Rušiti ali graditi? Umetnost je vselej politična

Pred dnevi me je k razmisleku o tem, kako dojemamo umetnost, zvabil tvit, v katerem se je avtor zgrožen spraševal, če se zdaj pa celo umetnost deli na levo in desno. “Da, se,” sem odgovoril in začel globlje razmišljati o tem, kako nam mogoče meša štrene prav težnja, da umetnost pišemo z veliko začetnico in jo imamo za vrednoto, ki presega politično opredelitev. Če je kaj politično, potem je to umetnost. Ali še bolje: Če je kaj politično, potem je to vprašanje, kaj je tista - “prava umetnost”.

Umetnost naj bi uprizarjala tisto “važno”. Tisto, kar je vredno videti še enkrat, tisto, čemur ni zaman posvetiti pozornosti. V kulturno in ideološko razklani sodobnosti je zato tudi umetnosti več vrst. Razlike med opredelitvami umetnosti pa niso banalne, pač pa so temeljne: Vzpostavljajo in utrjujejo točno določeno vizijo idealnih družbenih odnosov - kulture.

Skica razlik

Če tvegam in improviziram skico razlik med najmočnejšima idejnima tokovoma, ki si prizadevata za primat na polju definiranja umetnosti, bi to izgledalo nekako takole.

Progresivni, postmoderni miselni tokovi si prizadevajo za radikalno emancipacijo človeške svobode (naj se to sliši še tak pleonazem). V tem duhu vidijo umetnost predvsem kot razstavljanje - tako v pomenu razgradnje kot prikaza - vseh struktur in konceptov, v katere smo kot posamezniki vpeti: nacionalnost, država, družbeni spol, religija, ... Končni cilj je destilirana človečnost; čista svoboda, čista humanost. Cilj je ustoličenje svobode za kraljico pokopališča simbolno močnih konceptov.

Drugi, konservativnejši, humanistični tok pa po drugi strani do struktur in konceptov, v katere smo vpeti, ni tako sumničav. Ravno obratno, raziskuje človekovo umeščenost vanje ter skuša to početi na kar se da dramatičen, sporočilen in pomensko nabit način.

Še drugače rečeno: Nekatere veseli raba umetnosti za razgradnjo domnevno plitkih in nepotrebnih družbenih struktur in konceptov, druge pa, obratno, veseli gradnja, utrjevanje in zaljšanje že obstoječih struktur in konceptov.

Ko govorimo o umetnosti, zato še zdaleč ne govorimo o neki buržujsko lahkotni (a pomembni!) obogatitvi našega življenja, ampak govorimo o temeljnih idealih, ki določajo naše samodojemanje, posledično pa vplivajo tudi na prihodnost in preživetje neke skupnosti oziroma družbe. Seveda obstaja široko prostorje vmesnosti med "ustvarjalnostjo" in "rušilnostjo", a pomembno je, da se zavedamo različnih silnic oziroma polarnosti, h katerim lahko umetnost gravitira.

Mnogo lažje je pokazati na banalnost nekega koncepta kot prepričljivo uprizoriti njegovo neizpodbitnost, smiselnost in lepoto.

Biti tvoren - državotvoren?

Sopostavimo zgornji viziji na primeru. Mar ni zanimivo, da nam je misel na to, da bi denimo morala država spodbujati umetniške projekte, ki promovirajo družinsko življenje in materinstvo, smešna, če ne kar strašljiva in perverzna, dočim nam je misel na to, da država že financira, in to znatno, umetniške projekte, ki “rušijo spolne stereotipe”, nekaj normalnega? Pa vendar zgolj prva, torej “reakcionarna” naravnanost, deluje v smeri dolgoročne ohranitve narodne kulture in jezika, ki sta ena od glavnih smotrov ustanovitve države - je torej “državotvorna”, druga pa v nekem smislu zaton kulturne skupnosti le pospešuje.

Dejstvo, da se nam zdi zgornja primerjava tako tuja, celo neprimerna, govori o tem, da smo v veliki meri sprejeli vizijo umetnosti kot emancipatorne sile, ki neprestano prevprašuje obstoječe družbene odnose, ne pa denimo vizije umetnosti kot sredstva za ohranitev in utrditev obstoječih družbenih odnosov, družbenega reda.

Rušiti zna vsak

Mnogo lažje je pokazati na banalnost nekega koncepta kot prepričljivo uprizoriti njegovo neizpodbitnost, smiselnost in lepoto. Morda o tem govori minister Simoniti, ko omenja potrebo po nagrajevanju prave “ustvarjalnosti”, ustvarjalnosti kot protipola destrukcije, ki je je sodobna umetnost polna. Rušiti zna pač vsak.

Prav mogoče minister Simoniti zaznava, da se je razpaslo število tistih, ki v družbeni de(kon)strukciji vidijo dejanje poguma, ne pa predrznosti. Oziroma, kot je zapisal angleški filozof Roger Scruton: “Uničevanje je hitro, enostavno in razburljivo. Ustvarjanje pa je počasno, naporno in dolgočasno ...Tudi to je eden od razlogov, da so konservativci na slabšem, ko gre za pridobivanje javnega mnenja na svojo stran. Njihova pozicija je pravilna, a dolgočasna, pozicija njihovih nasprotnikov pa vznemirljiva, a napačna.”