Simbol lepšega jutri za Slovenijo

Slovenci nismo samo čuden narod, v svojem preziru do vsega, kar predstavlja ljubezen do domovine, smo celo zelo čudaški. Suada, ki živi pri nas že od vojne v Bosni, nas, milo rečeno, ne razume. 

Vedno znova me sprašuje, zakaj eni gradijo, drugi podirajo, zakaj nekateri porivajo voz naprej, drugi ga vlečejo nazaj v preteklost. Šokirana je bila, ko je vlada čez noč ukinila Muzej osamosvojitve. Ne razume, da nas Srebrenica gane do solz, sami pa iz njej nerazumljivih zamer nočemo dostojno pokopati niti pobitih in pomorjenih po koncu druge svetovne vojne. Smeji se stereotipom o skrajnih levičarjih, o »kletnih« na desnici, tudi ob šalah na račun Bosancev se muza in ničesar ne zameri. Želi si le, da bi Slovenci v dobro vseh, tudi »prišlekov«, razumeli, da je treba, če želimo kolikor toliko normalno sobivati, vreči nerazumne zamere čez ramo. A dokler se bomo obnašali kot razvajen otrok, ki gre vsem na živce, bo še slabše. 

Vendarle pa so reči, ki sežejo onkraj naše ljubezni do zdrah in nas Slovence združujejo kot nič drugega, piše Milena Miklavčič in poudari, da prejšnje nedelje še dolgo ne bomo pozabili – zaradi slovesa Človeka, pisano z veliko začetnico, ki nam je bil pravi svetilnik. V čem avtorica vidi njegov zgled in od kod prepričljivost njegovih vrednot? Preostanek članka je na voljo naročnikom na spletno ali tiskano Domovino.