So muslimani večji nestrpneži ali premorejo nekaj, kar manjka klišejskemu Evropejcu?

dr. Gabriel Kavčič

Muslimani pri molitvi v pariški veliki mošeji. Foto: depositphotos.com,
POSLUŠAJ ČLANEK


Ta teden je v Franciji, zaradi delikatnosti teme pa tudi širše, odmevala afera »nogometni dresi«. Potem ko je več igralcev francoske nogometne lige pretekli konec tedna zavrnilo sodelovanje v gesti podpore skupnosti LGBTQ, se je razvnela burna polemika, ki jo je Domovina že predstavila.

Na kratko: vodstvo francoske nogometne lige je pozvalo igralce, naj se na tekmah pridružijo obhajanju mednarodnega dne boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji (17. maj), in sicer tako, da naj bi na ta dan nosili drese z mavrično obarvanimi številkami.

Nekateri igralci, menda brez izjeme muslimani, so to zavrnili. Z. Aboukhlal je svojo odločitev utemeljil takole: »Spoštovanje je vrednota, ki jo zelo cenim. Razteza se na druge, vključuje pa tudi spoštovanje mojih osebnih prepričanj.«

M. Mohamed pa se je skliceval na svoje »korenine, kulturo ter pomembnost prepričanj in verovanja«, zaradi česar ni želel sodelovati, pri tem pa upal, da bo njegova odločitev spoštovana.

https://twitter.com/mmostafa_11/status/1657870651867136001?s=20

Kako se je zadeva razpletla, si preberite sami, mi pa se posvetimo zanimivemu opažanju, da so se nekateri nogometni zvezdniki, ki srdito gradijo svoje kariere, enako srdito zoperstavili tudi solo-akciji francoske Lige in ob tem utrpeli tudi finančne sankcije.

To še ne bi bilo tako zanimivo, če se pri tem ne bi sklicevali na svojo vero, korenine in prepričanja.

Ob tem se postavlja vprašanje, kako to, da so se tej akciji uprli le nekateri igralci – muslimani – in nihče drug. Možnosti sta samo dve: ali so muslimani po definiciji večji nestrpneži ali pa premorejo nekaj, kar manjka, recimo mu, »klišejskemu Evropejcu«.

Klišejski Evropejec, tudi povprečen Slovenec, se namreč tako ne upa izpostaviti, pa sploh ni pomembno, kaj misli. Za to pa obstaja kar nekaj razlogov.

Nevednost, navajenost, strah ...


Prvi med njimi je nevednost. Ko gre za mavrično zastavo in LGBT propagando, povprečen Evropejec sploh ne ve, za kaj gre. Aktivistom je namreč skozi zadnja desetletja uspelo tako zamešati in zakrinkati različne pojme, da je »LGBT« postala brezoblična gmota najrazličnejših manjšin, ki največkrat sploh nimajo veze med sabo, pa jih moramo vseeno obravnavati skupaj.

Primer tega je omenjeni mednarodni dan, ki v sebi združuje tako teme istospolne usmerjenosti in parov kot tudi transspolnosti, kar je tema, ki zadeva biološki in družbeni spol. Tega ne moremo obravnavati skupno, pa smo v to kljub vsemu prisiljeni.

Del nevednosti je tudi nasedanje propagandi. Dejstvo je, da se je treba boriti proti sovraštvu, naperjenemu proti katerikoli družbeni skupini, če želimo živeti v mirnem sožitju. Je pa tudi res, da mavrične zastave že dolgo niso več borba za manjšine, ampak gre za iskanje vedno novih navideznih neenakosti v družbi. Trenutno podaljševanju družbene revolucije koristijo razne navidezne spolne manjšine, proti katerim ogromen del naroda že dolgo nima prav nič.

Drugi razlog, zakaj se klišejski Evropejec noče izpostaviti, je marsikdaj strah. Ve se, da je glede teh tem bolje molčati, saj je proti tebi hitro naperjen dobro naoljen in z denarjem zalit stroj, ki lomasti po vseh porah družbe. Kolikokrat slišim, da je v službi treba glede teh tem molčati, ker imaš med delavci vedno nekaj srboritežev, ki v imenu strpnosti nestrpno tolčejo po vseh, ki bi utegnili podvomiti v katero od njihovih dogem.

Zato Evropejec, ali pa vsaj Slovenec, skomigne z rameni in si misli: »Naj se s tem ubada kdo drug.« Kar se res zgodi – s temi vprašanji se že leta ubadajo drugi, zato pa je nesmiselno čudenje nekaterih, ki se praskajo po glavi in razmišljajo, »le kam gre ta svet«.

S tem pa smo pri tretjem razlogu, in to je navajenost. Ljudje so teh tem pogosto navajeni, celo naveličani, zato samo čakajo, da se o njih neha toliko razpravljati.

Skratka, klišejski Evropejec je tem, povezanih z mavrico, naveličan; nagonsko se zaveda, da je o njih bolje molčati; če že kaj reče, ve, da se je v javnosti najbolje strinjati; vrh vsega pa, če smo iskreni, velika večina ne ve, za kaj pri vsem skupaj gre in za pravice katerih manjšin naj bi šlo.
Evropejec je tem, povezanih z mavrico, naveličan; nagonsko se zaveda, da je o njih bolje molčati; če že kaj reče, ve, da se je v javnosti najbolje strinjati

Zahtevati spoštovanje za ceno sankcij


No, očitno ni treba, da je tako. Očitno se da vztrajati pri strpnosti in prizadevanju za mirno sožitje, ne da se naveličano umakneš, obrneš glavo in molčiš. To smo videli ta teden. Če se klišejski Evropejec na eni strani nagonsko mavrici takoj podredi – kar je nevarno, ker se pod njo že dolgo skriva še veliko drugega kot le boj za pravice istospolno usmerjenih – to pač ne velja za nekatere druge evropske družbene skupine.

Nekaj znanih obrazov in sveta športa se je ta teden postavilo za svoje mnenje, češ da mora biti prav tako spoštovano kot mnenje vsakega drugega člana naše družbe. Zahtevali so spoštovanje in bili pripravljeni za to trpeti tudi sankcije.

Vedno znova – in ne smemo se naveličati ponavljati – svoboda govora se bo resnično udejanjila takrat, ko bo veljala za vse, za to pa smo odgovorni kar sami. Zelo dvomim, da bo francoskemu nogometnemu vodstvu naslednje leto padla na pamet podobna akcija, saj so bili za obrambo svobode govora nekateri igralci pripravljeni ogroziti svoje kariere in uvrstitve svojih klubov.

Taka dejanja so kar močan znak, da nekateri razmišljajo s svojo glavo, to na glas povedo in so pripravljeni za to potrpeti tudi sankcije.

Žal se kristjani navadno raje uvrstimo na stran nevednega, naveličanega, prestrašenega, skratka, klišejskega Evropejca.

Še niste naročnik Domovine? Zdaj je čas, da to postanete in podprete razgledano, nenaveličano, pogumno in neklišejsko novinarstvo. Članki, kot ste ga ravnokar prebrali, niso samoumevni in jih ne dobite v osrednjih medijih.  

Izbrano za naročnike:

Divji bojevnik ali kako v otroku prebuditi moškega

Ravnateljica staršem: če bi vedeli, kaj vaši otroci počnejo na pametnih telefonih, bi jim ga takoj ukinili.

Komentar Tina Mamića: Razvajenost je rak, streljanje pa le posledica.

Obiščite našo naročniško stran (klik)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike