Šli bi se butični turizem, a smo zanj preveč vase zagledani in samozadostni

POSLUŠAJ ČLANEK
Hmmm. Za začetek ločimo/določimo pojme. Butična (petična) turistična destinacija ali destinacija butičnih (posebnih) turistov? Gre namreč za bistveno razliko. Eno je destinacija, ki je zaželena, z zasoljenimi cenami in pregovorno (ne pa nujno) vrhunskimi storitvami (in možnostmi). V drugem primeru pa gre bolj za turiste, ki potujejo po manj obljudenih in znanih krajih, praviloma niso zahtevni v smislu kvalitete oz. kvantitete ponudbe, se pa navdušujejo nad posebnostmi, naravnimi danostmi ipd.
Jasno je najbrž, kam sodi Slovenija. Po porabi okoli 100 eur na dan po turistu se med kakšne hude butično/petične destinacije ne moremo prištevati. Smo pa butični (posebni) po svojem razmišljanju, prometnih povezavah, po visokem mnenju o sami sebi in naši ponudbi, ter predvsem po pristopu k turizmu.
Tako smo polni sami sebe in svojih posebnosti ter neokrnjene narave, kot so je bili polni sosednji Hrvati še nedolgo nazaj. Pa smo le (in z nami tudi Hrvati) ugotovili, da širni svet ponuja veliko več kot samo morje in sonce in zajedljive turistične delavce, ki niso navajeni delati 9 mesecev na leto in torej ne vidijo smisla delati še tiste 3 čez poletje. Naša soseda se je »razdolžila«, poiskala investitorje, ki se znajo iti turizem, naredili so (beri plačali!) reklamo na zunanjih relevantnih medijih, pripeljali (da, tudi to se dela načrtno) nekaj znanih in manj znanih osebnosti iz sveta zabave, locirali nekaj svojih top destinacij in … po par letih imajo dejansko dobre rezultate in predvsem so se z obalo postavili na svetovni turistični zemljevid. Seveda so rezerve in še zdaleč niso izkoristili vseh potencialov, ampak začeli pa so. Nam pa ostanejo titule v smislu najbolj podcenjenih destinacij.
Kar seveda ni čudno, če še vedno debatiramo v smislu (celo »paradno« Tarčo smo imeli na to temo) ali bi naredili nacionalni holding hotelov?!, namesto, da bi se že končno država nehala iti turizem, ker se tega očitno ne zna. Paradna konja Bohinj in Bled sta tako samozadostna, da jima po nekaj svojih lastnih izkušnjah tudi približno ne pridem več blizu, v gorah rešujemo »češke« turiste v opankah (tudi lastna izkušnja), po južni meji, s prekrasno naravo, pa lovimo in poslušamo zgolj na temo migranti.
Pa ni treba, da je tako. Samo Ljubljano poglejte. Kakšen preboj je naredila na področju lastne blagovne znamke, z načrtnim in usmerjenim pristopom. Za najbolj ekološko, pa zeleno, pa kolesarsko, pa gastronomsko, pa … trži svojo majhno, simpatično, nepretenciozno podobo, ki ima svoje občudovalce predvsem pa tržno nišo v smislu 1 do 3-dnevnih turistov, ki si oddahnejo in potem oddrvijo naprej.
In to je do neke mere butičnost o kateri razpravljamo. Vendar je bilo potrebno najprej dobiti ekipo (ki si bo upala zapreti mestno jedro za promet kljub tistim nekaj (pomembnim!) meščanom, ki bi seveda še vedno čez tromostovje z avtom), prenoviti (vsaj) in posodobiti mestno infrastrukturo, ponuditi kaj trendovskega (recimo lokale ob Ljubljanici) in predvsem imeti nekoga, ki hoče in zmore to potisniti naprej, kljub vsem zaviralcem, ki jih tudi (ali predvsem) v Ljubljani ne manjka.
Ampak tako je z vsem v življenju. Ne moremo se iti turizma, če je problem vsaka klop, vsako parkirišče, če ni ustreznih nastanitev, če vsak obdeluje svoj vrtiček in ni nobene skupne vizije in ponudbe (Ne pomaga če so stene na tvoji hiši zlate, če je treba, da pridemo do njih, stopiti preko sosedovega »dreka«). Na ta način bomo o butičnem/petičnem turizmu govorili (in samo govorili!) še leta. Lep primer je Piran. Takšen potencial, pa tako razočaranje. Največji domet je, kolikor berem, prepoved glasne glasbe po 1. uri?! Se pravi glavni problem Pirana je glasna glasba. Ddddddd? Komu jo pa vrtijo? Sebi? Turistom, še manj petičnim, ne.
Da ne omenjam, da je bil Portorož včasih prvi na Jadranu, zdaj pa gleda v hrbet že Umagu, da ne omenjam Rovinja. Mi je zadnjič vzdihnil razočarano moj starejši sorodnik: »Portorož je bil zakon še ko južno od Savudrije ni bilo ničesar, razen kamna in špargljev.« No pa ga poglejte danes. Skoraj sindikalni turizem!
In potem se človek vpraša, kako je to mogoče. Dalo se je pri industriji, dalo se je v gospodarstvu, dalo se je pri malem podjetništvu, kako to, da ne gre v turizmu? Odgovor je v LASTNIŠTVU in iniciativi posameznika! Zato, ker tam, kjer se gredo (tudi turizem) lastniki, je seveda vse drugače. Ker je tudi v turizmu tako kot povsod kjer ljudje pridejo na delo v »državo«. Pa naenkrat istočasno odpirajo okno in kurijo na maksimum, poleti hladijo prostore na 15 stopinj, ne razumejo, da se praznega papirja ne meče v koš … Znana je šala: »S katerim vozilom peljemo po makadamu 120 km/h? Ja službenim seveda!«
In zato smo še daleč od butičništva in boljšega, petičnega imidža. Kaj pa je pravzaprav en Saint-Tropez? Če karikiram, je to par hiš na skali, vendar v nekem trenutku z zelo podjetnimi posamezniki, ki so teh par hiš uredili, naredili reklamo, odprli vrata umetnikom, nekaj znanim ljudem ponudili zastonj bivanje in snemanje (l. 1956 film z Brigitte Bardot), vztrajali in … se je prijelo. Kot tudi recimo na Hvaru in v Rovinju, če ne gremo predaleč, ko se je država končno umaknila.
Takih (in lepših) »skal« je pri nas kolikor hočete, vendar se po slovenski navadi neha že s tem, ko je treba stopiti skupaj in izbrati smer. Vsako odločitev se problematizira (tako kot vse v naši družbi), v vsako dvomi (in glasno protestira, satanizira), pri vsaki išče napake (kljub temu, da se vsi strinjamo, da idealne rešitve tako ali tako ne obstajajo) in na koncu … jasno, ostane tako, kot je. In so vsi nezadovoljno zadovoljni. Še najbolj Bohinjci, ker s temi turisti je pa res križ. Naj ostanejo doma, da imajo naše (torej njihove) krave končno že mir.
Jasno je najbrž, kam sodi Slovenija. Po porabi okoli 100 eur na dan po turistu se med kakšne hude butično/petične destinacije ne moremo prištevati. Smo pa butični (posebni) po svojem razmišljanju, prometnih povezavah, po visokem mnenju o sami sebi in naši ponudbi, ter predvsem po pristopu k turizmu.
Tako smo polni sami sebe in svojih posebnosti ter neokrnjene narave, kot so je bili polni sosednji Hrvati še nedolgo nazaj. Pa smo le (in z nami tudi Hrvati) ugotovili, da širni svet ponuja veliko več kot samo morje in sonce in zajedljive turistične delavce, ki niso navajeni delati 9 mesecev na leto in torej ne vidijo smisla delati še tiste 3 čez poletje. Naša soseda se je »razdolžila«, poiskala investitorje, ki se znajo iti turizem, naredili so (beri plačali!) reklamo na zunanjih relevantnih medijih, pripeljali (da, tudi to se dela načrtno) nekaj znanih in manj znanih osebnosti iz sveta zabave, locirali nekaj svojih top destinacij in … po par letih imajo dejansko dobre rezultate in predvsem so se z obalo postavili na svetovni turistični zemljevid. Seveda so rezerve in še zdaleč niso izkoristili vseh potencialov, ampak začeli pa so. Nam pa ostanejo titule v smislu najbolj podcenjenih destinacij.
Kar seveda ni čudno, če še vedno debatiramo v smislu (celo »paradno« Tarčo smo imeli na to temo) ali bi naredili nacionalni holding hotelov?!, namesto, da bi se že končno država nehala iti turizem, ker se tega očitno ne zna. Paradna konja Bohinj in Bled sta tako samozadostna, da jima po nekaj svojih lastnih izkušnjah tudi približno ne pridem več blizu, v gorah rešujemo »češke« turiste v opankah (tudi lastna izkušnja), po južni meji, s prekrasno naravo, pa lovimo in poslušamo zgolj na temo migranti.
Ljubljana zgled "butičnosti" po naši meri
Pa ni treba, da je tako. Samo Ljubljano poglejte. Kakšen preboj je naredila na področju lastne blagovne znamke, z načrtnim in usmerjenim pristopom. Za najbolj ekološko, pa zeleno, pa kolesarsko, pa gastronomsko, pa … trži svojo majhno, simpatično, nepretenciozno podobo, ki ima svoje občudovalce predvsem pa tržno nišo v smislu 1 do 3-dnevnih turistov, ki si oddahnejo in potem oddrvijo naprej.
In to je do neke mere butičnost o kateri razpravljamo. Vendar je bilo potrebno najprej dobiti ekipo (ki si bo upala zapreti mestno jedro za promet kljub tistim nekaj (pomembnim!) meščanom, ki bi seveda še vedno čez tromostovje z avtom), prenoviti (vsaj) in posodobiti mestno infrastrukturo, ponuditi kaj trendovskega (recimo lokale ob Ljubljanici) in predvsem imeti nekoga, ki hoče in zmore to potisniti naprej, kljub vsem zaviralcem, ki jih tudi (ali predvsem) v Ljubljani ne manjka.
Ne moremo se iti turizma, če je problem vsaka klop, vsako parkirišče, če ni ustreznih nastanitev, če vsak obdeluje svoj vrtiček in ni nobene skupne vizije in ponudbe
Ampak tako je z vsem v življenju. Ne moremo se iti turizma, če je problem vsaka klop, vsako parkirišče, če ni ustreznih nastanitev, če vsak obdeluje svoj vrtiček in ni nobene skupne vizije in ponudbe (Ne pomaga če so stene na tvoji hiši zlate, če je treba, da pridemo do njih, stopiti preko sosedovega »dreka«). Na ta način bomo o butičnem/petičnem turizmu govorili (in samo govorili!) še leta. Lep primer je Piran. Takšen potencial, pa tako razočaranje. Največji domet je, kolikor berem, prepoved glasne glasbe po 1. uri?! Se pravi glavni problem Pirana je glasna glasba. Ddddddd? Komu jo pa vrtijo? Sebi? Turistom, še manj petičnim, ne.
Da ne omenjam, da je bil Portorož včasih prvi na Jadranu, zdaj pa gleda v hrbet že Umagu, da ne omenjam Rovinja. Mi je zadnjič vzdihnil razočarano moj starejši sorodnik: »Portorož je bil zakon še ko južno od Savudrije ni bilo ničesar, razen kamna in špargljev.« No pa ga poglejte danes. Skoraj sindikalni turizem!
Zanimive in nezanimive skale
In potem se človek vpraša, kako je to mogoče. Dalo se je pri industriji, dalo se je v gospodarstvu, dalo se je pri malem podjetništvu, kako to, da ne gre v turizmu? Odgovor je v LASTNIŠTVU in iniciativi posameznika! Zato, ker tam, kjer se gredo (tudi turizem) lastniki, je seveda vse drugače. Ker je tudi v turizmu tako kot povsod kjer ljudje pridejo na delo v »državo«. Pa naenkrat istočasno odpirajo okno in kurijo na maksimum, poleti hladijo prostore na 15 stopinj, ne razumejo, da se praznega papirja ne meče v koš … Znana je šala: »S katerim vozilom peljemo po makadamu 120 km/h? Ja službenim seveda!«
In zato smo še daleč od butičništva in boljšega, petičnega imidža. Kaj pa je pravzaprav en Saint-Tropez? Če karikiram, je to par hiš na skali, vendar v nekem trenutku z zelo podjetnimi posamezniki, ki so teh par hiš uredili, naredili reklamo, odprli vrata umetnikom, nekaj znanim ljudem ponudili zastonj bivanje in snemanje (l. 1956 film z Brigitte Bardot), vztrajali in … se je prijelo. Kot tudi recimo na Hvaru in v Rovinju, če ne gremo predaleč, ko se je država končno umaknila.
Takih (in lepših) »skal« je pri nas kolikor hočete, vendar se po slovenski navadi neha že s tem, ko je treba stopiti skupaj in izbrati smer. Vsako odločitev se problematizira (tako kot vse v naši družbi), v vsako dvomi (in glasno protestira, satanizira), pri vsaki išče napake (kljub temu, da se vsi strinjamo, da idealne rešitve tako ali tako ne obstajajo) in na koncu … jasno, ostane tako, kot je. In so vsi nezadovoljno zadovoljni. Še najbolj Bohinjci, ker s temi turisti je pa res križ. Naj ostanejo doma, da imajo naše (torej njihove) krave končno že mir.
Avtor komentarja je Matjaž Napast, sodelujoči v natečaju za kolumnista Domovine
Zadnje objave

V poslovni coni Tezno v Mariboru večji požar
8. 2. 2025 ob 20:44

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?
8. 2. 2025 ob 19:13

Limonin kolač
8. 2. 2025 ob 17:12

Prešernov dan – praznik slovenske kulture
8. 2. 2025 ob 6:00
Ekskluzivno za naročnike

[Film] Gledali smo: Iskanje vere ali prebujenstvo?
8. 2. 2025 ob 19:13

Limonin kolač
8. 2. 2025 ob 17:12
Prihajajoči dogodki
FEB
15
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
20:00 - 22:00
MAR
01
MAR
03
POTOHODCI: Goriški camino - peš od Ogleja do Svete Gore
18:00 - 20:00
MAR
10
MAR
21
Mednarodni festival Čili in čokolada
10:00 - 21:00
Izbor urednika

Tri leta svobode, ki to nikoli ni bila
7. 2. 2025 ob 6:00

Sobodajalci vladi očitajo, da se uničuje steber slovenskega turizma
6. 2. 2025 ob 6:00

[Video] Drzni zmagovalci: Prof. dr. Janez Štrancar
5. 2. 2025 ob 9:02

Pred praznikom kulture – 186. številka tednika Domovine
5. 2. 2025 ob 6:10

Domovina 186: Diktatura Svobode
5. 2. 2025 ob 6:00
8 komentarjev
obrambapes
"Se pravi glavni problem Pirana je glasna glasba. Ddddddd?"
"po 1. uri?!" Torej, očitno jim niti to ni problem.
"Še najbolj Bohinjci, ker s temi turisti je pa res križ. Naj ostanejo doma, da imajo naše (torej njihove) krave končno že mir."
Očitno jim uspeva (glede na lastne izkušnje, pa ne gre samo za famozne parkirnine) in upam, da jim tudi uspe. In upam, da ne bo kdo rekel, da sem škodoželjen - privoščim jim, da se jim želja končno uresniči. Škodoželjen bi bil kvečjemu do države, ki bo s tem izgubila prihodke od davkov, ampak najprej se ja gleda na lastne, šele potem na družbene interese, ane?
rasputin
Darwin je ugotovil, da okolje prek naravne selekcije vpliva na lastnosti vrste. Preživijo tisti osebki in tiste vrste, ki se bolje prilagodijo na okolje. Za razumevanje psihičnih lastnosti Slovencev je treba pogledati, kakšno okolje smo imeli.
Slovenci smo bili kakih tisoč let brez svoje države. To je močno vplivalo na naš narodni značaj, žal v smislu hlapčevstva. Tisti osebki, ki so pokazali uporništvo do tuje nadvlade, so bili sankcionirani. V boljšem slučaju so jih poslali v vojsko, od koder se niso nikoli več vrnili, v slabšem so končali v ječi ali bili umorjeni.
Če se osredotočimo na povojno obdobje, so imeli povsod prednost revolucionarji in tisti, ki so bili lojalni novemu režimu. To seveda ni pomenilo, da je šlo za kako intelektualno elito naroda. Ljudje so hitro ugotovili, da se splača biti kimavec in socialni demagog, potem ti je režim nudil vse, kar je mogel. Samo pošteno delati se ni splačalo. Obratno: lahko si zabredel v težave. Sodišča združenega dela, ki so razsojala o delovnih sporih, so bila polna hlapcev Jernejev, ki so se zaman borili za svoje pravice, ker so stopili na žulj kakemu nesposobnemu partijskemu aparatčiku.
Tovrstno okolje, ki je spodbujalo in nagrajevalo povprečnost, ostale pa diskriminiralo, je seveda v dveh treh generacijah že ustvarilo spremembe v narodni psihi, ki jih zdaj opazujemo kot nekakšno splošno narodno nezrelost, zaradi katere kot skupnost nismo sposobni sprejemati racionalnih odločitev, zlasti ne v javni sferi. V zasebni sferi je drugače, ker napačne odločitve hitro prinesejo škodljive posledice, ki jih ne morejo pokriti davkoplačevalci, kot to velja za javno sfero. Neodgovornost se je zalezla v vse pore, kjer ima javni sektor besedo. Javna podjetja so zgled neučinkvitosti in nesposobnosti...
Mogoče bo naravna selekcija postopno izboljšala našo narodno psiho, ampak zaenkrat nič ne kaže na to, kajti še vedno so prek prisile javnega sektorja favorizirani posamezniki, ki se v življenju z ničemer niso izkazali, razen morda s korupcijo in podobnimi deviacijami.
https://www.youtube.com/watch?v=sP2tUW0HDHA
AlojzZ
", ko se je država končno umaknila."
To je bistvo. Sicer pa mislim o prispevku avtorja zelo pozitivno.
Friderik
V Sloveniji se vse problematizira. To je res. Vsi so doktorji za vse. Nedavno mi je znanec z nedokončano osnovno šolo razlagal zakaj se ne bo cepil. "Znanstveno" mi je dokazoval svoj prav. Tudi o drugih problematikah naše družbe in sveta ima svoje "znanstvene" dokaze. Od politike, zgodovine, ekonomije , ekologije, statistike, energetike, astronomije......o vsem ima svoja "znanstvena" prepričanja. Na zemljevidu sveta, na guglu pa ne zna najti Slovenije. Sem se prepričal. S kurzorjem je krožil tam nekje okoli Indije. Od angleščine zna par besed s katerimi skuša razvozlati (po njegovem uspešno) vsebino prebranega...In potem na svojem "fejsbuki" profilu to razlaga širnemu svetu. Saj je simpatičen tip, nič ne rečem. In ima močno konkurenco tudi me izobraženimi in pol izobraženimi, politiki in pravniki....
Le kdaj se je v Sloveniji zapekla ta nadutost? Po moje s Kardeljevim samoupravljanjem, ko so vsi odločali o vsem. Hubris (aroganca, nadutost) nas bo vse pokopala, ker ji vedno, neizbežno sledi Nemezis, boginja maščevanja.
obrambapes
"Sem se prepričal. S kurzorjem je krožil tam nekje okoli Indije." Joj ,se spomnim v JLA, ko niso znali pokazati Jugoslavije na zemljevidu sveta. :) Saj kapetan je za 'pred tablo' res (malo zlobno) izbiral same take 'iz brda' (Bosna, Kosovo, ...), ... ampak ... ljudje so imeli osnovno šolo, da ne rečem kdo še kaj več!
Občasni
Čestitke avtorju za že drugi objavljeni članek. Zanimivo razmišljate in si predstavljam, da vas bomo vsaj še nekajkrat brali tudi v bodoče.
S tem v mislih bi vam želel podati nekaj konstruktivne kritike. Pri vašem pisanju se zelo radi poslužujete oklepajev, namesto katerih bi bilo boljše uporabiti kar stavčno ločilo in narediti nov stavek ali poved. S tem bo vaše besedilo bolj razločno in sporočilo prišlo bolj do izraza.
Glede turizma v Sloveniji je vse lepo in prav, da si želimo tujih gostov, a me pri tem moti, da nekako pozabljamo na sodržavljane. Cenovno gledano smo vse prej kot ugodna destinacija, kar se pozna na večjem številu dopustovanja v tujini. Poglejte že samo cene za znamenitosti kot je npr. Postojnska jama, kjer je odrasla vstopnica 27,90€, študentska 22,30€ in otroška 16,70€. Če želi na ogled iti družina z dvema otrokoma, bo v ta namen odštela slabih 90€. Dodajte k temu še strošek poti ter kosila in takoj presežete 100€. Jaz ob tem dobim občutek, da ta naravna danost enostavno ni mišljena za Slovence.
rasputin
Kako se mi gremo turizem, nekaj pove že neznosen nočni hrup v Portorožu. Tisto malo obale, ki jo imamo, v neposredni bližini Hrvaške z neprimerno boljšimi pogoji za turizem, zvočno tako nesnažujemo, da še tiste turiste, ki kdo ve po kakem ključu končajo pri nas, preženemo naprej na Hrvaško.
Iz lastne izkušnje dopustovanju v kampu Lucija lahko povem, da turisti, ki končajo v tem kampu, ostanejo tam le kak dan ali dva in potem zbežijo. Kamp ima še kar primerno obalo za kopanje in sončenje, čeprav je žal tik poleg portoroške marine, ki mu je odškrnila velik del obale, toda vse drugo je problem:
- neznosen nočni hrup zaradi histerično glasne glasbe na več krajih,
- obupne sanitarije,
- po kampu poteka javna pot, tako tolmači občina po izjavi receptorja kampa, tako da lahko vsakdo vozi po tej poti, kar s pridom izkoriščajo lokalni mladci in se neprestano z mopedi furajo gor in dol ob vseh urah, seveda tudi nočnih.
A so v občini Piran na vodstvenih mestih res same primorske mone, ki ne znajo šteti do dva, in izračunati, kaj koristi in kaj škodi njihovemu turizmu?
obrambapes
Pa kaj lahko pričakuješ od občine, ki kot prvo ne zna enega orng odloka sprejeti oz. je ta sploh v nasprotju z zakonom (nočni mir je po 22. in ne po 1. uri), potem pa leta in leta niti tega ne upošteva, potem pa se dgovori (!?!) z ustreznimi deležniki (ki ta dogovor bodo ali pa ne spoštovali), da bi pa zdaj ta odlok morda le spoštovali. Policija svetuje: no, dragi vozniki, ki delate prekrške, vas ne bomo kaznovali, ampak dajmo se dogovoriti, da tega ne boste počenjali več ...
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.