Pogajanja z Iranom ali posredovanje

Potem ko so iranske oblasti pobile vsaj 10.000 iranskih protestnikov, po nekaterih ocenah celo 20.000, kaže, da je teokratski režim s krvjo in grožnjami uspešno zaustavil proteste. Nekateri še vztrajajo pri javnem nasprotovanju režimu, toda njihovo število je iz dneva v dan manjše. Verjetno sta k temu pripomogla krvav odziv režima, ki je neusmiljeno streljal na protestnike, ujetnike pa pobesil, ter pričakovanje posredovanja iz tujine, do katerega pa ni prišlo.

Vsekakor k zadušitvi protestov pripomore ravnanje režima, ki poskrbi, da starši ubitih protestnikov ne morejo do trupel, če zanje ne plačajo, mnogo družin pa trpi posledice izgube zaposlitev, izgube prostosti, pretepanj in groženj s smrtjo. Iranski režim nima težave razbiti glave na ulici prostestnici, ki jo potem člani milic še posilijo ter kasneje posnetke pošljejo družinam, zato je jasno, da volja do protestov usiha, strah pa se povečuje. Vprašanje je torej, kaj naprej z Iranom, oziroma če pride do posredovanja, kaj bi lahko to posredovanje vključevalo.

Podpora protestnikom in pričakovanje posredovanja

Zahod je relativno enotno podprl protestnike, ki so ponovno vstali proti teokratskemu režimu v Iranu. Evropa je bila nekoliko bolj zadržana, čeprav nič manj ostra do obsodbe režima, medtem ko je bil Trump direkten in obljubil pomoč, do katere pa še ni prišlo. Slovenija je bila ena redkih držav, ki ni obsodila teokratskega režima in pobojev protestnikov, šele pred kratkim pa je pozvala k 'preiskavi' morebitnih ravnanj iranskih oblasti, karkoli naj bi to že pomenilo. Istočasno je iranska opozicija zelo aktivna proti teokratskemu režimu, vendar je ta razklana med podporniki naslednika Pahlavija in demokratične usmeritve Irana. Pahlavi vodi lastno kampanjo za prevzem oblasti, velik del opozicije pa se upravičeno sprašuje, ali je Pahlavi pripravljen na demokratični Iran ali pa gre le za njegovo ambicijo avtoritarizma.

Trump, ki bi moral paziti na svoje izjave ter koordinirati s svojim piarjem preden izjavi prvo stvar, ki mu pride na misel, je obljubil posredovanje, ki pa ima svoje omejitve. Iran je ogromna država, ki jo vodi režim z lovkami v državnih in privatnih družbah, nafti in trgovini, kar mu zagotavlja dotok denarja za plačevanje milic tudi iz drugih držav. Med poboji protestnikov se je Iran poslužil milic iz Iraka in Libanona, IRGC pa je celoten proces nadzorovala. Tako so se izognili potencialnim uporom med iranskimi člani oboroženih sil, ki bi morda imeli moralni zadržek pri pobijanju zelo mladih protestnikov. Po drugi strani ima Iran arsenal balističnih raket dosega 2000 km, ocene so med nekje med 1500 in 3000 kosi. Velik del je bil porabljen med napadi na Izrael, del jih je Iran dal Hutijem, vendar so izraelske ocene, da Iran dela hitro na nadomestitvi izgub. Potem ima Iran še okoli 4000 dronov, ki so se dobro izkazali v Ukrajini, ter milice in teroristične organizacije doma in v drugih državah, ki lahko izvedejo samostojne napade.

Zmanjšanje ameriškega raketnega arzenala

ZDA danes plavajo med posredovanji in kitajsko grožnjo. Največja težava ZDA so majhne zaloge raket, kajti le med 11 dnevnim posredovanjem proti Iranu junija 2025 so porabile 15% – 20% zalog protiraketnega sistema THAAD, strošek pa se je gibal preko 800 mio USD. Zato je poveljnik pacifiških sil admiral Sam Paparo med pričanjem v Kongresu izrazil zaskrbljenost nad obstoječim arzenalom obrambnega sistema THAAD in raket Patriot ter počasno nadomestitvijo drugih raketnih sistemov. Če so ZDA le v enajstih dneh porabile takšne zaloge, nadomestiti pa jih ne morejo dovolj hitro, kaj bi potem pomenilo, če bi se ZDA znašle v daljši vojni z Iranom?

Nenazadnje, če bi ZDA porabile velik del raketnega arzenala v Iranu, kako bi se potem znašle med morebitnim kitajskim napadom na Tajvan leta 2027, glede na to, da bi Kitajska 'zasula' z raketami ameriška oporišča na Guamu ali Okinawi? Rusija, Kitajska in Severna Koreja vse aktivno povečujejo svoje raketne zmogljivosti. Ravno tako je Trump volilcem obljubil, da pehota ne bo posredovala, zato gre pričakovati, da ZDA ne bodo v Iran pošiljale lastnih sil. To pomeni, da morajo ZDA imeti zanesljivo opozicijsko silo, ki se bo pripravljena boriti, in potrditev, da je del oboroženih sil pripravljen stopiti na stran protestnikov. Ne eno ne drugo pa v tem trenutku nima potrditve. Kakšen smisel ima nadaljnja poraba ameriških raketnih sistemov in s tem zmanjšanje moči proti Kitajski, če na koncu ne bo izplena v Iranu?

Združeni narodi ali združenje diktatorjev?

Združeni narodi so postali forum avtoritarnih in diktatorskih režimov pod patronatom Kitajske in Rusije, medtem ko so zahodne države izgubile veliko moči. Parada absurda je bila ta teden v odboru ZN za človekove pravice, ko so države podprle iransko pobijanje protestnikov, vključno s Kitajsko, Rusijo, Južno Afriko, Brazilijo in drugimi, medtem ko je južnoafriška ministrica za ženske in mlade celo vabila na praznovanje iranske teokratske revolucije. Južna Afrika torej sporoča, da podpira pobijanje nemočnih žensk v Iranu. V ZN kraljujejo avtoritarni in diktatorski režimi, ki s finančno pomočjo predvsem Kitajske predstavljajo novo hladno vojno med svobodnim in avtoritarnim svetom.

Največji strah vsakega avtoritarnega režima je grožnja oblasti, zato pride do nenavadne situacije, ko ameriške zaveznice, na primer Savdska Arabija in ZAE, ne dovolijo uporabe njihovih zračnih prostorov za posredovanje proti Iranu. Zalivske kraljevine je groza, da bi se podobna gibanja kot v Iranu začela širiti tudi pri njih, zato bodo raje podprli svojega največjega šiitskega sovražnika. Uspešna demokratična revolucija v Iranu bi se namreč lahko prelila čez meje v zalivske države in tako ogrozila tamkajšnje avtoritarne sisteme.

Ne pozabimo, da je tunizijski preprodajalec sadja nehote sprožil domino arabskih revolucij, ki so povzročile padec mnogih diktatorjev in avtoritarcev. Poleg tega pa so zalivske kraljevine zadovoljne, da je Iran izgubil moč in šiitske milice v regiji. V njihovih očeh je zamenjava šibkega režima nesmiselna.

Pogajanja

Sprva naj bi bila pogajanja med ZDA in Iranom v Istanbulu, vendar si je Iran zadnji trenutek premislil in prosil za drugo lokacijo, za kar je lobiral tudi Katar. Glede na preteklo financiranje vojn in terorizma s strani Katarja bi bilo smiselno imeti druge posrednike. Pogajalci so se sestali v Omanu, med drugim je na ameriški strani prisoten tudi poveljnik CENTCOM admiral Brad Cooper, kar predstavlja dodaten pritisk na ajatole. Iranski teokratski režim je potolčen, kajti ekonomsko so na tleh, ne pomaga pa jim niti dodatna prodaja nafte na Kitajsko. Že leta 2025 so morali povečati popust s 3 USD na ICE Brent sodček na 8 USD, januarja 2026 pa je Kitajska zahtevala 10 USD popusta na sodček. To je brez skritih pogodb, kjer so popusti še višji. Iranska podjetja težko izvažajo, kajti podjetjem, ki delajo z Iranom, že grozijo sankcije, Trump pa je državam zagrozil še z višjimi carinami.

Ajatole so v situaciji, ko ne morejo več financirati režima, prebivalstvo pa je besno in nezadovoljno. Nezadovoljstvo v glavnem izvira iz težkih ekonomskih razmer, ki se lahko le še poslabšajo. Domače prebivalstvo je ugotovilo, da so ajatole šibke, vprašanje je le, kdaj bodo nezadovoljne oborožene sile, ki so ravno tako odvisne od iranske ekonomije in ni jih malo. Jeza med člani IRGC in vojske bo nekoč glavni žebelj v krsto ajatol, takrat lahko namreč pričakujemo padec režima in podporo protestnikom. Iranska teokracija se bo verjetno strinjala z marsikaterim pogojem med pogajanji, koliko pa bo to v prihodnosti upoštevala, pa je drugo vprašanje. Spomnimo se namreč sporazuma JCPOA, ki ga je Iran konstantno kršil.

Kaj se bo izcimilo iz pogajanj, je težko napovedati. Če bodo ZDA posredovale, lahko pričakujemo blokado Hormuške ožine, uničenje naftnih in vojaških kapacitet ter napade na vojaško in vojaško-proizvodno infrastrukturo, toda val upora v Iranu iz dneva v dan usiha. Po drugi strani pa bodo v primeru 'uspešnih' pogajanj ZDA poizkusile doseči neke vrste jedrski sporazum in še kakšno deklaracijo o zaščiti protestnikov, kar pa ne bo imelo nikakršnega pomena. Iran bo sporazume kršil kot do zdaj, ajatole pa si bodo izborile še nekaj let do naslednjih protestov, ki so iz protesta v protest večji. Toda zmagovalka v tej rundi bo Kitajska, ki bo svetu pokazala, da so Trumpove besede votle; v resnici je šibak. Kitajska ima namreč oči uprte v Tajvan.