S posveta pri predsedniku republike o zasebnem šolstvu: ali fokus res ni na ideološkem boju?

POSLUŠAJ ČLANEK
Predsednik republike Borut Pahor je danes v predsedniški palači pripravil posvet »o odgovornosti države za ustanavljanje, delovanje in spremljanje izvajanja programa zasebnih osnovnih šol« in nanj povabil strokovnjake za šolstvo različnih pogledov in svetovnonazorskih prepričanj.

Razprava je bila pričakovano kvalitetnejša, strokovnejša in manj ideološka kot nedavno v parlamentu ob predlogu ustavne obtožbe predsednika republike. 

Kljub temu je na mestu vprašanje, ali gre pri zadržanem odnosu do zasebnega šolstva res vse manj za znani slovenski konflikt država-Cerkev in vse bolj za strah pred merkantilizacijo tudi področja izobraževanja, kot je ocenil eden od razpravljalcev, dr. Igor Lukšič.

Slovenija je, v času Drnovškove vlade in ministrovanja dr. Slavka Gabra, vrata zasebni pobudi v izobraževanju odprla iz treh razlogov: ker vložek zasebnih lastnikov delno razbremenjuje javno šolstvo, ker omogoča večno pluralnost šolskega sistema in s tem svobodno izbiro ter ker državno financiranje javno veljavnih programov omogoča večji nadzor tudi nad zasebnim šolstvom.

Kot je v razpravi povedal dr. Tadej Rifel iz Zavoda sv. Stanislava, sta beli knjigi izpostavili še bogatenje javne ponudbe, oziroma bogatitev šolskega sistema.

S tovrstnimi izhodišči so se sodelujoči na posvetu v glavnem strinjali, kot tudi v poudarku, da nihče ni proti zasebnemu šolstvu. Razlika je predvsem v skrbi, kaj bi razmah le-tega pomenil za kakovost državnega šolstva ter v presoji, ali zasebno šolstvo nemara pomeni vdor neoliberalne logike družbene merkantilizacije, oziroma komercializacije tudi v šolski sistem.

Lukšič: Konflikt med Cerkvijo in državo se razgrajuje


Dilemo je izpostavil nekdanji predsednik Socialnih demokratov, nekdanji šolski minister in aktualni redni profesor na FDV, dr. Igor Lukšič, katerega otroci so se šolali na katoliški gimnaziji.

Po Lukšičevem mnenju slovenski ideološki konflikt med državo in Cerkvijo ni več na ravni izpred desetih ali petnajstih let, kar po njegovo dokazuje tudi, da je vlada Teološki fakulteti omogočila, da je matična fakulteta tudi za pedagoško področje, kar je bilo v času njegove ministrovanja zavrnjeno.

Konflikt med Cerkvijo in državo se razgrajuje in ne drži, da je še tako močan, kot se želi poudarjati v javnosti, je prepričan Lukšič.

Po njegovo je bolj kot to močan neoliberalni pritisk, ki pomeni komercializacijo vseh področij - kako se vse predeluje v blago. "Če damo nastavke v zakonodajo, da bodo to omogočili, se bo to zgodilo v desetih do petnajstih letih," meni.

Možnost vdora profitne logike preko zasebne pobude v šolstvu je zaskrbela še nekatere druge sogovornike.

A direktor Waldorfske šole Ljubljana Iztok Kordiš je poudaril, da vse šole pri nas delujejo v javnem interesu in so neprofitne, tudi zasebne, saj je to tudi zakonsko določeno. "Ne želimo si komercializacije šolstva niti na srednji niti na osnovni ravni. Po 26 letni praksi zasebne šole med seboj in z javnimi šolami zelo dobro sodelujemo," je še dejal.

Tudi dr. Ivan Štuhec je ocenil, da se, četudi bi kdo želel, iz zasebnega šolstva v Sloveniji ne da delati profita, temveč "Bog, če lahko preživiš". Kar se tiče financiranja, gre po njegovem mnenju bolj za dejstvo, da javna sredstva pridejo od državljanov. "Mi smo tisti, ki ustvarjamo javna sredstva. In imamo pravico, da od njih dobimo nazaj tisto, kar so naše osnovne človekove pravice in želimo skozi njih uveljaviti."

Pri tem poudarja, da nikakor ne pričakujejo financiranja v celoti, torej 100 % financiranja vsega.

"Strinjamo se, da tisti, ki je otroka vpisal v zasebno šolo, tudi nekaj prispeva. Ne želimo sredstev za ustanavljanje šole, investicije, vzdrževanje. Vse kar je posebnega v tej šoli, starši plačujejo posebej," mu je pritegnil nekdanji direktor Zavoda sv. Stanislava, dr. Roman Globokar.

Zasebne šole sledijo partikularnim interesom?


Drugi očitek je letel na to, da se v zasebnih šolah izpolnjujejo neki partikularni interesi, ki ustvarjajo družbene razlike.

"Zasebne šole ustvarjajo razlike, delujejo po sovjih principih in standardih, ni obveznega ocenjevanja niti predpisanega števila ocen," je opozoril dr. Zdenko Kodelja s pedagoškega inštituta v Ljubljani.

Slišati je bilo tudi, da je javno šolstvo za Slovenijo pomembno, ker je kakovostno, bogato, pluralno, pa tudi ideološko neopredeljeno.

"Treba je zagotoviti visok standard delovanja javnega šolskega sistema, hkrati pa ljudem omogočiti, da tudi v šolskem sistemu najdejo pot za to, da se poudarjeno uveljavlja njihov vzgojni stil in vrednoten sistem," je dejal nekdanji šolski minister LDS, dr. Slavko Gaber. Dodal je, da sedanji zakon javne programe v zasebnem šolstvu podpre primerjalno zgledno več kot povprečne evropske države – s 85 odstotki. Ta, ki želi drugačno obravnavo svojega otroka, lahko k temu tudi kaj prispeva.

Ob Kodelji je bila do zasebnega šolstva najbolj ostra predstavnice iniciative Kakšno šolo hočemo:

Po njenih besedah se v javni šoli otroci učijo drugačnosti in tolerance. Obenem pa da država ni odgovorna niti za ustanavljanje zasebnih šol, niti da podpira partikularna religiozna in filozofska prepričanja in interese.

"Dokler ni v javni šoli ustrezno poskrbljeno za vse otroke tudi z zasebnimi potrebami  dokler se otroci v javni šoli učijo iz zastarelih učbenikov in telovadijo v zastarelih telovadnicah, dokler učitelji iz lastnih sredstev kupujemo material, toliko časa je razprava o partikularnih interesih toksična."

Po njenih besedah je kvalitetna brezplačna in vsem dostopna javna šola najboljša priložnost za zdrave temelje družbe.

Še ena nekdanja ministrica, dr. Maja Makovec Brenčič, pa je dejala, da pravi ključ razprave ni teh 300 tisoč evrov sofinanciranja programa, temveč elementi kakovosti in standardi znanja, ki jih je treba zagotoviti. Po njenih besedah ne gre za odstotek financiranja, temveč kaj damo otrokom ter pod katerimi pogoji puščamo izbirnost, ki je ena od pravic staršev.

In prav v zagotavljanju standardov kakovosti ter nadzoru izobraževanja je bistvo državnega financiranja zasebnih šol, saj s tem država tudi dobi te pristojnosti. Ali kot je karikiral dr. Štuhec: "država nadzira zakonsko absolutno ... pri kadrih in pri programu nimamo nekega velikega manevrskega prostora, nihče ne izvaja nič, kar ni šlo skozi strokovne gremije, ki jih ima država."

Zasebne šole so del javnega šolstva in imajo isto maturo, standarde in cilje, je dodal dr. Globokar ter poudaril odlično sodelovanje med zasebnimi in državnimi šolami.

Prav tako je Globokar povedal, da zasebna šola ne zagotavlja partikularnih interesov izven demokratične osnove, na kateri je država ustanovljena. "Mi želimo otroke pripraviti na skupno življenje in izzive, s katerimi se bodo soočali. Absolutno želimo, da država zagotavlja kakovost, oziroma zahteva kakovost preko zakona. Zasebna šola mora izpolnjevati vse standarde, ki jih država predpiše."



Vabimo vas k sodelovanju v anonimni anketi o zadovoljstvu z vašim srednješolskim izobraževanjem:

V kontekstu razprav o državnem in zasebnem šolstvu, bližajočih se informativnih dni in tudi odprte razprave okrog katoliških gimnazij, vse, ki ste srednješolsko izobraževanje že končali, oziroma ga ravno opravljate, vabimo k izpolnitvi spodnje anonimne ankete.

Create your own user feedback survey

Če vam vprašanj zgoraj ne prikaže, kliknite na spodnjo povezavo:

https://www.surveymonkey.com/r/QLRMQKZ

Rezultate ankete bomo na Domovini predvidoma objavili v drugem delu februarja. 
KOMENTAR: Uredništvo
Če ne gre za ideološki boj, potem ni problema
Čeprav popolnega strinjanja okrog teme ni bilo, je glede na razpravo in uporabljene argumente obviselo v zraku, da zadržanost, oziroma odpor do zasebnega šolstva ni posledica ideologije. A če je res tako, potem tudi drži, kar so izpostavili mnogi sogovorniki, da imajo razpravljalci glede odnosa do šolstva in izobraževanja več skupnih kot diametralno nasprotnih pogledov. Konkretneje, da si ne želijo komercializacije šolstva, elitizma, neenakih vstopnih možnosti otrok glede na socialni status, ter da si hkrati želijo ohranjati in razvijati visoke standarde kakovosti v celotnem javnem šolskem sistemu - torej tako državnem kot zasebnem - ter družbo, obogateno z raznolikostjo. In če res ni problem ideologija, je zdaj zgolj še potrebno skupno spoznanje, da ravno prava mera državnega spodbujanja in sofinanciranja izvajanja javno veljavnega programa v zasebnih šolah vse to omogoča. Državno sofinanciranje namreč pomeni določanje programskih okvirov in državni nadzor nad izvedbo ter kakovostjo. Zaradi odsotnosti ali nižjih šolnin pomeni lažjo dostopnost otrokom ne glede na finančne zmožnosti staršev. Pomeni bogatitev družbe s pluralnostjo in mnenjsko raznolikostjo. Ter navsezadnje, zasebne investicije v šole, ki izvajajo javno veljavni program, pomenijo več javnega denarja za kvalitetnejšo infrastrukturo in opremo v državnih šolah. S tega vidika sprejetje odločbe ustavnega sodišča za 100 % financiranje javno veljavnega programa v nekaj zasebnih osnovnih šolah res ne bi smel biti problem. Pravi odgovor, ali povmes vendarle ni ideologija, bo prišel, skupaj s predlogom rešitve, iz kabineta šolskega ministra dr. Jerneja Pikala.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30