Že vse popoldne v Državnem zboru poteka seja Odbora za kulturo, na kateri poslanci razpravljajo o zastoju, ki naj bi nastal na področju podeljevanja statusov samozaposlenim v kulturi. Predlagatelji seje v stranki Levica skupaj s povabljenimi umetniki ministru očitajo nezakonito delovanje pri (ne)priznavanju statusov samozaposlenih v kulturi in pravice oz. privilegija, da se jim plačajo tudi prispevki za zdravstveno in socialno varnost v primeru, da imajo “izjemne dosežke v kulturi”.
V nadaljevanju bodo obravnavali tudi konkreten primer raperja Zlatana Čordića, ki mu je ministrstvo pred dnevi status samozaposlenega v kulturi in s tem pravico do plačila prispevkov odvzelo. O ozadjih tega primera bomo na Domovini pisali v naslednjih dneh.
V prvem delu seje so svoja stališča predstavili predlagatelji seje, stranka Levica, z njihove strani vabljeni predstavniki kulturnih delavcev in minister za kulturo Vasko Simoniti, ki je predstavil pogled ministrstva na predstavljeno problematiko. Debata bo trajala predvidoma do 21h.
Debata se je vrtela predvsem okrog dveh področij. Stanja v kulturi na splošno in problematike samozaposlenih v kulturi ter podeljevanju odločb in statusov.
Stanje v kulturi – grozno ali napredujoče?
Na strani Levice in tudi na sejo vabljenih kulturnikov je slišati, da se je stanje v kulturi poslabšalo. Da oblast proti njim bije vojno. Še dodatno je razmere poslabšala pandemija, ki velikemu delu kulture onemogoča izvajanje dejavnosti, oblast pa za to nima posluha. Ministru očitajo, da bo grobar kulture in vulgaren odnos do kulturnikov.
Minister Simoniti te očitke zavrača in meni, da kultura ni v beraškem stanju in zatrdil, da ministrstvo ne kani zatirati nobene, niti kritične in alternativne kulture, ter sprašuje predlagatelje, katero kritično misel namerava zatreti? Kot odgovor na to vprašanje, mu je Nataša Sukič (Levica) prebrala odlomek komentarja Blaža Podobnika, z Domovine, iz katerega je izpeljala, da bo favoriziral konservativnejšo umetnost.
Minister je predstavil podatke, iz katerih izhaja, da bo proračun za kulturo v letu 2021 rekorden v zgodovini. Kljub pričakovanemu 7-8 % padcu prihodkov se bo proračun za kulturo dvignil za 46 milijonov, dodatno pa se odpira možnost za dodatnih 114 milijonov iz evropskih sredstev ter predstavil množico bonitet, ki jih uživajo kulturni delavci. Poudaril je še, da tem bonitetam ne nasprotuje, želi le nakazati, da stanje nikakor ni slabo.
Kultura v številkah:
Zaposlene osebe v kulturnih domovih, gledališčih in drugih institucijah z odrsko dejavnostjo (2019): 2.618
Zaposlene osebe v galerijah in muzejih (2019): 1. 048
3.500 samozaposlenih v kulturi
2.422 ima plačane prispevke s strani države zaradi “izjemnih dosežkov” (70 %) V zadnjih petih letih se je njihovo število povečalo za 600.
10 milijonov evrov namenimo za prispevke za socialno varnost
0,7% BDP namenimo za kulturo, s čimer smo 7. država v EU po deležu BDP za kulturo.
36 milijonov interventnih sredstev je vlada namenila za področje kulture zaradi pandemije
Država je letos kulturnim zavodom izplačala vsa predvidena sredstva, čeprav ne bodo uspeli realizirati vsega programa.
Zastoj odločb samozaposlenim: nezakonito oviranje kulturnikov ali skrbnost ministra?
Osrednja tema je bil zastoj odločb samozaposlenim v kulturi. Predlagatelji ministru očitajo, da nekateri posamezniki že več mesecev čakajo na odločbe in da dobijo le odločbo o vpisu v razvid, ne pa tudi odločbe o plačevanju prispevkov, čeprav bi se o obeh moralo odločati istočasno. To pa predstavlja stisko kulturnim delavcem, ki mesece čakajo na odločbo.
Ministru tudi očitajo, da ne gre za običajne zamude, temveč vtikanje ministra v delo strokovne komisije, ki o vlogah odloča. Dogajajo se primeri, ko komisija vlogi ugodi, minister pa jo potem zavrne. Takih primerov naj bi bilo veliko, prav tako primerov, ko status ni bil podaljšan, kar je po njihovem mnenju nezakonito, še posebej, če se dogaja sistematično.
Minister odgovarja, da je napačno prepričanje, da je za položaj kulturnikov odgovorna država, temveč, da je vsak odgovoren zase. Navedel je tudi podatke, da je letos ministrstvo obravnavalo 281 novih vlog za plačilo prispevkov, od katerih je 41 poslal v ponovni pregled, od katerih jih je 11 naknadno odobril, 21 zavrnil, 9 pa odobril le vpis v razvid, ne pa tudi plačevanja prispevkov.
Kot še opozarja, kultura ni sociala, minister pa ne avtomat za podpisovanje. Mnenje komisije pa ministra ne obvezuje. Minister je ocenil, da je sam postopek ocenjevanja posebnih dosežkov pri vpisu v razvid in odobritvi plačila socialnih prospevkov precej arbitraren in nedoločen, s čimer pa se prisotni na seji niso strinjali. Menijo, da so kriteriji za pridobitev statusa jasno definirani.
Status – pravica ali privilegij?
Minister Simoniti je opozoril, da privilegij plačanih socialnih prispevkov ne sme biti preveč dosegljiv, kar trenutno je. Gre za privilegij za tiste kulturne delavce, ki imajo izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih ali izjemne usposobljenosti na področju kulture. »V avtomatizmu vidim pehanje za privilegiji, ki ubijajo ustvarjalnost.«, opozarja minister.
»Politična ekonomija, ki ima vzor v nekih drugih časih je rodila politično kulturo, kulturo nasilja in kulturno politiko, ki posledično vodi v podružbljanje kulture in razglasi vse za delavce in delavke v kulturi. To je pripeljalo do profesionalnih političnih aktivistov, ki se proglašajo za umetnike, a so zgolj postopkovni, umetniško nenadarjeni pedanti, ki zagovarjajo kolektivizem brez odgovornosti in zavračajo meritokracijo in se zavzemajo za množično pridobivanje privilegijev.«
Primerjanje zaposlenih v kulturi in v realnem sektorju je po mnenju Violete Tomić (Levica) nesramno. Na levici in povabljeni umetniki so prepričani, da status samozaposlenega v kulturi ni privilegij, ampak pravica, prav tako plačilo prispevkov. Po njihovem mnenju so zahteve za posebne dosežke postavljene celo previsoko in zato mnogim nedosegljive. Za primer pa so navedli primer, da mora pesnica v 5 letih izdati 2 pesniški zbirki, doseči 10 objav v tisku in eno objavo v ontologiji.
Večino časa se je zdelo, kot da predlagatelji z različnih strani ne govorijo o situaciji v isti državi.
Odličen nastop ministra Simonitija v DZ.
Če ga seveda hočeš razumeti.
To pomeni, ko se nekdo okliče za samostojnega kulturnika, ker na primer piše pesmi, ki jih nihče ne bere, pri vlogi za plačilo prispevkov ne priloži dokazil o svojem umetniškem “ustvarjanju”, ker jih preprosto nima, je po mnenju levice in “kulturnikov” upravičen do tega privilegija, ki to tudi je. PRIVILEGIJ!
Tako kot je povedal Simoniti, ne more biti to plačilo prispevkov za vse tiste, ki v realnem sektorju ne najdejo zaposlitve, ker pač s tistimi znanji, ki jih imajo, NISO ZAPOSLIVI. Tudi znesek ki ga prejmejo od države jim je premajhen. Marsikdo niti tega v realnem sektorju ne dobi – pa s svojim delom plačuje v državno blagajno, da se potem tisti, ki se imajo za “nedotakljive” na področju prejemanja denarja, s tem denarjem okoriščajo. JA, OKORIŠČAJO. Če nima umetnik izdelka, ki ga lahko spravi v promet, NI UMETNIK. Zato rabi državo za svojo berglo preživetja. V kolikor pa je uveljavljen umetnik in služi s svojim umetniškim delom, pa države ne rabi!
Če ne znajo živeti od svojega ustvarjanja pa naj gredo delat kaj drugega. Dela je dovolj, samo zjutraj je treba vstati in oddelati najmanj 8 ur dnevno. To pa tej dobro servisirani skupini ljudi ne diši, ker še nikoli niso delali v realnem sektorju.
Človek se lahko le prime za glavo, kaj vse država plačuje iz našega davkoplačevalskega denarja.Simoniti, reži na pol, pa še to je preveč!
Kapodistrias, točno tako.
Ministrica za kulturo v preteklih vladah, mislim da Širca, na ta seznam s plačevanjem prispevkov uvrstila tudi ARHITEKTE. Potem pa arhitekti jokcajo, ko gredo v pokoj, ker imajo – pazite – nizke penzije. Pa saj niso nič vplačevali, vplačevala jim je leta in leta država, oni pa so zaslužke delali za svoj žep. Anomalija v sistemu!
V stvarnem sektorju si mora delavec z delom prislužiti plačo in prispevke. Tu pa bi elita kar drla na državne jasli in jih cuzala do pokoja, potem pa spet država daj.
Včeraj je Bojan Požar pri Pirkoviču dobro povedal, da ni DEDNA PRAVICA plačevanje prispevkov tisti privilegirani eliti, ki se tlači v ta “sektor kulturnih delavcev”.
Spomnimo se nagrade Prešernovega sklada izpred let, ko je nagrajenka skozi razrezano državno zastavo pomolila nosečniški trebuh. KULTURA?
Kot druga nagrajenka je bila gola ležeča ženska na odru, ko jo je pes sesal in lizal. Ja, dobro ste prebrali. Je to KULTURA?
Tako kot je Simoniti povedal, tisti, ki ne morejo živeti od svoje ustvarjalnosti, si naj poiščejo drugo delo ali pa premik na socialo.
Po slišanih napovedanih milijonih za kulturo, se ti kar stemni pred očmi, koliko je tega denarja na voljo in kam ponikne. Pa ves denar je bil zaslužen v realnem sektorju, pogosto od delavcev, ki nimajo vsi 1000 € kot “kulturniki”, ki jim je seveda PRAV VSE PREMALO!
Zato pa taki napad na vlado in Simonitija. Do sedaj so te privilegije delili kar po domače! Čas je, da se ta praksa konča.
ČESTITKE MINISTRU ZA DOBRO DRŽO!
Od primera do primera. Dejavnost v kulturi vsekakor zaslužijo podporo, a bi bila bolj koristna kaka projektna namesto mesečnih dobrih 400€ za prispevke…
Seveda pa desničarji zelo radi mečejo vse kulturnike v isti koš in jim nalepijo kako stereotipno nalepko “levičarja”. Posebno desni kulturniki tako nimajo podpore z nobene strani. Levi pač od desnih ne kupujejo, desni jih imajo za “leve prisklednike”.
V že tako mali državici potrebuje kultura podporo a kot rečeno bi bilo koristneje kaj bolj konkretnega od denarja.
Mnenje Levice je sicer eden navaden podenj. Neprestano producirajo neko težko dramo namesto, da bi energijo posvetili predlogom in dogovorom. Levica === Drama Queen.
Kdo jih bo po vsem tem sploh še lahko jemal resno.
Imel seem privilegij, da sem od začetka do konca gledal komedijo imenovanao kulturni boj.
Boj zaradi tega, ker je na eni strani nastopal minister Vasko Simoniti, velikan, ki so mu ostali segali le do gležnev, če ravnoo so se zaletavali vanj, ga psovali, žalili, oblivali z golidami blata, je v prvi vrsti zehal in se dogočasil, saj ni vedel, ali je v norišnici, ali v kakšnem zatohlem bifeju, parlamentarna dvorana si takšne komedije prav gotovo ne zasluži.
Kor stekle volkulje so se vanj zaganjale levičarske aktivistke pri čemer je prednjačila v čarovnico preoblečena Viloleta Tomić in njena sekretarica Nataša Sulič.
Ta dvojica je demonstrirala , kaj nas čaka, če zaidemo v mariarhat.
Vse ,kar slabega mačoti pripisujejo ženskam, je ta par demonstriral: jezkavost, lažnjivost, neiteligentnost, zajedljivost, nevoščlivost, cenenost, neinventivnost……
Vse to se je streslo na ministra, ki je moral biti tiho. Kljub vsemu se je vedel kulturno. Če bi bil jaz v dvorani, obe čarovnici ne bi odšli iz dvorane brez bušk, kajti edino to bi vreščalkama prišlo do živega. Občutek sem imel, da tudi če bi jih pokončal, bi še vedno stegovali jezike.
Pa gremo k dejstvu. Ali smo Slovenci res tako umetniško nadarjeni, da imamo samo med speji 2.500 umetnikov? Saj jih imamo najmanj 25.000 ne rednih plačilnih listah. Ali res potrebujemo takšno sovprego ostalim profesionalcem?
Postavlja se vprašanje: ali trg potrebuje umetnike in ali umetniki potrebujejo trg?
Slovenski umetniki očitno ne potrebujejo trga in trg ne potrebuje umetnikov. Umetniki potrebujejo le proračun. Tako je izpadla včerajšnja komedija. Brez proračuna ni umetnosti. To sta zahtevali časovnici, minster je temu nasprotoval, kar je edino prav.
SE STRINJAM,
ZDAJ SE JAVNOSTI KONČNO PREDSTALJA, KAJ VSE JE PODPIRANO Z DENARJEM DAVKOPLAČEVALCEV.
ZANIMA ME, ZAKAJ SE NE PREDSTVIJO ZASLUŽKI ZLATANA ČORDOVIĆA PREKO NJEGOVEGA DRUŠTVA “SVET JE LEP” (ZA NEKATERE RES!), KI SO OBJAVLJENI NA STRANI AJPES-A?
OLGA
So plačani prispevki s strani države privilegij ali pravica?
Ne eno ne drugo. So kraja. Denar vzameš dobremu in ga daš slabemu. Torej nastaja, kako bi zapisal … tako, kot so učili Janeza: “Nastaja družbeno-politična škoda.”
Sindrom socialistične vzgoje in načina razmišljanja je še vedno prisoten v kulturni sferi, prevladuje množičnost ne pa kakovost. Bo Simoniti sploh lahko vzdržal ob teh grobih in primitivnih napadih prisesancev na državne jasli?
Zbrani številčni podatki, objavljeni v okvirčku “Kultura v številkah”, povedo mnogo koristnega in prepričljivega o resničnem razmerju države oz. aktualne legalne in legitimne vlade do kulture ter o resničnem odnosu države do vseh zaposlenih in samozaposlenih v kulturi.
S trdnimi in preverljivimi številčnimi podatki o impozantnem številu državljanov, ki so socialno odvisni od državnega proračuna, ter o višini proračunskih sredstev, ki jih vsi slovenski davkoplačevalci – ne-prostovoljno – namenjamo delovanju javnih in zasebnih kulturnih zavodov, kulturnih nevladnih organizacij, nepoklicnih organizacij umetnikov in kulturnih delavcev ter nesorazmerno velikemu številu “svobodnjakov”, ministrstvo za kulturo verodostojno in prepričljivo odgovarja na politikantsko in populistično tendenciozno prikrojene ter zlonamerno potvorjene in medijsko še dodatno zlobno razpihovane lažne podatke in njih interpretacije proti-vladne opozicije.
Od samooklicanih in/ali z umetniškimi deli potrjenih umetnikov ter državnih uslužbencev v javnih kulturnih zavodih najbrž nihče ne pričakuje hvaležnosti, ali vsaj strpne lojalnosti do predstavnikov legalne in legitimne oblasti, ki jim s svojimi odločitvami in dejanji zagotavljajo socialno dostojanstvo in omogočajo temeljne pogoje svobodno za umetniško ustvarjanje. Davkoplačevalci, državljani in volivci v RS, ki finančno prispevamo za obstoj in razvoj slovenske kulture v javnem interesu ter za socialno dostojanstvo nesorazmerno velikega števila svobodnih kulturnih delavcev s privilegiranim socialnim statusom, pa nikakor ne moremo razumeti in podpirati huliganskega niza barbarskih mazaških akcij nekaterih anonimnežev iz vrst “aktiva kulturnikov” na stavbi ministrstva za kulturo ter na domu aktualnega ministra za kulturo, eksplicitnih smrtnih groženj ministru za kulturo osebno ter nekaterim njegovim najbližjim sodelavcem, verbalnih in fizičnih napadov posameznih znanih kulturniških aktivistov na druge javne osebe ter organizacije, scenaristične, režijske in performerske podpore “spontanim” črednim polit-kolesarjenjem in drugim uličnim črednim državljanskim nepokorščinam.
Na, pa imamo. Tudi na desni strani nas brišejo! Poskusil bom še enkrat odgovoriti na vprašanje iz naslova: “So plačani prispevki s strani države privilegij ali pravica?” Seveda imam v mislih smisel iz nadaljnega besedila.
Ne eno, ne drugo. So čista kraja. Denar vzamemo dobremu in sposobnemu ter ga damo slabemu.
upam, da ko se bo ukinjal ta privilegij pri kleru, da ne bos spremenil mnenja… tam je šele kraja, ki traja že desetletja…
To grebatorstvo za privilegij plačevanja prispevkov v marsikaterem primeru povzroča goljufanje pri prikazu prihodkov in delo na črno. Kaj več slabega vzbuja v ljudeh kapitalizem ali socializem? Socializem. Fakultete proizvajajo nezaposljive ljudi. Tudi to je del problema.
OPPPSSSS!
Opravičujem se urednikom. Sem mislil, da so mi ta komentar zbrisali.
Vedno bolj sem prepričan, da so komunistični osvoboditelji leta 1945 vedeli, kaj govorijo, ko so napovedovali – kultura in prosveta, naša bo osveta.
..tako levica kupuje volivce… z našim denarjem..
“Kulturnik”, ki se ni sposoben preživljati in sam plačevati prispevkov, ni nikakršen kulturnik, ampak navaden nesposobnež. Ker po izobrazbi ni zaposljiv, naj gre opravljat kakšno preprosto delo, na primer v komunali.
Država bi morala izhajati iz tega, da mora vsak poskrbeti zase, začasna državna pomoč pa pride v poštev v izjemnih primerih pri tistih, ki začasno ne morejo zaslužiti dovolj za življenje. Tako, kot je zdaj, država izhaja s stališča, da ima vsak pravico do davkoplačevalskega denarja, le prijaviti se mora. Tako bo Slovenija do skorajšnjega konca ostala neuspešna, socialna, socialistična država. Še UTD uvedimo, da bomo končno vsi nehali delati in bo teh muk hitreje konec!
Pačani prispevki niso ne privilegij in ne pravica, pač pa na cesto vržen denar, s katerim se plačuje ulične razgrajače in udarno pest sleparske in plenilske levice.