Šli bi se butični turizem, a smo zanj preveč vase zagledani in samozadostni

Foto: pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
Hmmm. Za začetek ločimo/določimo pojme. Butična (petična) turistična destinacija ali destinacija butičnih (posebnih) turistov? Gre namreč za bistveno razliko. Eno je destinacija, ki je zaželena, z zasoljenimi cenami in pregovorno (ne pa nujno) vrhunskimi storitvami (in možnostmi). V drugem primeru pa gre bolj za turiste, ki potujejo po manj obljudenih in znanih krajih, praviloma niso zahtevni v smislu kvalitete oz. kvantitete ponudbe, se pa navdušujejo nad posebnostmi, naravnimi danostmi ipd.

Jasno je najbrž, kam sodi Slovenija. Po porabi okoli 100 eur na dan po turistu se med kakšne hude butično/petične destinacije ne moremo prištevati. Smo pa butični (posebni) po svojem razmišljanju, prometnih povezavah, po visokem mnenju o sami sebi in naši ponudbi, ter predvsem po pristopu k turizmu.

Tako smo polni sami sebe in svojih posebnosti ter neokrnjene narave, kot so je bili polni sosednji Hrvati še nedolgo nazaj. Pa smo le (in z nami tudi Hrvati) ugotovili, da širni svet ponuja veliko več kot samo morje in sonce in zajedljive turistične delavce, ki niso navajeni delati 9 mesecev na leto in torej ne vidijo smisla delati še tiste 3 čez poletje. Naša soseda se je »razdolžila«, poiskala investitorje, ki se znajo iti turizem, naredili so (beri plačali!) reklamo na zunanjih relevantnih medijih, pripeljali (da, tudi to se dela načrtno) nekaj znanih in manj znanih osebnosti iz sveta zabave, locirali nekaj svojih top destinacij in … po par letih imajo dejansko dobre rezultate in predvsem so se z obalo postavili na svetovni turistični zemljevid. Seveda so rezerve in še zdaleč niso izkoristili vseh potencialov, ampak začeli pa so. Nam pa ostanejo titule v smislu najbolj podcenjenih destinacij.

Kar seveda ni čudno, če še vedno debatiramo v smislu (celo »paradno« Tarčo smo imeli na to temo) ali bi naredili nacionalni holding hotelov?!, namesto, da bi se že končno država nehala iti turizem, ker se tega očitno ne zna. Paradna konja Bohinj in Bled sta tako samozadostna, da jima po nekaj svojih lastnih izkušnjah tudi približno ne pridem več blizu, v gorah rešujemo »češke« turiste v opankah (tudi lastna izkušnja), po južni meji, s prekrasno naravo, pa lovimo in poslušamo zgolj na temo migranti.

Ljubljana zgled "butičnosti" po naši meri


Pa ni treba, da je tako. Samo Ljubljano poglejte. Kakšen preboj je naredila na področju lastne blagovne znamke, z načrtnim in usmerjenim pristopom. Za najbolj ekološko, pa zeleno, pa kolesarsko, pa gastronomsko, pa … trži svojo majhno, simpatično, nepretenciozno podobo, ki ima svoje občudovalce predvsem pa tržno nišo v smislu 1 do 3-dnevnih turistov, ki si oddahnejo in potem oddrvijo naprej.

In to je do neke mere butičnost o kateri razpravljamo. Vendar je bilo potrebno najprej dobiti ekipo (ki si bo upala zapreti mestno jedro za promet kljub tistim nekaj (pomembnim!) meščanom, ki bi seveda še vedno čez tromostovje z avtom), prenoviti (vsaj) in posodobiti mestno infrastrukturo, ponuditi kaj trendovskega (recimo lokale ob Ljubljanici) in predvsem imeti nekoga, ki hoče in zmore to potisniti naprej, kljub vsem zaviralcem, ki jih tudi (ali predvsem) v Ljubljani ne manjka.
Ne moremo se iti turizma, če je problem vsaka klop, vsako parkirišče, če ni ustreznih nastanitev, če vsak obdeluje svoj vrtiček in ni nobene skupne vizije in ponudbe

Ampak tako je z vsem v življenju. Ne moremo se iti turizma, če je problem vsaka klop, vsako parkirišče, če ni ustreznih nastanitev, če vsak obdeluje svoj vrtiček in ni nobene skupne vizije in ponudbe (Ne pomaga če so stene na tvoji hiši zlate, če je treba, da pridemo do njih, stopiti preko sosedovega »dreka«). Na ta način bomo o butičnem/petičnem turizmu govorili (in samo govorili!) še leta. Lep primer je Piran. Takšen potencial, pa tako razočaranje. Največji domet je, kolikor berem, prepoved glasne glasbe po 1. uri?! Se pravi glavni problem Pirana je glasna glasba. Ddddddd? Komu jo pa vrtijo? Sebi? Turistom, še manj petičnim, ne.

Da ne omenjam, da je bil Portorož včasih prvi na Jadranu, zdaj pa gleda v hrbet že Umagu, da ne omenjam Rovinja. Mi je zadnjič vzdihnil razočarano moj starejši sorodnik: »Portorož je bil zakon še ko južno od Savudrije ni bilo ničesar, razen kamna in špargljev.« No pa ga poglejte danes. Skoraj sindikalni turizem!

Zanimive in nezanimive skale


In potem se človek vpraša, kako je to mogoče. Dalo se je pri industriji, dalo se je v gospodarstvu, dalo se je pri malem podjetništvu, kako to, da ne gre v turizmu? Odgovor je v LASTNIŠTVU in iniciativi posameznika! Zato, ker tam, kjer se gredo (tudi turizem) lastniki, je seveda vse drugače. Ker je tudi v turizmu tako kot povsod kjer ljudje pridejo na delo v »državo«. Pa naenkrat istočasno odpirajo okno in kurijo na maksimum, poleti hladijo prostore na 15 stopinj, ne razumejo, da se praznega papirja ne meče v koš … Znana je šala: »S katerim vozilom peljemo po makadamu 120 km/h? Ja službenim seveda!« 

In zato smo še daleč od butičništva in boljšega, petičnega imidža. Kaj pa je pravzaprav en Saint-Tropez? Če karikiram, je to par hiš na skali, vendar v nekem trenutku z zelo podjetnimi posamezniki, ki so teh par hiš uredili, naredili reklamo, odprli vrata umetnikom, nekaj znanim ljudem ponudili zastonj bivanje in snemanje (l. 1956 film z Brigitte Bardot), vztrajali in … se je prijelo. Kot tudi recimo na Hvaru in v Rovinju, če ne gremo predaleč, ko se je država končno umaknila.

Takih (in lepših) »skal« je pri nas kolikor hočete, vendar se po slovenski navadi neha že s tem, ko je treba stopiti skupaj in izbrati smer. Vsako odločitev se problematizira (tako kot vse v naši družbi), v vsako dvomi (in glasno protestira, satanizira), pri vsaki išče napake (kljub temu, da se vsi strinjamo, da idealne rešitve tako ali tako ne obstajajo) in na koncu … jasno, ostane tako, kot je. In so vsi nezadovoljno zadovoljni. Še najbolj Bohinjci, ker s temi turisti je pa res križ. Naj ostanejo doma, da imajo naše (torej njihove) krave končno že mir.

Avtor komentarja je Matjaž Napast, sodelujoči v natečaju za kolumnista Domovine
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Vsi smo blago