Solidarnost do konca

Duhovnik mi je pripovedoval: ”V gimnazijskih letih sem stanoval naspro­ti otroške bolnice na Vrazovem trgu v Ljub­ljani. Dobro se spominjam otroških glavic, ki so zvedavo gledale skozi velika okna in z balkonov čez vrt na to stran, na naše dvo­rišče. Otroci so bili sproščeni in veseli in so nam, dijakom, radi mahali in nas pozdravlja­li. Nam se je komaj sanjalo o tem, kaj se je dogajalo in se še danes dogaja za tistimi okni“.

Ko razmišljam o trpljenju otrok v zgodo­vini in danes, mi prihajajo pred oči še dru­gačne slike. V koncentracijskih taboriščih 2. svetovne vojne so pokončali milijon otrok. Danes pa sredstva obveščanja poročajo o otrocih in mladostnikih v južnoameriških predmestjih, katerih dom je cesta. Preživljajo se z majhnimi tatvinami in prosjačenjem ter pogosto končajo pod streli policije.

Mislim na podhranjene, lačne, umirajoče otroke v deželah tretjega sveta. Na otroke po Indiji in Indoneziji, ki še vedno delajo po deset do dvanajst ur na dan za skodelico riža. Pa na otroke na Tajskem, ki so žrtve spolnega tu­rizma brezvestnih Evropejcev in Američanov.

Na otroke, ki so jih kje v Afriki ali na Sred­njem vzhodu vtaknili v uniforme, jim v roke potisnili puško in jim ukazali ubijati tiste v drugačnih uniformah.

Vsa ta žalostna dejstva prizadevajo tudi našo vero v Boga. Najbrž je najtežja preizkuš­nja naše vere ravno srečanje s trpljenjem ne­dolžnih, zlasti otrok.

V stoletju, ki je okrvavljeno z dvema svetovnima vojnama, v času iztrebljanj narodov in etničnega čiščenja, so se že nešteti verni ljudje vpraše­vali: Kje je vendar Bog? Kje je bil Bog ob dogodkih v Auschwitzu? Kje je Bog na Balka­nu, v Ameriki, Afganistanu?

Zakaj dopuščaš trpljenje nedolžnih?

Zdi se, da so vsa ta nedolžna bitja, kjerkoli ali kadarkoli so trpela ali trpijo, ena sama obtožba Boga. Kako je mogoče ob vsem tem še verovati v pravičnega, dobrega, vsemogoč­nega in usmiljenega Boga?

V stoletju, ki je okrvavljeno z dvema svetovnima vojnama, v času iztrebljanj narodov in etničnega čiščenja, so se že nešteti verni ljudje vpraše­vali: Kje je vendar Bog? Kje je bil Bog ob dogodkih v Auschwitzu? Kje je Bog na Balka­nu, v Ameriki, Afganistanu?

Namesto odgovora na to vprašanje, ki je krik in obtožba, bi rad spomnil na neki pri­zor iz evangelija. Jezus visi na križu. Nad njim je pribit sramotilni napis: Jezus Naza­rečan, judovski kralj. Vsi se mu posmehu­jejo, Judje, rimski in najemniški vojaki ter drhal, češ, kakšen Mesija, kakšen judovski kralj je to, ko še sam sebi ne more pomaga­ti.

»Če si božji Sin, stopi s križa in bomo verovali vate!« Eden od dveh obsojencev, razbojnikov, ki sta visela blizu njega, se mu posmehuje: »Ali nisi ti Kristus? Reši sebe in naju! «

Toda on ni stopil s križa, ni z enim za­mahom izruval žebljev iz rok in nog, ni po­klical dvanajst legij angelov, ki bi planili na zasmehovalce. Visel je dalje, med nebom in zemljo tri dolge ure, do konca, zapuščen od ljudi in Boga, kot razodeva njegov zadnji krik.

Kristjani verujemo v tega nemočnega, na križ pribitega Boga. V njem slutimo edini odgovor na trpljenje nedolžnih. Ta odgovor se glasi: solidarnost do konca. Tudi mati Tere­zija ni spraševala Boga, zakaj nedolžni trpijo, ampak je bila z njimi do konca solidarna.

Obtožbo in vprašanje pa moramo ljudje nasloviti kar nase: Človek, zakaj ti vse to dopuščaš in povzročaš trpljenje nedolžnih? Dokler mi ne odgovorimo na to vprašanje, nimamo pravice, da bi ga zastavljali Bogu?