah.

Preberite tudi nadaljevanje - o trajni koliziji interesov, o visokih stroških in tožbi države.