Slovenija, dežela dveh resničnosti

Slovenija je lepa dežela, v njej živimo pridni in delavni ljudje. Smo skromni, miroljubni, prijazni in sposobni. Imamo lep in bogat jezik …

No, da ne bi pretiravali. Tudi drugi narodi večinoma imajo vse to in pretirana samozavest hitro postane oholost. Vsekakor pa smo globalno gledano še kar uspešen narod. Tega nam gotovo ne more nihče oporekati. Lahko bi bilo še veliko slabše.

Toda, bi lahko bilo še veliko boljše?

Lahko bi bilo še veliko boljše. Če ne bi bili dežela, v kateri ljudje gledajo na nekatera dejstva iz popolnoma različnih zornih kotov in so prepričani, da je njihov zorni kot prostran pogled z vrha Triglava, zorni kot njihovih sodržavljanov pa pogled v slepo črevo karantanskega panterja.

Nekaj najbolj očitnih primerov

Kako je mogoče, da ljudje s podobnimi življenji, s podobnimi težavami, podobnimi radostmi gledamo na nekatere stvari popolnoma drugače? Če beremo dva časopisa (primer Mladina in Demokracija) se nam lahko zdi, da živimo v dveh popolnoma različnih državah. Kako to, da izobraženi in inteligentni ljudje o nekem spornem dejstvu ali pojavu ne poiščejo in predelajo informacij iz različnih virov?



Druga svetovna vojna in povojni čas sta za Slovence neizčrpen vir prepirov. Res, dogajale so se grozljive stvari. Na obeh straneh. Bil je zmešan čas. Vsak, ki je prijel za orožje kot partizan, je imel za to verjetno dobre razloge. Prav tako vsak, ki je branil svoj dom kot domobranec. Si lahko priznamo vsaj to? Da je bila večina ljudi na obeh straneh povprečnih Slovencev, ki so se zaradi svojih življenjskih okoliščin znašli, kjer so se pač znašli in se odločili, kakor so se pač odločili.

Ja, domobranci so se znašli na strani poražencev. Napačne odločitve in zločine svoje domobranske strani so po vojni zelo drago plačali. Oni, njihovi sorodniki, njihovi potomci, vsi povezani z njimi. In še vsi drugi, ki slučajno komu od zmagovalcev niso bili po volji ali so imeli preveč zanimivo premoženje. Se jim lahko vsaj danes prizna kruta (za premnoge krivična) smrt? Jih lahko vsaj danes njihovi potomci dostojno pokopljejo in glasno žalujejo za njimi?

Žal pa nam je socializem zapustil tudi ogromno materiala za vedno nove spore in celo generacijo politikov in javne infrastrukture, ki so retorično na liniji pocukranega humanizma in demokracije, v srcu pa jim politika pomeni sinonim za osebno korist in raje vidijo, da imajo državljani višje davke in nižje plače, kot pa da bi jim plače zvišali »nenaši«.

Sprememb seveda nočejo, ker bi se moral sleherni proračunski evro precediti skozi rdeče sito, ki pa je zelo gosto, saj je tistih, ki menijo, da jim proračunski evri preprosto pripadajo, zelo veliko. Slovenci pa smo se v desetletjih tudi navadili, da se za to, kdo nam krade in laže, ne zanimamo pretirano. Socializem nam je zapustil tudi obsežen novinarski ceh, ki je bil vzgajan in naučen, da kritično razmišljanje pomeni podpiranje lastne politične opcije in pljuvanje po drugi.

Žalostno je gledati, da se danes celo okoli slovenske osamosvojitve skušata oblikovati dve resničnosti, ne glede na to, da ne gre za časovno zelo oddaljene dogodke in da so večinoma jasno dokumentirani.

Seznam stvari, ki delijo Slovence, bi lahko nadaljevali v nedogled …

Tako navsezadnje ni pravo vprašanje, kdo je kriv za to, pač pa je pravo to, kdo bo pomiril to našo napetost.

Če je slovenska levica nadut najstnik, ki je prepričan, da mu oblast in njeni privilegiji pripadajo za vsako ceno, in ne izbira sredstev, če mu kaj stopi na pot, bi lahko bila vsaj slovenska desnica odrasel odgovoren človek, ki ne meče kamnov za vsakim psom, ki laja na njo.

Kdo ima v lasti resnico?

Res je, da imajo pri tej razdeljenosti veliko vlogo mediji in politiki. Vsekakor so delno krivi za to, da ljudje razmišljajo, kot razmišljajo, če v resnici ne razmišljajo … Toda ali so ti edini razlog in krivec za to stanje razdeljenosti v slovenski družbi? Ali pa je vsa ta polarizacija samo odsev naših globin, ki so razpete med dobrim in zlim in ker vsega tega ne morejo prebaviti, prenašajo (projicirajo) to napetost navzven, na družbo?

Resnica je samo ena. O drugi svetovni vojni, o socialnih stiskah, o vodi, o demokraciji, diktaturi in medijih … o njej se ne sme molčati. Ne na verskem, ne na političnem, ne na družbenem področju. Potrebno jo je oznanjati, v kolikor smo jo spoznali in v kolikor nam to govori naša vest. Toda resnica ni naša last. Nihče je ne poseduje, niti nadzoruje. Ni last ene stranke, ni last ene cerkve, ni last ene ločine, ni last enega medija, ni last skupine ljudi. Resnico lahko ljudje spoznamo le delno. In res je, nekateri smo (J) je spoznali več kot drugi. Toda morda so tisti drugi, ki so je spoznali manj, spoznali ravno tisti del, ki nam manjka.

Resnica tako ne sme nikoli postati moje orožje v tem, da imam jaz prav in ti nimaš. Da sem jaz nad tabo in ti pod mano. Da sem jaz več in ti manj. Resnica ima sama v sebi moč preobražanja in spreobrnjenja. Ne kvarimo ji njenega dela s tem, da jo uporabljamo kot orožje proti svojim bratom, in nikar si ne domišljajmo, da smo jo spoznali v polnosti.

Da bo kmalu bolje, morda že jutri …

Pa ne gre za naivnost. Jasno je, da sta v ozadju boj in mesarsko klanje za oblast. Da imajo na slovenski politični sceni mnogi politiki in stranke neprivilegirane državljane za krinko in da se v resnici borijo za privilegije privilegiranih.

Toda na sredi vsega tega smo ljudje, ki se nam zdi, da stvari niso črno bele in da ni potrebe, da bi se morali skregati za čisto vsako stvar. In če je slovenska levica (ker sredine tako ali tako nikoli nismo imeli) nadut najstnik, ki je prepričan, da mu oblast in njeni privilegiji pripadajo za vsako ceno in ne izbira sredstev, če mu kaj stopi na pot, bi lahko bila vsaj slovenska desnica odrasel odgovoren človek, ki ne meče kamnov za vsakim psom, ki laja na njo. In ki tudi sama ne laja, pač pa dela, kar je potrebno, in zaupa narodu, da bo spregledal in cenil tistega, ki dela zanj. In tudi, če ne bo spregledal, naj vseeno dela zanj. Ker tudi starši delajo v dobro svojega najstnika, čeprav tega še ne vidi in je nehvaležen.

Nekega jasnega dne, v ne preveč daljni prihodnosti, upajmo, bo tudi tranzicijska globoka država odmrla in odpadla, kot krasta odpade z zdravega telesa. In takrat bo potreben odnos, ki ne bo padel z neba, ampak ga je potrebno vzgajati in negovati že danes, da ne bomo takrat zaredili nove globoke države, ki bo pač drugačne politične barve.

Ker nenazadnje, Slovenija ne rabi zgolj leve in ne zgolj desne Slovenije. Rabimo Slovenijo, kjer bodo primerno zastopani vsi državljani, kjer bodo politiki v dobro državljanov pustili svoje osebne zamere in koristi in se pogovarjali. Sodelovali. Iskali najboljše rešitve. Za ljudi, za narod. Da bo naslednjih 30 let še boljših!