Republika Slovenija je že tri desetletja otipljiva stvarnost, ki nam je postala preveč samoumevna

Pred 30 leti je bila novonastala Republika Slovenija, moderna država s starodavnim narodom, sprejeta v »posvet narodov« (Župančič). 15. januar se je v naši zgodovini zapisal kot tisti, ki je po tisoč letih definitivno potrdil naš mednarodno-politični obstoj na planetu. Do tedaj »nas ni bilo«, od tistega dne naprej smo se pa pojavili na vseh zemljevidih sveta. To smo še posebej občutili vsi tisti Slovenci, ki smo dolgo časa živeli zunaj Slovenije, fizično ločeni od matičnega telesa, pa na svojstven način vendar - v domovini. Vedno si moral, tudi izobraženim ljudem po svetu, razlagati, kje je in kaj je Slovenija.

Mednarodno priznanje je intimno povezano s prejšnjimi dogodki, ki smo jih ustvarili mi: Idejno vretje s 57. številko Nove revije in prispevki za slovenski nacionalni program (februarja 1987) ter njej sledeča Majniška deklaracija (maja 1989); 95. številka Nove revije (marca 1990), v celoti posvečena slovenski samostojnosti (eden od prispevkov je moj); zmaga demosa (aprila 1990); Plebiscit (decembra 1990); deklaracija slovenske samostojnosti in neodvisnosti (25. junija 1991); obramba Republike Slovenije in vojaška zmaga.

Za vsem, kar smo ustvarili sami, je prišlo še tisto, kar so morali narediti drugi do nas: potrditi, da zadostujemo kriterijem efektivnosti, ki jih zahteva mednarodno pravo za priznanje nove države kot mednarodnega pravnopolitičnega subjekta.

Za vsem tem, kar smo ustvarili sami, je prišlo še tisto, kar so morali narediti drugi do nas: potrditi, da zadostujemo kriterijem efektivnosti, ki jih zahteva mednarodno pravo za priznanje nove države kot mednarodnega pravnopolitičnega subjekta.

Skratka, takrat smo izpolnjevali vse kriterije, ki so potrebni za obstoj države: homogeno prebivalstvo, jasno definirano ozemlje, efektivna in samostojna legitimna oblast, ki na tem ozemlju zagotavlja javni red navznoter in navzven. Naravno je Republika Slovenija 22. maja 1992 postala tudi redna članica OZN in drugih mednarodnih ustanov. Priznanje je pa prišlo tudi zato, ker smo se istočasno demokratizirali, se izvili iz totalitarne vladavine, kjer je skoraj pol stoletja odločala Zveza komunistov, in postali pluralistična družba.

Zaporedje in povezava omenjenih dogodkov oz. etap v procesu je nadvse važna, ker ne bi bilo ene brez druge. Naši notranji napori so neobhodno potrebovali mednarodno priznanje in so ga dosegli.

Ne sanje, temveč konkretne misli in dejanja

To je važno vedno poudarjati zaradi naše samopodobe. Toliko časa in dolga desetletja smo slišali govoriti, da je misel o samostojnosti in neodvisnosti preveč lepa ideja, ki pa je absolutno neuresničljiva, ker vse govori proti njej. Mednarodni red, ki ga krojijo velesile in ustaljene države, tega ne bo sprejel. Morda dolgo časa v marsičem – res. Toda vse se lahko spremeni, če znamo misliti konkretno.

Priznam, da me moti, ko nekateri z najboljšim namenom pravijo, da »se je pred 30-imi leti izpolnil naš tisočletni sen«. Sanje so nekaj fiktivnega, fantazije, ki jih nihče ne jemlje resno. Naša demokratizacija in osamosvojitev pa niso bile sanje, temveč konkretne misli in njim sledeča racionalna dejanja, brez fantastike.

Ko so začeli snovati polete na Luno, je za navadne zemljane to bilo iluzija. Za znanstvenike, ki so vedeli, za kaj gre, pa ni bila iluzija. Danes osvajamo vesolje. Republika Slovenija je že tri desetletja otipljiva stvarnost, ki smo se je že toliko navadili, da je marsikdo celo že ne ceni, kot bi bilo treba. Kar samoumevna se nam že zdi! Pa so njene posledice neprecenljive, na vseh področjih. Samo pomislimo na kvalitativen učinek, ki ga čutijo naše manjšine v Avstriji in Italiji ob vsakovrstni podpori, ki jo zdaj prejemajo od tostranske matične države.

Republika Slovenija je že tri desetletja otipljiva stvarnost, ki smo se je že toliko navadili, da je marsikdo celo že ne ceni, kot bi bilo treba.

Prispevek v Latinski Ameriki živečih Slovencev

Ko omenjamo 15. januar kot glavni datum našega priznanja, pa seveda ne pozabljamo, da je že dva dni prej, 13, januarja, Sveti sedež priznal našo državo, za kar ne bomo nikoli dovolj hvaležni sv. Janezu Pavlu II., za njegova prizadevanja in za diskretno, a odločno vatikansko diplomatsko akcijo ter moralno podporo.

Dne 15. januarja torej nas je priznala tedanja evropska skupnost. Ne pozabimo pa, da so v Latinski Ameriki takoj naslednji dan, 16.1., našo državo priznale Argentina, Čile in Urugvaj, za kar so se njihova zunanja ministrstva predhodno in usklajeno dogovorila po zaslugi tam živečih Slovencev. Tudi druge države Latinske Amerike so nekaj dni zatem nadaljevale s priznanji.

Kako spet pridobiti polet za učinkovitost, ki smo jo imeli pri osamosvojitvi

Ko danes gledamo nazaj in govorimo o naši tedanji učinkovitosti, takoj pomislimo na našo učinkovitost danes. Kakšni smo danes? Od odgovora je namreč odvisen nadaljnji ugled, ki ga imamo v naši najbližji soseščini EU in v svetu. Takrat smo bili uspešni in ta ugled ohranjali nekaj časa. Potem je pa naš polet začel pešati.

Zavest o tem žalostnem nazadovanju je močan vzrok za razmislek tudi ob bližajočih se aprilskih volitvah. Kakšno vodstvo si bomo izvolili? Táko, ki gleda naprej, ali táko, ki je zagledano v nedemokratično preteklost? Zadnji dve leti imamo vodstvo, ki je sebi in državi doma in po svetu spet pridobilo ugled in ki kljub izjemno težkim zdravstvenim razmeram uspešno skrbi za državljane in njihovo dobro ter ureja podedovani nered.

Ob mednarodnem priznanju, ki nas je nekdaj potrdilo, je prav, da razmislimo, kaj vsak kot posameznik z močjo svojega glasu na začetku četrtega desetletja lahko prispeva, da se na novo pridobljeno spoštovanje do naše države dokončno utrdi.