Sindikalist Štrukelj le za privilegije nekaterih, za najslabše plačane mu je malo mar

Prazniki ob začetku novembra so za trenutek umirili vzdušje v državi, a ko so minili, se je takoj odprlo novo bojišče. Sindikati in vlada so iz pogajanj o sprostitvi varčevalnih ukrepov v naslednjem letu spet naredili pravi cirkus.

Pred kamerami smo lahko gledali, kdo bo koga prikazal kot grdega račka, ki se ne drži obljub, kdo bo izpadel bolj pošten in kdo se bo javnosti prikazal bolj všečnega. Komu je uspelo, seveda ni dvoma.

Večni gospodar upora

Večina Slovenije, torej srednji in delavski razred, se kaj hitro postavita na stran sindikatov. Ljudje začnemo razmišljati o tem, kako bomo nekoč morda imeli probleme z delodajalci. V takih primerih si želimo, da bi se naš sindikat odločno postavil za naše pravice.

Tako ni težko ugotoviti, da je ljudi na svojo stran spet pridobil Branimir Štrukelj, ki je že vrsto let glavni branitelj pravic javnega sektorja.

Pred mikrofoni in kamerami je ponovil, da vlada noče izvršiti obljub, ki jih je dala v socialnem sporazumu, doseženem lani. Še korak dlje je šel na protestih pred vladno palačo, ko je v slogu komunističnih revolucionarjev izgovoril stavek: "Včeraj smo prosili, danes zahtevamo, jutri si bomo vzeli."

Populistično priljubljena izjava, a nekdanji zet prvega predsednika Slovenije Milana Kučana želi, kot kaže, "vzeti pravice" le za en del javnega sektorja.

Sindikat J, torej sindikat vseh najnižje plačanih javnih uslužbencev (začenjši s čistilkami, kuharicami, hišniki …) se je Štruklja tako »najedel«, da ni podprl protestov. Spregledali so njegovo populistično igro in ga obtožili, da želi ustvariti privilegije le za določene poklice javnega sektorja.

Sindikat J, torej sindikat vseh najnižje plačanih javnih uslužbencev (začenjši s čistilkami, kuharicami, hišniki …) se je Štruklja tako »najedel«, da ni podprl protestov. Spregledali so njegovo populistično igro in ga obtožili, da želi ustvariti privilegije le za določene poklice javnega sektorja.

Branimir Štrukelj in njegovi kolegi so klic sindikata J, da naj se jih preneha dajati v množico z drugimi, ko gre za proteste pred vlado, ampak v pogajanjih raje poskrbi tudi zanje, gladko preslišali.

Kar očitajo vladi, delajo sami

Preslišali pa niso izjave ministra Koprivnikarja, da hoče sindikat posegati v zakonodajno pravico vlade. Zaradi teh besed je prvemu sindikalistu Štruklju »dvignilo pisker«. Sindikati si želijo izboriti pravico, da bi vlada spremembe plačne zakonodaje lahko naredila le, če bo imela tudi soglasje sindikatov. To v praksi pomeni, da bi vsaka rešitev, ki bi bila v nasprotju z voljo sindikatov, takoj doživela klavrni konec.

Ker jim minister ni želel dati takšne moči, so v zavedanju svojega vpliva takoj zahtevali njegovo odstranitev iz pogajanj in napovedali, da so zanje pogajanja končana.

A prav sprememba stališč, ki jo sindikati javnega sektorja tolikokrat očitajo vladi, vse bolj postaja njihova stalnica. Ne samo, da so se na koncu pogajanja udeležili, ob novem predlogu vlade so pogajanja zapustili z nasmeški na obrazu.

Ob ponudbi celotnega regresa in končanju vseh varčevalnih ukrepov leta 2019 tudi minister Koprivnikar ni bil več ovira.

Pogajajo se le o priboljških

Prav odprava varčevalnih ukrepov ZUJF-a je stalna sindikalna zahteva. Vedno znova ponavljajo, kako jim je ZUJF ogromno vzel, a je v resnici le zaustavil enormno rast plač v javnem sektorju, zaposljivost pa je celo naraščala, smo ta teden ugotavljali na Domovini.

Krivulje v privatnem sektorju glede zaposljivosti in plač v času krize so bile obrnjene precej bolj strmo navzdol.

Javnemu sektorju je država v tem letu sprostila napredovanja in plačno lestvico, kar se bo nadaljevalo tudi drugo leto. Država želi na pogajanjih prihraniti 215 milijonov evrov, ki pa so v celoti namenjeni regresu, delovni uspešnosti, premijam pokojninskega zavarovanja in napredovanjem za naprej.

Predmet pogajanj so torej priboljški. Kako komično in nesmiselno morajo ob tem zveneti Štrukljeve zahteve vsem delavcem v privatnem sektorju in sindikatu J, si lahko samo predstavljamo.

Mogoče pa zanje obstaja razlog. Smo manj kot dve leti do rednih parlamentarnih volitev. Je mogoče, da so sindikati na ukaz začeli volilno kampanjo?