Spolnost je lahko najhujši kamen spotike 

Lepo povedano. Pravzaprav večina ljudi v sebi čuti, da je zveza igra dveh različnih želja in interesov, ki pa se ob določenem samoodrekanju lahko medsebojno dopolnjujejo. Marsikdo bo videl v tem, da naj bi ženska bila moškemu na voljo, patriarhat, a gre za povsem pragmatično dejstvo. Če je človek lačen, bo šel iskat hrano. Če človek (tako moški kot ženska) ne dobi spolnosti doma, jo bo šel iskat drugam. Oba spola igrata vsak svojo vlogo (četudi sta vlogi morda razdeljeni različno in ne vedno ne v članku opisan način) in dokler jo, bodo interesi obeh izpolnjeni in od tu pravzaprav izvira osebna sreča oz. zadovoljstvo.

Če bo ženska v moškemu videla nasprotnika, sovražnika, potencialnega oblastnika, mu ne more ponuditi tisto, kar moški želi od nje, zato je ne bo zatiral, podrejal ali zaničeval, temveč se je bo izogibal v širokem loku. To pa je najhujša žalitev za feministko od vseh - ignoranca je najvišja oblika prezira, zato ga še bolj prezira nazaj. V vsaki ženski je pravzaprav feministka, najpogosteje se zbudi ob ločitvah, zato imamo takrat poplavo prijav spolnega in družinskega nasilja, čeprav je bilo prej desetletja vse ok.

Tako da - kdor meni, da je moški tisti, ki drži v rokah vajeti nasilja, ženska pa je večna žrtev, ne dojema dogajanja v sodobni družbi, v kateri so se vajeti nasilja prenesle iz fizične v psiho-socialno domeno.

Če pa v to mineštro dodamo še transgenderizem, v katerem niti ne veš več, kdo je kdo, postane vse skupaj kaotično, neprebavljivo in dolgoročno psihično nevzdržno.