Sta Miha Kordiš in Violeta Tomić res na strani venezuelskega ljudstva ali pa sta le "koristna idiota" tamkajšnjega režima?

Ob spremljanju novic o volitvah v Venezueli ter prebiranju komentarjev o le teh sem opazil zanimivo podrobnost. Podrobnost, ob kateri sem se vprašal, na čigavi strani v resnici so pri nas najglasnejši borci za pravice delavcev in ljudi na družbenem dnu. 

Nedavne volitve v Venezueli so nedvomno bile kontroverzne, in verjetno bo preteklo še kar nekaj časa, preden bomo lahko z gotovostjo vedeli, kakšen je bil v resnici njihov rezultat. A v tem zapisu rezultat sam niti ni važen. Važen je odziv nanj. 

Ob spremljanju osrednjih zahodnih medijev je bila najbolj očitno v ospredju venezuelska opozicija, ki je rezultat izpodbijala. Članki so tako govorili o nepričakovanem rezultatu, (ne)legitimnosti volitev, pristranosti venezuelskih institucij, napadih na opozicijo in protivladnih demonstracijah. 

Podobno so poročali tudi slovenski mediji, le RTV je izstopala po tem, da je prostor namenila tudi člankom, s katerimi so namigovali na ameriško zaroto proti zmagi socializma v Venezueli, s prispevkom Volitve v Venezueli - res oporečne ali izid zgolj ne ustreza ZDA? Prispevek, mnogo bližje jeziku naše protizahodne “civilne družbe” in stranke Levica je citiral številne protiameriško nastrojene politične aktiviste in organizacije. 

Sam pogosto poudarjam, da v današnjem svetu ne vem, komu zaupati, zato se do verodostojnosti teh virov ne bom opredeljeval. Vsekakor pa lahko izluščim osrednjo nit obravnavanega članka ter njegov motiv – nasprotovanje in demoniziranje ZDA, predvsem njene zunanje politike. Dogajanje je predstavljeno zelo poenostavljeno in ima jasno sporočilo - za trenutno dogajanje v Venezueli so krive ZDA.  

Zelo podoben jezik in miselni vzorec (tudi povezavo do omenjenega RTV članka) lahko zasledimo v objavi poslanca Levice Mihe Kordiša na Facebooku. Tu lahko zasledimo še, da je aktualna oblast v Venezueli “branik suverenosti venezuelskega ljudstva in njihovih naravnih virov” ter da je opozicija “kapitalistična, fašistična in rasistična”. Ter da želi podpornike režima “likvidirati”. 

Tu je sicer treba priznati, da Kordiš svojega navdušenja nad venezuelskim režimom nikakor ne skriva, ter da je nekoč bil ponosno zaposlen na njihovem veleposlaništvu v Sloveniji. Morda pa bi se lahko vprašali, kje resnično leži njegova privrženost - venezuelskemu ljudstvu ali le aktualnemu režimu? Dejanskim zatiranim ljudem ali neki abstraktni, idealizirani ideji? 

Oligarhi v favelah 

Kaj me je spodbodlo k takšnim mislim? Ob pregledovanju virov sem naletel tudi na prispevke v Guardianu, britanskemu levičarskemu mediju, ki mu kritike ZDA in zahodnega imperializma niti približno niso tuje. A pri njih sem naletel na nekaj drugega. 

Poročali so namreč o protivladnih protestnikih, ki rezultat volitev izpodbijajo. A za razliko od Kordiša jih niso imenovali za “oligarhe ki jih financira CIA”. Ravno nasprotno - šlo naj bi za razočarane prebivalce favel - najrevnejše sloje prebivalstva - ki so veljali za utrdbo Huga Chaveza, predhodnika aktualnega predsednika Nicolasa Madura. 

Demonstracije so opisali kot “eksplozijo nezadovoljstva, ki sta jo spodbudila jeza zaradi gospodarskih težav in migracijske krize, ki je razsula družine in povzročila, da je okoli 8 milijonov Venezuelcev pobegnilo v tujino”.

Oče enega izmed aretiranih protestnikov je za Guardian dejal, da se je večina prebivalcev El Valleja (ene izmed favel) obrnila proti Maduru - ki se imenuje "predsednik ljudstva" - zaradi gospodarskega zloma, ki se je odvijal pod njegovo oblastjo, zaradi česar so Venezuelci brez dela ostali s praznimi hladilniki in razbitimi domovi. "Maduro je izgubil ulice. Nihče ga ne mara,” je dejal. “Ljudje so utrujeni. Utrujeni so od laži. Utrujeni so od tega, da ti ljudje mislijo, da so šefi vsega.” 

Guardian poroča, da opazovalci pravijo, da so takšni občutki ključni del tega, kar razlikuje trenutna prizadevanja za odstranitev Madura od prejšnjih poskusov, kot je bil neuspešen poskus Juana Guaidója, da bi sprožil vstajo leta 2019, ali množičnih protestov leta 2017. Gospodarski razpad Venezuele pod Madurom v zadnjem desetletju – za katerega predsednik krivi sankcije ZDA, kritiki pa ga pripisujejo predvsem razsajani korupciji in slabemu upravljanju gospodarstva – je povzročil, da se je razpoloženje med najrevnejšimi močno spremenilo. 

Potemkinova vas 

Nad Venezuelo in njenim režimom je navdušena tudi nekdanja poslanka Levice Violeta Tomić. Svoje potovanje po Venezueli, kamor jo je povabil nekdanji veleposlanik te države v Sloveniji, je predstavila na Facebooku. Opisuje bogato založene supermarkete in ljudi ki se veselijo »zmage« Nicolasa Madura na predsedniških volitvah. A kot smo nedavno poročali na Domovini, venezuelski Slovenci opozarjajo, da gre za povsem popačeno sliko o državi pod Madurovim režimom.   

Tu bi poudaril, da v Venezueli nisem bil ter se do dejanskega stanja v državi ne bom opredeljeval. Na misel mi je padla druga zanimivost. Severna Koreja se bo po petih letih zopet odprla za turiste. A prvi obiskovalci naj bi bili omejeni na Samjiyon, mesto blizu kitajske meje, ki ga Severna Koreja opisuje kot "socialistično utopijo" in "vzorec visoko civiliziranega gorskega mesta". Nekakšna verzija Potemkinove vasi morda? 

Obiskovalci Severne Koreje, ki vidijo resničnost te države, so redki. Kam lahko gredo, kaj vidijo, je vse skrbno nadzorovano in koreografirano. Pred par leti sem gledal dokumentarec Severna Koreja: Potovanje Michaela Palina, ki je lepo opisal, kako izmišljeno in zmanipulirano je bilo vse kar je videl. Morda bolj pristne izkušnje te nenavadne države so verjetno dobili obiskovalci, ki so prišli v stik z njenim kazenskim sistemom. 

Verjetno se je smotrno vprašati, kaj točno je Tomićeva videla, glede na to da je čas preživljala pri nekdanjem veleposlaniku - ki vsekakor ni povprečen državljan, po lastnih besedah pa si tudi ni vzela časa za potikanje po mestih. Med njenimi slikami ni videti revnih predelov – favel – morda pa so te izmišljene? Njeni opisi so nedvomno bližje zgoraj omenjeni "socialistični utopiji". 

Vsekakor bi bilo fer omeniti, da se (kakor vem) stranka Levica do trenutnega stanja v Venezueli ni javno opredelila - čeprav dvomim, da zato, ker o tem nimajo mnenja. Violeta Tomić ni več članica te stranke, Miha Kordiš pa je trenutno s stranko v sporu. A vseeno gre pri njima za t.i. spitzenkandidata, eden je bil celo njihov kandidat za predsednika države. Dvomim da so njuna stališča do dogajanja v Venezueli kakorkoli nereprezentativna razmišljanja te stranke. 

Kar me privede do tega, da dvomim, da so javno izražana stališča teh in njim podobnih ljudi resnična (morda lažejo tudi samim sebi?). Da jih skrbi za malega človeka, ki da bi mu radi pomagali. Da se borijo proti tiraniji, za pravičnejši svet.  

Veliko bolj verjetna razlaga je, da so ideološko zaslepljeni. Morda zaslepljeni z idealističnimi, abstraktnimi idejami “boljšega sveta”, podkrepljenimi z leti propagande. Kjer vidijo in verjamejo le to, kar želijo, da bi bilo res – in so po potrebi pripravljeni tudi zamižati. 

Dokaj očitno je tudi, da jih žene veliko sovraštvo do zahodnega sveta, zlasti ZDA. Ter kapitalizma. Kar pri nas ni nenavaden pojav. Sovražnik njihovega sovražnika je tako njihov prijatelj, ne glede na lastnosti – kar privede do trditev, da je bil Gadafi “razsvetljeni absolutist”. Tu se sicer sprašujem, kako na podlagi sovraštva zgraditi boljši svet? 

Morda pa jih v resnici žene le želja po moči - kdor želi rešiti svet, mora pač imeti veliko moči. Ter seveda sredstev - po potrebi odvzetih svojim lastnikom – saj ti nimajo tako plemenitih namenov. V takšnem primeru pa so diktatorji vsekakor uporaben zgled...