Simbol lepšega jutri za Slovenijo

Slovenci nismo samo čuden narod, v svojem preziru do vsega, kar predstavlja ljubezen do domovine, smo celo zelo čudaški. Suada, ki živi pri nas že od vojne v Bosni, nas, milo rečeno, ne razume. 

Vedno znova me sprašuje, zakaj eni gradijo, drugi podirajo, zakaj nekateri porivajo voz naprej, drugi ga vlečejo nazaj v preteklost. Šokirana je bila, ko je vlada čez noč ukinila Muzej osamosvojitve. Ne razume, da nas Srebrenica gane do solz, sami pa iz njej nerazumljivih zamer nočemo dostojno pokopati niti pobitih in pomorjenih po koncu druge svetovne vojne. Smeji se stereotipom o skrajnih levičarjih, o »kletnih« na desnici, tudi ob šalah na račun Bosancev se muza in ničesar ne zameri. Želi si le, da bi Slovenci v dobro vseh, tudi »prišlekov«, razumeli, da je treba, če želimo kolikor toliko normalno sobivati, vreči nerazumne zamere čez ramo. A dokler se bomo obnašali kot razvajen otrok, ki gre vsem na živce, bo še slabše. 

Vendarle pa so reči, ki sežejo onkraj naše ljubezni do zdrah in nas Slovence združujejo kot nič drugega, piše Milena Miklavčič in poudari, da prejšnje nedelje še dolgo ne bomo pozabili – zaradi slovesa Človeka, pisano z veliko začetnico, ki nam je bil pravi svetilnik. V čem avtorica vidi njegov zgled in od kod prepričljivost njegovih vrednot? Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.

Muhasti in nepredvidljivi

Morda sem tečna, a za to je kriva Suada. Medtem ko igra na klavir, vrta vame s pogledi in vprašanji. Nobena skrivnost ni, da nas pomoč do sočloveka v stiski in tudi šport držita skupaj. Kadar najbolj bentim, kmalu odneham, ko se spomnim številnih dobrodelnih koncertov, s katerimi smo pomagali otrokom z redkimi boleznimi, posameznikom, ki so se znašli v stiski, in nenazadnje se bo tudi pomoč žrtvam katastrofalnih avgustovskih poplav za zmeraj zapisala v zgodovinski spomin. 

Po drugi strani mi je nerazumljivo, kako strastno ljubimo zdrahe. Že naši predniki so se tožarili za vsako mačjo dlako. Nekateri so na ta način pognali grunte in se znašli na beraški palici. Tako kot Suadi je tudi meni nerazumljivo, s kakšno lahkoto smo se odrekli osamosvojitvenim idealom, kako hitro in brez vesti smo vrgli državljansko zavest in ponos v smeti. Ob državnih praznikih plapola komaj kakšna zastava in če pobaramo otroke, kaj pravzaprav praznujemo, odgovorijo, da to ni pomembno, ker tako in tako odidejo s starši na podaljšan dopust, na katerem zmanjka časa za pogovore o domovinskih vrednotah. »God Bless the USA.« Kaj pa rečemo mi?  

24. marec 2024

Te nedelje še dolgo ne bomo pozabili. Mirno lahko rečem, da je jokala vsa Slovenija. Peter Prevc je še zadnjič poletel po letalnici pod Poncami, preden je snel skakalne smuči, jih dvignil visoko v zrak, se poklonil ljubiteljem skakalnega športa in potem mirno, kot da ne more biti drugače, stopil med tiste, ki so že pred njim pisali zgodovino slovenskega športa. 

Splošno navdušenje je zajelo tudi družbena omrežja, kar je lahko tudi neke vrste čudež, saj se kaj podobnega ne zgodi ravno pogosto. Redki so komentirali, kaj je bilo treba tega cirkusa okoli Petra Prevca. A so jih drugi hitro, rečeno v prispodobi, za ušesa, tako da so se za nekaj časa potuhnili.  

Svetilnik razdvojenemu narodu

Zakaj je sporočilo Petra Prevca tako močno, da ga spoštujejo tudi tisti, ki se morda z njegovimi vrednotami ne strinjajo? Zame in verjetno še za koga je Peter predvsem Človek pisano z veliko začetnico. Je takšen zato, ker je odraščal v družini, ki živi tradicionalne duhovne vrednote? Velikokrat je povedal, da so ga starši vzgajali v delavnosti, vztrajnosti, skromnosti in ljubezni. Od koder koli je prišel, zmeraj je na pragu odložil smučarsko slavo, ki je je bil deležen na skakalnicah, ter se prelevil v brata in sina. V takšni družini, v kateri si vedno brezpogojno sprejet ne glede na to, ali žanješ v zunanjem svetu poraze ali slavo, je zorenje v odgovorno osebo žlahtno in pravo.  

Toplo mi je bilo pri srcu, ko sem nekje prebrala, da imajo v Dolenji vasi še zmeraj krušno peč, ki jim predstavlja simbol družinske trdnosti. Če pomislim, da smo jo v moji primarni družini podrli, ko sem bila na pragu pubertete … 

Kot nekdo, ki iz vsega srca ljubi domovino, pa mi je dogajanje v Planici ljubo tudi zato, ker ima tamkajšnji zrak na Slovence magično moč. Postanemo vsaj približno takšni, kot bi morali biti vsak trenutek, ko se vrnemo v kruto realnost: ponosni, pokončni, veseli, razpoloženi, presrečni, pripadni narodu, ki ima junake, kakršen je tudi Peter Prevc.  

Priznamo ali ne, Peter nam je (bil) vsem zgled. Bil je kot nekakšen svetilnik, ki nas nagovarja, naj domovinska čustva, ki se rodijo pod številnimi vihrajočimi zastavami, živimo vsak trenutek svojega vsakdana. Ni nas pokroviteljsko poučeval, zadoščalo je že, da je spregovoril o vrednotah, ki so ga naredile takšnega, kot smo ga vsa leta poznali in spoštovali. Planica bi lahko tudi z njegovo pomočjo postala simbol lepšega jutri za Slovenijo, ki se nam, žlahtna in ljuba, vedno bolj odmika z dosega rok. 

Naročniška vsebina