Smo Slovenci brez morale in časti od nekdaj ali šele od danes?

Milena Miklavčič
POSLUŠAJ ČLANEK
Po zadnji raziskavi, ki jo je opravil Deloitte Slovenija, imamo nadpovprečno toleranco do tistih, ki kradejo, rekoč: "Mi ne bomo kradli, ostali pa naj. Če bodo v tem času zgradili še cesto, pa toliko bolje."

Smo Slovenci zelo tolerantni, brez morale in brez časti, od nekdaj ali šele od danes? Spominjam se zgodbe o ukradeni šivanki, ki je še v času moje mladosti burila domišljijo in naganjala strah v kosti. Danes je otroci, žal, ne poznajo več. Govorila pa je o materi, ki je pogledala vstran, ko je njen sin še kot otrok ukradel iglo. Njegova življenjska pot je bila potem prepletena z vedno večjimi krajami, kar je pripeljalo do tega, da so ga na sodišču obsodili na smrt z obešanjem. Obsojenčeva poslednja žeja je bila, da tik pred smrtjo poljubi mamo. Ko se mu je približala, jo je zagrabil za nos in ji ga odgriznil. Za kazen in v opomin, ker ni storila nič, ko je začel krasti.

Zgodba se je tako globoko in za zmeraj usidrala v mojo glavo, da se nisem upala vzeti (ukrasti) niti pomaranče, četudi so se mi cedile sline. Pa morda mama ne bi niti opazila, ker je imela grdo navado skrivati stvari, na katere je pogosto pozabila, da so - kot pomaranče - potem pristale na kompostu, ko so bile že vse plesnive. Tudi sicer so bile grožnje otrokom v bojazni, da ne bi padli v skušnjavo, za današnje čase nevsakdanje: vzeli te bodo Cigani, roka se ti bo posušila, grdega madeža na duši si ne boš do smrti izpral. Ni bolj bolelo, kot takrat, ko so ti rekli:"Kdor laže, tudi krade!"

Odnos do moralnih vrednot, zlasti do biti pošten, se je skozi desetletja prilagajal ljudem in razmeram. Kar je razumljivo, saj so bili vzorniki enkrat takšni, drugič drugačni.

Pred drugo svetovno vojno, ko so poštenju posvečali veliko več pozornosti kot kdajkoli pozneje, se je pogosto zgodilo, da so celo otroka, ki je kaj ukradel, napodili od doma. Ljudski glas je skrbno ''beležil'' tiste, ki jim na vasi ni bilo zaupati. V našem kraju je znana anekdota, ko je sin nekega poštenjaka počel grde reči. K njemu je nekoč pristopil ded, pa prav nič se ga ni bal, četudi je bil visok partijec, in ga takole nagovoril:"Tvoj oče pa ni bil baraba!"

Ne le, da mu je povedal, kaj si je o njem mislil, zaradi spretne uporabe besed mu nagovorjeni tudi ni mogel vrniti milo za drago.

Po drugi svetovni vojni so bile marsikatere moralne vsebine postavljene na glavo. Nobena skrivnost ni, da se je tiste, ki niso bili lojalni režimu, razlastninilo ali - rečeno po domače - okradlo. Žalostnih zgodb, kolikor hočeš!
Občutek, da je vse ''naše'', je bil božanski. Ljudje so se ravnali po načelu: če on lahko vzame, zakaj ne bi tudi jaz?

Od čiste do kosmate vesti


Zofija in njeni trije otroci so bili med tistimi, ki bi se morali naseliti na kmetiji, ki so jo odvzeli nekemu štajerskemu Nemcu.

»O, kako smo se veseli, da bomo končno na svojem! Prvotni lastniki niso utegnili odnesti s seboj niti osebnih predmetov. S številnih fotografij so zrli vame neznani ljudje. V predalu sem našla zložene rute, nekaj volnenih kap in nogavic. V omari so viseli suknjiči, ki so imeli ovratnike iz črnega žameta. Takrat pa me je stisnilo pri srcu. Začela sem se spraševati, s kakšno pravico hodim po sobah in se dotikam stvari, ki niso moje? Naslednji dan smo pospravili cule in se vrnili domov. S tem dejanjem pa sem si prislužila srd partijskih veljakov. Ni bilo prijetno, a več je bila vredna moja mirna vest,« je pripovedovala Zofija.

Takšnih poštenjakov, kot je bila Zofija, je bilo komaj kaj. Večina si je brez slabe vesti prisvojila naropane stvari ter se vselila v stanovanja in hiše, ki niso bile njihove.

Kajetan pripoveduje: »Ko smo zidali hišo, nam je fabriški tovornjak pripeljal cement, deske, železo. Domov sem prinašal pisarniški papir, sponke, svinčnike. Vsi so to počeli, pa da jaz ne bi?! Nihče ni imel občutka, da krademo.«

Človekova vest je postajala iz leta v leto bolj kosmata. Ko se je gradilo počitniške domove za delavce, se je v istem žaklju našel denar tudi za direktorjev vikend. Občutek, da je vse ''naše'', je bil božanski. Ljudje so se ravnali po načelu: če on lahko vzame, zakaj ne bi tudi jaz?
Frajerji, ki kradejo in jim nihče ne pride do živega, so postali strašni vzorniki zlasti mladim!

In potem so prišli znameniti časi po osamosvojitvi. Razkritih primerov drznih, nikoli kaznovanih kraj se je v dobrih sedemindvajsetih let nabralo toliko, da se jih niti prešteti več ne da! Žalostno, a resnično: tisto, kar se je kradlo pred letom 91, s tem, kar se krade danes, ni omembe vredno. Še več: danes se kradeta tudi čast in dobro ime. Četudi pride kakšen primer na sodišče, se ne zgodi nič! Pardon, lažem: že vrabci čivkajo, da se ne splača ukrasti jabolka, ker se lahko zgodi, da vas pošljejo za nekaj dolgih let - sedet!

Slovenski državljan ni slep. Vse vidi in se hitro uči! Nekateri zato, ker brez kraje ne morejo več živeti, drugi pa zato, ker jim je postalo vseeno. Frajerji, ki kradejo in jim nihče ne pride do živega, so postali strašni vzorniki zlasti mladim!

Menda jih je le še kakšnih 30 %, ki se lumparijam upirajo, barabe pa se jim gnusijo. A kako dolgo še?

Bomo že jutri v kakšni anketi nadpovprečno tolerantni tudi do tistih, ki ne le kradejo, ampak tudi skrajšujejo glave? Prve lastovke, za zdaj le še v besedah, so že priletele v naše kraje …
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

V Franciji, kjer velja najvišja stopnja ogroženosti zaradi terorizma, že šestič v tednu dni evakuirali Versajsko palačo
  • 21. 10. 2023
Poljski predsednik je Mateuszu Morawieckemu omogočil oblikovanje vlade
  • 07. 11. 2023
Vlada potrjevanje zakona o obnovi zaradi »nejasnih zadev« prestavlja na četrtek
  • 22. 11. 2023