Razpravljali so, kako gresta skupaj progresivna agenda in svoboda govora

Dober prispevek je pripravil gospod Merše.
Res je zelo pomembna svoboda govora. V Demokraciji se to izvaja, kot samoumevno.

Enopartijski sistemi, pa so vedno svobodo omejevali.
Ljudje so bili kaznovani za izrečene besede, včasih celo na podlagi, kaj mislijo. V Jugoslaviji so bili vsi mediji, tako časopisi, kot TV samo Levi.

In Levica se močno bori, da bi v Sloveniji, to ostalo tudi v letu 2021.
Vse, kar ni njim v prid, bi opredelili, kot sovražni govor. Tudi tožilci v Sloveniji, imajo čudno presojo, kaj sploh je SOVRAŽNI govor, kajti napise in vzklike: "Ubi Janšu", sploh ne štejejo k sovražnemu govoru.
Razumi, kdor more?

Je pa res zelo pomembna PLURALIZACIJA medijev, da imajo ljudje - jasen pogled iz Leve in Desne.

Če ne bomo začeli razpravljati o pravih stvareh in začeli imenovati stvari s pravimi imeni, če bomo nadaljevali s sprenevedanjem, s samovaranjem, politično korektnostjo, doogmami, s strahom pred kršenjem zapovedanih resnic, potem nam pač ni pomoči. Zmagali bodo tisti, ki manipulirajo z nami, ki nam vsak dan zmanjšujejo krog svobode, ki nas prepričujejo 24/24 ur na dan, da je belo črno in črno belo. Paradoks je, da to svojo orweljansko ideologijo imenujejo woke (prebujen(je), v resnici pa gre za množično hipnozo, pravzaprav kar kolektivno psihozo.

Ko govorimo o svobodi govora, govorimo o cenzuri.
Kaj je dopustno in kaj ni, ni mogoče definirati, podobno kot bolečino.
Ljudje smo različni in različno dojemamo, kaj je prav in kaj ne.
Tudi izgovorejeno in napisano dojemamo različno.
Posebno zapletenejše oblike izražanja so lahko zelo neprimerne, ker pa so zavite v celofan, kakor pravimo, jih lahko celo potrdimo in hvalimo.
Vedno pa gre pri svobodi govora za cenzuro.
Komunisti so uvedli nastrožjo cenzuro in z njeno pomočjo najstrožje kaznovali vse, ki so kaj napisali, v večini primeri pa izgovorili kaj proti komunizmu, komunistični družbi in posameznikom, pred vdem pomembnim funkcionarjem. V rabi je bil 133. člen, ki je marsikomu zagrenil življenje in ga celo spravil za rešetke.
Od časov, ko je zloglasni člen krojil svobodo, ne le izražanja, temveč tudi bivanja, ni minilo pretirano mnogo časa, zato so skomine ostale pri nas doma. V tujini, kjer se levičarstvo oživlja in dobiva nov zagon s kulturnim marskiszmom. pa postaja sredstvo za napadanje nasprotnikov.
Ko praktično ne vemo, kaj je sovražni govor, ko ga ni mogoče normirati, je lahko sovražni govor vse, lahko pa tudi nič.
Kaj je, odloča samo moč. Moč je lahko politična, če vlada politika, ki obvladuje določene podsisteme v državi. Lahko odločajo tisti, ki imajo vpliv nad družbo. V glavnem so to mediji.
Problem sovražnega govora pa je pred vsem v tem, ker ni normiran in se ga v večini prrimerov ne obravnava na sodiščih, temveč je namenjen javni diskreditaciji. Prav v tem primeru pa je pomemnbo, kdo je močnješi. Kdo lahko preglasuje nasprotnika. Tukaj ne gre za objektivnost, gre za boj v katerem zmaga glasnejši in spretnejši.
Pri sovražnem govoru lahko rečemo, da gre za izigravanje pravne države.
Gre za boj izven pravnih okvirjev. Pravna država ne more posegati v boj. Žrtev se ne more braniti, če ravno je napadena.
Slovenija je država, kjer je sovražni govor sredstvo za bojevanje in sicer v glavnem za bojevanje levičarjev. Ti imajo v rokah vodilne medije, ti imjo v rokah šolstvo in tako imenovano inteligenco, za vsak slučja pa še sodstvo in druge podsisteme, ki niso doživeli tranzicijske reforme. Tako je sovražni govor izredno asimetrično bojno sredstvo, kjer ima ena stran večji vpliv in moč, kot druga stran. Na ta način je tudi sovražni govor izrazoito enostranski.
Čiste laži postanejo samo opozorila, med tem pa dejstva, ki zabolijo, postanejo klevete.
Žal ni Slovenija edina država, kjer se sovražni govor uporablja za politične namene, danes v dobi medijev in medijske nasičenosti, je vsa moderna družba obsedena s sovražnim govorom, ki ogroža demokracijo.
Nekomu se enostavno prilepi etikata sovražnega govorca in ta to v očeh množice postane. Nihče ne preverja, ali je to res, ali ni, je osovražen.
Celo v velikih demokracijah se to dogaja. Ena najznačilnejših žrtev je postal Donald Trump. No, pri nas je žrtev Janez Janša. Je sovražnik št. 1, pa večina ljudi, ki ga sovraži, ne ve našteti niti ene same napake, ali greha, ki bi ga naj storil.
Sovražni govor postaja vse bolj nevarno sredstvo, ki na neformalni, zakonsko neutemeljeni način obračunava z nasprotniki. Sovražni govor postaja sredstvo diktature, ki jo, kako perverzno, širijo "demokrati".

Ta razprava med mladimi daje nekaj upanja, da duh svobode vendarle še živi, kajti če človek posluša sterilne izjave naših in evropskih politikov, tudi desnih, dobi vtis, da živijo v drugem svetu, ki nima nobenega opravka z realnimi problemi tukaj in zdaj.

Nihče se ne spotika ob to, da je polje svobode vsak dan ožje. Vedno je več je obveznih, politično korektnih dogem, tabujev, predsodkov, ki omejujejo in onemogočajo smiselen javni diskurz o najbolj perečih problemih našega vsakdana. Pandemija je pomembna, toda so tudi druge teme pomembne. Žal se pandemija zlorablja za to, da se te teme pometajo pod preprogo. Slovenija ni nobena izjema.

Mogoče pa le ni vse izgubljeno. Evropa spet diha z dvema kriloma pljuč. Vzhodna so bolj zdrava in prožna, zahodna pa bolj zakajena in rigidna. Potopljena so v islamizem in politično korektnost, kar vodi v smrt njihove identitete.
Katera stran bo posesala Slovenijo je veliko odvisno od leta 22, ko bo treba oddati glas za življenje ali smrt naroda.