Vir foto: Twitter Ministrstva za kulturo

Pred dnevi me je k razmisleku o tem, kako dojemamo umetnost, zvabil tvit, v katerem se je avtor zgrožen spraševal, če se zdaj pa celo umetnost deli na levo in desno. “Da, se,” sem odgovoril in začel globlje razmišljati o tem, kako nam mogoče meša štrene prav težnja, da umetnost pišemo z veliko začetnico in jo imamo za vrednoto, ki presega politično opredelitev. Če je kaj politično, potem je to umetnost. Ali še bolje: Če je kaj politično, potem je to vprašanje, kaj je tista – “prava umetnost”.

Umetnost naj bi uprizarjala tisto “važno”. Tisto, kar je vredno videti še enkrat, tisto, čemur ni zaman posvetiti pozornosti. V kulturno in ideološko razklani sodobnosti je zato tudi umetnosti več vrst. Razlike med opredelitvami umetnosti pa niso banalne, pač pa so temeljne: Vzpostavljajo in utrjujejo točno določeno vizijo idealnih družbenih odnosov – kulture.

Skica razlik

Če tvegam in improviziram skico razlik med najmočnejšima idejnima tokovoma, ki si prizadevata za primat na polju definiranja umetnosti, bi to izgledalo nekako takole.

Progresivni, postmoderni miselni tokovi si prizadevajo za radikalno emancipacijo človeške svobode (naj se to sliši še tak pleonazem). V tem duhu vidijo umetnost predvsem kot razstavljanje – tako v pomenu razgradnje kot prikaza – vseh struktur in konceptov, v katere smo kot posamezniki vpeti: nacionalnost, država, družbeni spol, religija, … Končni cilj je destilirana človečnost; čista svoboda, čista humanost. Cilj je ustoličenje svobode za kraljico pokopališča simbolno močnih konceptov.

Drugi, konservativnejši, humanistični tok pa po drugi strani do struktur in konceptov, v katere smo vpeti, ni tako sumničav. Ravno obratno, raziskuje človekovo umeščenost vanje ter skuša to početi na kar se da dramatičen, sporočilen in pomensko nabit način.

Še drugače rečeno: Nekatere veseli raba umetnosti za razgradnjo domnevno plitkih in nepotrebnih družbenih struktur in konceptov, druge pa, obratno, veseli gradnja, utrjevanje in zaljšanje že obstoječih struktur in konceptov.

Ko govorimo o umetnosti, zato še zdaleč ne govorimo o neki buržujsko lahkotni (a pomembni!) obogatitvi našega življenja, ampak govorimo o temeljnih idealih, ki določajo naše samodojemanje, posledično pa vplivajo tudi na prihodnost in preživetje neke skupnosti oziroma družbe. Seveda obstaja široko prostorje vmesnosti med “ustvarjalnostjo” in “rušilnostjo”, a pomembno je, da se zavedamo različnih silnic oziroma polarnosti, h katerim lahko umetnost gravitira.

Mnogo lažje je pokazati na banalnost nekega koncepta kot prepričljivo uprizoriti njegovo neizpodbitnost, smiselnost in lepoto.

Biti tvoren – državotvoren?

Sopostavimo zgornji viziji na primeru. Mar ni zanimivo, da nam je misel na to, da bi denimo morala država spodbujati umetniške projekte, ki promovirajo družinsko življenje in materinstvo, smešna, če ne kar strašljiva in perverzna, dočim nam je misel na to, da država že financira, in to znatno, umetniške projekte, ki “rušijo spolne stereotipe”, nekaj normalnega? Pa vendar zgolj prva, torej “reakcionarna” naravnanost, deluje v smeri dolgoročne ohranitve narodne kulture in jezika, ki sta ena od glavnih smotrov ustanovitve države – je torej “državotvorna”, druga pa v nekem smislu zaton kulturne skupnosti le pospešuje.

Dejstvo, da se nam zdi zgornja primerjava tako tuja, celo neprimerna, govori o tem, da smo v veliki meri sprejeli vizijo umetnosti kot emancipatorne sile, ki neprestano prevprašuje obstoječe družbene odnose, ne pa denimo vizije umetnosti kot sredstva za ohranitev in utrditev obstoječih družbenih odnosov, družbenega reda.

Rušiti zna vsak

Mnogo lažje je pokazati na banalnost nekega koncepta kot prepričljivo uprizoriti njegovo neizpodbitnost, smiselnost in lepoto. Morda o tem govori minister Simoniti, ko omenja potrebo po nagrajevanju prave “ustvarjalnosti”, ustvarjalnosti kot protipola destrukcije, ki je je sodobna umetnost polna. Rušiti zna pač vsak.

Prav mogoče minister Simoniti zaznava, da se je razpaslo število tistih, ki v družbeni de(kon)strukciji vidijo dejanje poguma, ne pa predrznosti. Oziroma, kot je zapisal angleški filozof Roger Scruton: “Uničevanje je hitro, enostavno in razburljivo. Ustvarjanje pa je počasno, naporno in dolgočasno …Tudi to je eden od razlogov, da so konservativci na slabšem, ko gre za pridobivanje javnega mnenja na svojo stran. Njihova pozicija je pravilna, a dolgočasna, pozicija njihovih nasprotnikov pa vznemirljiva, a napačna.”

17 KOMENTARJI

  1. Sama se ponuja analogija s Kosovelom, ki se je v iskanju rešitve za (po)vojno Evropo v svojem pesništvu jasnovidno preusmeril od ekspresionizma h konstruktivizmu.

  2. Hvala Blaž. Lepo napisano. Sodi k konzervativni lepoti in globini.
    Pestovanje podgan, dojenje psov, organiziran hrup in ropot ob lomljenju zabojčkov in drobljenju steklenic piva me ne prepriča. Od nekdaj na svetu obstojajo lepe on grde stvari. Estetika je pač ena od osnovnih prvin umetnosti.

  3. Umetnost je lahko vrednotna ali nevrednotna.

    Enako tudi politika.

    Pomembno pa je, da znamo ločiti vrednotno od nevrednotnega.

    Vprašam vas: Ali je v Sloveniji jasno, kaj je vrednotno in kaj ne?

    Najverjetneje, da ne, ker še ustavno sodišče dovoli čaščenje totalitarnega častilca in množičnega morilca.

  4. Zakaj se izogibamo razmejitvi med vrednotnim in nevrednotnim?

    Zakaj niso naš poglaviten kriterij prave usmeritve in pravega odločanja vrednote?

    V zvezi s tem naj spomnim, da se temu izrazu politika izogiba. Še več, uporablja izraz “vrednosten”, ki pa zadeva le finančni del življenja, ne pa tudi vrednotni del življenja.

    O tem razlikovanju lepo obrazloži slovenski slovar knjižnega jezika.

  5. Ve se kdo je želel graditi mostove,pa ni bilo nič iz tega.To je nekako opravičljivo,ker nima niti ustreznih znanj in kvalifikacij za to.Poskusil je s farmami v Srbiji,pa tudi tam ni bilo uspeha,čeprav ima za to primerno izobrazbo.In na koncu koncev je pogorel tudi v politiki.Tudi tovariš Janez Janša mu ne more pomagati.

  6. Blaž, res ste pripravili dober prispevek, ki nas popelje v razmišljanje, kaj je KULTURNO in kaj je NE-kulturno.

    Žal nam Levica in vsi tisti, ki bivajo na Metelkovi- pokradejo preveč denarja iz “Kulturne vreče”, da ga potem zmankuje za tiste, ki širijo dejansko KULTURO, kot so jo gojili naši SLOVENSKI dedje in pradedje.

    Tako, kot se pred setvijo ločuje zrnje od plevela, je prav, da tudi VLADA loči KULTURO od Ne-kulture.
    Zato podpiram Simonitija, da bodo plačevali pravo kulturo in ne le tisti, ki dejansko ruši kulturo.
    Nekdanji direktor RTV _ Žarko Petan je dejal, da narod ne propade zaradi pomankanja kruha, ampak navadno propade, zaradi pomankanje KULTURE.

    In to se sedaj dogaja v Ljubljani.

    • Anita, točno tako.
      Zato pa jim je takšna sila, ker se kaže, da bo obdobje zastojnkarstva v kratkem mimo. Pa milijoni, ki so se izplačevali kar tako, bodo dani na prepih in upam, nikoli več s tako lahkoto nakazani. Levica je pač metala denar tja, kjer ima največ podpornikov.
      Socializem se konča, ko zmanjka tujega denarja!

      Nevladni kulturniki kar vpišite se na Borzo dela! Sigurno se najde kaj na njivi.

      • Res je.
        Nedopustno je, da se NE-kulturniki poimenujejo kulturniki, ki dejansko kradejo denar pravi SLOVENSKI – KULTURI.

        Država naj naredi seznam vsek KULTURNIH DRUŠTEV, kjer je veliko Pevskih zborov, Folklornih skupin, Dramskih skupin…. in potem denar za kulturo razdeli, po ŠTEVILU društev in aktivnih članov, ki res prispevajo k temu, da se širi kultura. Ali si mislite, da do sedaj vsa ta množica društev ni dobila nič, Zavod “Maska” pa kar nekaj milijonov?
        Ali je to pošteno? “Metelkarji”, zakaj mislite, da nam lahko kradete denar?

        Toda taki kot je REPAR Zlatko, so tako NEKULTURNI, da bi bili godni, da gredo v “poboljševalnico”, sicer podo ljudi, širom Slovenije, samo zastrupljali z NE-kulturo. Temu je nujno reči STP !

        Slovenci smo bili v zgodovini znani, kot delovi in kulturni narod!
        In to bi bilo za vspodbujati tudi v bodoče.
        Simoniti, podpiramo vas, pri vaših prizadevanjih!

  7. Aktivistična “umetniška inštalacija” pred ministrstvom za kulturo v Ljubljani, ki so si jo izmislili in s katero so se bedno predstavili brezimni pripadniki militantnega aktiva samooklicanih kulturnikov, priča zgolj in samo o porazni civilizacijski ter državljanski etiki in kulturi brezimnih političnih provokatorjev, ki so imeli vsaj toliko občutka za ohranitev svojega lastnega človeškega dostojanstva, da se pod svoj bizarni politični umotvor niso podpisali. Pomenljivo pa je tudi to, da so se od njihove brezvestno primitivne provokacije javno distancirali celo nekateri organizatorji in glasno-govorniki petkovih nelegalnih proti-janšističnih vstajniških polit-kolesarjenj.

    • Vprašanje je tudi, čigave so te mize, ki so jih popacali.

      Če je te država plačala, torej mi, potem so to “NE-kulturniki in anarhisti, dolžni ŠKODO, ki jo povzročajo tudi plačati!

      “Kultrniki” z Metelkove, ki jih Levičarske vlade bogato nagrajujejo, da uničujejo Desnico, so dejansko UNIČEVALCI KULTURE ! Vsem tem upravičeno rečemo, tako, kot “kolesarjem”, da so LEVI_Fašisti. Kajti prav to počenjajo, kar so na Primorskem, med obema vojnama, počenjali Fašisti. Torej so ISTI.

      Slovenci pa nikakor nočemo plačevati tiste, ki nam jemljejo našo kulturo.

      Vso pravico imamo reči Dovolj je!
      Slovenci si zasližimo Samostojno Slovenijo, ki nam jo Jugonostargiki, tako kot Repar Zlatko, hočejo UNIČITI. Celo na častno gardo Slovenske vojske PLJUVAJO.
      In take reparje, da bi plačevali z našim denarjem?
      Slovenci, imamo vso pravico reči NE!

      • Kraševka, točno tako.
        Če je kultura to, kar se vozi s kolesi v krogu ob petkih, se ji zlahka odpovem.
        Zakaj ni med protestniki pisatelja mednarodnih razsežnosti, Draga Jančarja? Zato, ker je uspešen pisatelj in ž i v i od tega, kar napiše in proda. In ljudje berejo! On ne rabi državnih jasli.

        “Nekulturniki” protestirajo zato, ker niso nikoli nič takega naslikali, napisali, zapeli, da bi ljudje to sprejeli z nakupom, dobivali pa so mastne denarce s strani države, preko svojih zahtev.

        Ni dovolj, da se deklariraš kot kulturnik! Pokaži, kaj si ustvaril in prodal! Nakupi teh “umetnin” prejšnjih vlad ne štejejo, ker so bili opravljeni zaradi drugih zaslug in nagrajevanje pripadnosti. Sedaj pa so te “nevladne pijavke” že tako ogrožene, da so začele groziti. To pa je potrebno kazensko preganjati.

  8. Nam lahko prosim avtor prispevka pove kateri umetniški izdelek ali predstava ali avtor je t.i. državotvoren? Ker iz zgornjega članka avtor počne prav to, kar sam pravi, da je rušilno. Ruši. Torej, kdo ali kaj je državotvoren/državotvorno? Prosim tudi, da odgovor ne bo v stilu: tisti, ki podpira tradicionalne vrednote našega prostora, ipd. Hvala.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime