Se bo Golobov projekt romskega naselja končal bolje od tistega iz leta 1946?

Prihodnji ponedeljek se izteče rok, ki ga je 25 občinam postavil premier Robert Golob. Po novembrskem srečanju s predstavniki občin je premier namreč najavil pilotni projekt vzorčnega romskega naselja. »Verjamem, da lahko s takšnim pristopom ustvarimo model, ki bo romski skupnosti omogočil bolj urejeno, varno in vključujoče okolje ter bo služil kot primer dobre prakse,« je Golob dejal v izjavi za javnost in dodal, da gre tudi za odgovornost in ne le za pravice. Preverili smo, kako so se podobni poskusi obnesli v preteklosti.

Cilj pilotnega projekta, ki ga je napovedal premier Robert Golob, naj bi bil oblikovanje celovitega in izvedljivega modela urejanja romskih naselij v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi.

Po Golobovih besedah bi imeli v naselju urejeno lastništvo nepremičnin, komunalno infrastrukturo in dostop do javnih storitev, tudi do izobraževanja. Hkrati bi prebivalci naselja v celoti spoštovali zakonodajo in prevzeli nase vse dolžnosti običajnih državljanov. Župani so bili prek dopisa naprošeni, naj posredujejo predloge, katera romska naselja bi bila za vključitev v pilotni projekt najbolj primerna – šlo naj bi za dva projekta, v jugovzhodni Sloveniji in Prekmurju. Po naših informacijah so se župani v tem času sestali na neformalnem sestanku in tudi oblikovali nekaj predlogov, ki jih bodo družno poslali v Ljubljano.

»Bodimo realisti in počakajmo, kaj se bo naredilo,« odgovarjajo župani na vprašanje, kako ocenjujejo projekt. Poleg tega niso prejeli podrobnejših informacij, tako da se jim poraja kar nekaj vprašanj.

Nekateri opozarjajo, da bi bilo dobro, če bi bili pri takih projektih previdni. Dosedanje izkušnje so namreč pokazale, da se projekti brez aktivne udeležbe oz. brez nekega lastnega vložka praviloma izjalovijo. Čeprav Evropska unija in njene države članice že dolgo izvajajo projekte za izboljšanje stanovanjskih razmer Romov, se je izkazalo, da je rešitev kratkotrajna – posebej, če je poudarek le na ureditvi bivalnega prostora ali nepovratni finančni pomoči oz. če ni celostnega pristopa.

Dosedanji neuspešni modeli so temeljili na predpostavki, da bo nova in urejena vas avtomatično sprožila željo po spremembi, izobraževanju in zaposlitvi, a praksa kaže, da to ne drži. Problem ni zgolj neurejena infrastruktura, temveč predvsem pomanjkanje vključenosti v formalni trg dela in izobraževalni sistem, ki se s postavitvijo novih hiš ne spremeni. To potrjuje tudi izjava romskega svetnika, ki je že pred leti povedal, da imajo v njihovi občini Tišina infrastrukturo urejeno, večji problem pa je izobrazba, za katero bi morali Romi sami več narediti.

Ključ do uspeha je torej lasten vložek (tudi če gre za simbolično ceno ali delo), ki pripomore k občutku lastništva in odgovornosti.

V tujini so se kot najbolj uspešni modeli izkazali projekti, v katerih so Romi postali najemniki ali lastniki in tako prevzeli finančno odgovornost. Model aktivnega sodelovanja in lastnega vložka (dela), ki so ga v praksi izvajali v Bolgariji in Romuniji, je bil označen kot obetavna praksa. V teh primerih romskim družinam hiša ni bila podarjena; družine so morale aktivno sodelovati pri gradnji lastnega doma (s prispevkom npr. 500 do 1000 ur dela) in prevzeti mikrokredit ali plačati simbolično ceno. Najpomembnejša ugotovitev je bila, da so imele te družine bistveno večji občutek ponosa in odgovornosti.

Kaj piše zgodovina – Romi so razprodali ves podarjen inventar in se vrnili domov

Tudi na tem področju je zanimivo pogledati v zgodovino. V strokovnem glasilu kriminalistične službe so leta 1952 v članku z naslovom »Ciganska vlomilska tolpa v Prekmurju je opozorila na ciganski problem v Sloveniji« zapisali, da po statističnih podatkih živi v Sloveniji 2.160 Ciganov (takrat so bili še Cigani), večina jih je bila v okraju Murske Sobote. Kar se dela tiče, so največ hodili na sezonsko delo v Vojvodino – takih je bilo v okraju Murske Sobote 675.

»Cigani ne ljubijo nesamostojnega, neprekinjenega in trdega dela,« so zabeležili v strokovnem glasilu, ki ga je izdajal Državni sekretariat za notranje zadeve. Raje so imeli potujoče rokodelstvo (npr. popravljanje dežnikov, brusaštvo ...), ženske so prodajale zdravilna zelišča, še več pa prosjačile in se tudi lotile kakšnih priložnostnih tatvin.

V Prekmurju je bilo kar nekaj poklicnih glasbenikov, v splošnem pa so Cigane najredkeje opazili v industriji, kjer sta bila potrebna red in disciplina. V murskosoboškem okraju je za tovrstno trdo delo poprijelo 15 Ciganov, drugod po Sloveniji le štirje. Zanimivo je, da je bilo v Novem mestu največ potujočih Ciganov. 

»Naselje je zanemarjeno, ušivo in zasteničeno. V njem razsaja trahom, garjavost in druge bolezni,« so opisali danes najbolj opevano Puščo, ki je bila takrat v najslabšem stanju. Iz dosedanjih podatkov lahko vsak zase naredi sklep, ki mu najbolj ustreza – čeprav so imeli na tistem koncu najslabše bivalne razmere, jih je razmeroma veliko hodilo na delo, četudi le sezonsko. Nekateri so hodili v šolo, le redki pa so se popolnoma vključili v družbo. Po drugi strani pa lahko rečemo, da se je tam najbolj razbohotil kriminal in se širil tudi drugam. Tako kot danes, je tudi v tistih časih oblast hotela poskrbeti za dostojnejše življenje, da bi Cigani poprijeli za delo in se vključili v delovni proces.

Da bi to dosegli, so prišli na idejo, da bi jih bilo dobro kolonizirati na posestvih, ki so bila zaplenjena »narodnim sovražnikom«. Leta 1946 – torej še pred vrhuncem tamkajšnjega kriminala – so v Murski Soboti priredili zborovanje vseh lokalnih Ciganov. Vsi so bili nad selitveno idejo naravnost navdušeni, izrekli so se za kolonizacijo v Vojvodini (kamor so hodili tudi na sezonsko delo). Rečeno – storjeno: tam so dobili opremljene hiše, gospodarska poslopja s celotnim poljskim inventarjem in živino. A se je kmalu zataknilo, saj se niso hoteli lotiti rednega dela. Postopoma so razprodali ves inventar in tudi živino ter se vrnili domov v Slovenijo. »Kjer so se vdajali svojemu lenobnemu življenju, pohajkovanju in tatvinam,« so dopisali v glasilu Strogo zaupno.

Leta 1947 je sledil še en poskus, tokrat so pripravili načrt, da bi vse Cigane naselili v vasi Ribnik na Kočevskem. Tudi to se je klavrno končalo, po mesecu ali dveh so se raztepli po svojih starih vaseh.

Kako je po vrnitvi domov po Prekmurju razsajala vlomilska tolpa in kako se je končalo

Z letom 1950 se je število tatvin začelo naglo povečevati, kmalu je bila v Prekmurju izropana vsaka tretja zadruga. Vlomi in tatvine so se vrstili tudi drugod po Sloveniji – kasneje so ugotovili, da je povsod delovala vlomilska tolpa iz Prekmurja.

Kriminalisti dolgo niso dojeli, da zločine vršijo Cigani. Tudi dodatni »enoti« uslužbencev ministrstva ni padlo na pamet, kraje pa so se jim dogajale dobesedno pred nosom.

V glasilu so ocenili, da organi pregona takrat še niso poznali in razumeli ciganske mentalitete, zato na njih niso pomislili. Ker so bili pri raziskovanju vlomov in tatvin popolnoma neuspešni, so bile na teren napotene nove sile. Tokrat so se dela lotili nekoliko bolj profesionalno – analizirali so posamezne vlome, jih primerjali s podobnimi kriminalnimi dejanji po bivši Jugoslaviji, pregledovali so kartoteke znanih vlomilcev ipd. Nemalo težav so imeli s kupom istih imen, česar so se Cigani, po navedbah glasila, posluževali prav iz tega razloga – da se težje ugotovi, kdo je kaj zakrivil. V kriminalna dejanja pa so bili vpleteni tudi kmetje, ki so pri Ciganih in Cigankah kupovali ukradeno robo in pri tem dejanju niso bili nevedni.

Zanka okoli storilcev se je začela počasi zategovati, sume preiskovalcev je potrdilo anonimno pismo, ki ga je napisala »modernizirana« Ciganka. S pomočjo nekaterih občanov so potem končno sestavili zgodbo, decembra 1951 pa izpeljali obsežno akcijo. V njej je sodelovalo 180 miličnikov in oficirjev, 40 kriminalistov in skoraj vsi oficirji UDV iz Murske Sobote. Sledila so zasliševanja, na koncu pa je bilo obsojenih 30 posameznikov, med njimi tudi najbolj podjeten kmet.

Tu je še treba povedati, da danes do obsodb po vsej verjetnosti ne bi prišlo. Med zaslišanji so namreč skrivoma snemali priznanja, ki so jih potem na sodišču – ob vztrajnem zanikanju storilcev – tudi predvajali. Kazni so bile današnjemu Slovencu nepredstavljivo visoke, več jih je dobilo celih 20 let zapora. Iz zapisov je celo videti, da so v tistih časih še poznali smrtno kazen z obešenjem. »S prizanesljivostjo ne bomo nasproti njim nikoli uspeli, marveč nam žalostne izkušnje kažejo, da jih bomo le z ostrimi ukrepi polagoma pripravili do tega, da se bodo slej ali prej morali poprijeti stalnega konstruktivnega dela in se uvrstiti v delovni proces poštenih državljanov,« so v strokovnem glasilu kriminalistične službe sklenili svoje pisanje.

Kako je od tistega časa naprej in vse do današnje Pušče potekala integracija prekmurskih Romov, smo pisali že pred časom – zato se na tem mestu ne bomo ponavljali. Znano pa je, da se zgodovina rada ponavlja in vsakič se pojavi ključno vprašanje, ali smo se iz nje tudi česa naučili. Spomnimo se definicije norosti, ki jo največkrat pripisujejo Albertu Einsteinu: »Ponavljati vsakič znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate.«