Razpravljali so, kako gresta skupaj progresivna agenda in svoboda govora

POSLUŠAJ ČLANEK
Med ključnimi vprašanji prihodnosti Evrope so mladi iz slovenskih pomladnih podmladkov prepoznali tudi vprašanje svobode govora, ki se v času vse bolj prevladujoče progresivne agende vse bolj postavlja pod vprašaj.
Kakšno vlogo ima svoboda govora v prihodnosti Evrope, na kakšen način jo ohranjati in se zanjo boriti in kakšno vlogo pri tem igrajo mediji? Govorci na panelu o svobodi govora na nedavnem Mladinskem strateškem forumu so bili glede tega zelo enotni: Za svobodo govora se je treba boriti, stalno. To pa pomeni boj tudi proti marksizmu v različnih oblikah, ki svobodo govora ogrožajo. Treba je predvsem spregovoriti in se ne pustiti utišati.
Svoboda govora je osnovna človekova pravica. Imeti mnenje in ga tudi izraziti brez cenzure je sestavni del te pravice, ki jo vse prepogosto jemljemo kot samo po sebi umevno. Problem pa nastane - kaj, če se ne strinjamo, v uvodu izpostavi Federico Potočnik, infektolog in nekdanji predsednik Mlade Slovenije.
V svobodni diskusiji gre vedno za boj argumentov, kjer eden izgubi in drugi zmaga. Ker nihče noče izgubiti, se postavlja vprašanje, kaj narediti, če si tisti, ki ima šibkejše argumente. Enostavno ga je treba prisiliti, da utihne, če ne gre drugače - s silo. Tako se rodi kultura izbrisa (cancel culture). Ljudje, ki bi v debati morali izgubiti, ne izgubijo, ker ustvarijo svet, kjer imajo samo oni prav.
Vzorec delovanja se pojavlja povsod po svetu. Najprej se izvede demonizacijo osebe, s katero se ne strinjamo. S tem, ko smo nekoga predstavili kot »slabo osebo«, smo upravičili, da ta oseba nima pravice do svojega mnenja. Kdo pa želi poslušati denimo mnenje Adolfa Hitlerja? Nihče. Ko človeka predstavimo, kot da je novi Hitler, ga s tem odrežemo od pravice do njegovega mnenja.
Nato sledi marginalizacija. Takšni osebi onemogočimo dostop do medijev, ugasnemo profile na družbenih omrežjih in jo počasi povsem izločimo iz družbe. S slabimi ljudmi namreč nočemo imeti opravka, mar ne? Toda kdo pa določi, kdo je dober in kdo slab?
Koncept sovražnega govora je prvi korak na poti v diktaturo. In pri tem koraku se pogosto večina strinja, da ga izvedemo, saj vsi hočemo utišati nekoga, ki je »slab«. Sčasoma pa se proces nadaljuje, dokler ne pride vse bližje nam oz. smo na koncu utišani tudi mi sami.
Ker je svoboda govora univerzalna, velja tudi za novinarje, enako kot tudi za vse druge. Govoriti o medijski svobodi ločeno od svobode govora je pravzaprav nesmiselno. Prav tako o neodvisnosti, saj je vsak medij od nečesa oz. nekoga odvisen. Če ne drugače, od ljudi, ki kupujejo časopis, javnega denarja, zasebnega kapitala, ki omogoča delovanje.
Javni mediji so v tem pogledu odvisni od vseh državljanov, ki plačujejo RTV prispevek. Žal pa pogosto svojega dela ne opravljajo na tak način, ugotavljajo sogovorniki. Po mnenju Marie Fuster (Partido popular, Španija) je celo nepotrebno, da javni medij sploh imamo. Javno podjetje za izvajanje določene storitve potrebujemo takrat, ko določenega dela ne opravlja nobeno drugo podjetje na trgu. Ob množici televizij pa temu pogoju ni več zadoščeno.
Da določen del informiranja vendarle ni pokrit, še posebej s področja narodnih manjšin in skrbi za pripadnike naroda, ki živijo izven države, opozarja Krzysztof Kubon (Državljanska platforma, Poljska), ki na tem področju vidi vlogo javnih medijev.
Ne glede na to, kakšen je pogled na javne medije, je problem, ko prihaja do utišanja medijev, kar se dogaja tudi v Evropi. Na makedonskem primeru je problematiko ponazoril Stefan Andonovski (VMRO-DPMNE, Makedonija).
V zadnjih štirih letih je na medijskem trgu prišlo do velikih sprememb. Zaradi različnih ukrepov vladajoče socialistične stranke je prišlo do zaprtja več televizijskih postaj. Nekatere so neposredno zaprli, druge finančno izčrpali, hkrati pa bogate finančne injekcije namenili tistim, ki podpirajo socialistično vlado.
Problem pa je širši in ne zgolj makedonski, saj je večina sredstev prišla iz tujine, največ od Open Society Georgea Sorosa, za metodami v medijsko podporo vladi SDSM Zorana Zaeva pa naj bi bila po besedah Andonovskega tudi Tanja Fajon.
Metode, s katerimi so se lotili pregona medijev in opozicije v Makedoniji so:
Na pristranskost tako evropskih institucij kot medijev pa je opozoril tudi Kubon, glede medijskega zakona, ki ga je nedavno sprejela Poljska. Zaradi tega, ker prepoveduje, da bi lastniki izven evropskega gospodarskega prostora lahko imeli v lasti več kot 49 % posameznega medija, po Evropi že bijejo plat zvona, medtem ko imajo podobno ali še strožjo zakonodajo tudi druge evropske države, denimo Avstrija, Španija, pa tudi Nemčija in Francija. V Franciji je ta delež omejen na 20 % v Nemčiji pa celo le na 10 %.
Poleg same svobode govora je pomembno, da imamo v družbi in v institucijah tudi pluralnost mnenj. Vse pogosteje, kar se posebej vidi na primerih nekaterih univerz, namreč že kandidacijski postopek izloči vse, ki razmišljajo drugače. Posledično pa to vodi v ustanove za »leve« in ustanove za »desne« ter vse večjo in vse bolj nevarno polarizacijo družbe.
Sogovorniki tako ne vidijo veliko možnosti kohabitacije svobode govora in progresivne agende. Slednja je s temelji marksizma osnovana na kolektivizaciji, kolektivnem razmišljanju. Marksizem, pa naj bo v obliki komunizma ali gibanja Black Lives Matter, tako predstavlja grožnjo svobodi govora.
Ko vsi razmišljajo enako, je čas, da nas začne skrbeti, so zaključili panel.
Kakšno vlogo ima svoboda govora v prihodnosti Evrope, na kakšen način jo ohranjati in se zanjo boriti in kakšno vlogo pri tem igrajo mediji? Govorci na panelu o svobodi govora na nedavnem Mladinskem strateškem forumu so bili glede tega zelo enotni: Za svobodo govora se je treba boriti, stalno. To pa pomeni boj tudi proti marksizmu v različnih oblikah, ki svobodo govora ogrožajo. Treba je predvsem spregovoriti in se ne pustiti utišati.
Svoboda govora je osnovna človekova pravica. Imeti mnenje in ga tudi izraziti brez cenzure je sestavni del te pravice, ki jo vse prepogosto jemljemo kot samo po sebi umevno. Problem pa nastane - kaj, če se ne strinjamo, v uvodu izpostavi Federico Potočnik, infektolog in nekdanji predsednik Mlade Slovenije.
V svobodni diskusiji gre vedno za boj argumentov, kjer eden izgubi in drugi zmaga. Ker nihče noče izgubiti, se postavlja vprašanje, kaj narediti, če si tisti, ki ima šibkejše argumente. Enostavno ga je treba prisiliti, da utihne, če ne gre drugače - s silo. Tako se rodi kultura izbrisa (cancel culture). Ljudje, ki bi v debati morali izgubiti, ne izgubijo, ker ustvarijo svet, kjer imajo samo oni prav.
Vzorec delovanja se pojavlja povsod po svetu. Najprej se izvede demonizacijo osebe, s katero se ne strinjamo. S tem, ko smo nekoga predstavili kot »slabo osebo«, smo upravičili, da ta oseba nima pravice do svojega mnenja. Kdo pa želi poslušati denimo mnenje Adolfa Hitlerja? Nihče. Ko človeka predstavimo, kot da je novi Hitler, ga s tem odrežemo od pravice do njegovega mnenja.
Nato sledi marginalizacija. Takšni osebi onemogočimo dostop do medijev, ugasnemo profile na družbenih omrežjih in jo počasi povsem izločimo iz družbe. S slabimi ljudmi namreč nočemo imeti opravka, mar ne? Toda kdo pa določi, kdo je dober in kdo slab?
Koncept sovražnega govora je prvi korak na poti v diktaturo. In pri tem koraku se pogosto večina strinja, da ga izvedemo, saj vsi hočemo utišati nekoga, ki je »slab«. Sčasoma pa se proces nadaljuje, dokler ne pride vse bližje nam oz. smo na koncu utišani tudi mi sami.
Mediji in svoboda govora
Ker je svoboda govora univerzalna, velja tudi za novinarje, enako kot tudi za vse druge. Govoriti o medijski svobodi ločeno od svobode govora je pravzaprav nesmiselno. Prav tako o neodvisnosti, saj je vsak medij od nečesa oz. nekoga odvisen. Če ne drugače, od ljudi, ki kupujejo časopis, javnega denarja, zasebnega kapitala, ki omogoča delovanje.
Javni mediji so v tem pogledu odvisni od vseh državljanov, ki plačujejo RTV prispevek. Žal pa pogosto svojega dela ne opravljajo na tak način, ugotavljajo sogovorniki. Po mnenju Marie Fuster (Partido popular, Španija) je celo nepotrebno, da javni medij sploh imamo. Javno podjetje za izvajanje določene storitve potrebujemo takrat, ko določenega dela ne opravlja nobeno drugo podjetje na trgu. Ob množici televizij pa temu pogoju ni več zadoščeno.
Da določen del informiranja vendarle ni pokrit, še posebej s področja narodnih manjšin in skrbi za pripadnike naroda, ki živijo izven države, opozarja Krzysztof Kubon (Državljanska platforma, Poljska), ki na tem področju vidi vlogo javnih medijev.
Ne glede na to, kakšen je pogled na javne medije, je problem, ko prihaja do utišanja medijev, kar se dogaja tudi v Evropi. Na makedonskem primeru je problematiko ponazoril Stefan Andonovski (VMRO-DPMNE, Makedonija).
V zadnjih štirih letih je na medijskem trgu prišlo do velikih sprememb. Zaradi različnih ukrepov vladajoče socialistične stranke je prišlo do zaprtja več televizijskih postaj. Nekatere so neposredno zaprli, druge finančno izčrpali, hkrati pa bogate finančne injekcije namenili tistim, ki podpirajo socialistično vlado.
Problem pa je širši in ne zgolj makedonski, saj je večina sredstev prišla iz tujine, največ od Open Society Georgea Sorosa, za metodami v medijsko podporo vladi SDSM Zorana Zaeva pa naj bi bila po besedah Andonovskega tudi Tanja Fajon.
Metode, s katerimi so se lotili pregona medijev in opozicije v Makedoniji so:
- Bogate finančne injekcije v medije, ki podpirajo vlado. Samo od Open Society naj bi dobili 16 milijonov evrov, kar v makedonskih razmerah omogoča delovanje štirih TV postaj za štiri leta.
- Cenzura po vzoru komunizma na socialnih omrežjih, kjer je Open society znova glavni »preverjevalec dejstev« (fact checker) na Facebooku.
- Uporaba medijev in pravosodja za obračun z opozicijo. Slednjo v medijih označujejo kot prorusko, kitajsko, razpihovalko lažnih novic, radikalno ipd. Z njimi pa obračunavajo tudi sodišča. 3000 članov opozicijske VMRO-DPMNE je soočenih s sodnim pregonom, navaja Andonovski. V zadnjem času so zabeležili tudi 10 napadov na novinarje.
Na pristranskost tako evropskih institucij kot medijev pa je opozoril tudi Kubon, glede medijskega zakona, ki ga je nedavno sprejela Poljska. Zaradi tega, ker prepoveduje, da bi lastniki izven evropskega gospodarskega prostora lahko imeli v lasti več kot 49 % posameznega medija, po Evropi že bijejo plat zvona, medtem ko imajo podobno ali še strožjo zakonodajo tudi druge evropske države, denimo Avstrija, Španija, pa tudi Nemčija in Francija. V Franciji je ta delež omejen na 20 % v Nemčiji pa celo le na 10 %.
Predpogoj svobode izražanje je tudi pluralnost institucij, še posebej izobraževalnih
Poleg same svobode govora je pomembno, da imamo v družbi in v institucijah tudi pluralnost mnenj. Vse pogosteje, kar se posebej vidi na primerih nekaterih univerz, namreč že kandidacijski postopek izloči vse, ki razmišljajo drugače. Posledično pa to vodi v ustanove za »leve« in ustanove za »desne« ter vse večjo in vse bolj nevarno polarizacijo družbe.
Sogovorniki tako ne vidijo veliko možnosti kohabitacije svobode govora in progresivne agende. Slednja je s temelji marksizma osnovana na kolektivizaciji, kolektivnem razmišljanju. Marksizem, pa naj bo v obliki komunizma ali gibanja Black Lives Matter, tako predstavlja grožnjo svobodi govora.
Ko vsi razmišljajo enako, je čas, da nas začne skrbeti, so zaključili panel.
Povezani članki
Zadnje objave

Anketa POP TV, ki lahko močno skrbi Golobove
25. 9. 2023 ob 7:41

Poteze golobje večine so praktično uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad
24. 9. 2023 ob 18:08

Pozabljena domovina krščanstva ponovno na udaru
24. 9. 2023 ob 10:21

Kako so naši predniki zmogli zgraditi toliko cerkva in jih bogato okrasiti?
24. 9. 2023 ob 6:31

Odzivi na »čiščenje« po TV Slovenija: »Tako politično in enoumno ni bilo še nikoli«
23. 9. 2023 ob 18:16
Prihajajoči dogodki
SEP
26
Pričevalci: Almira Abolnar
22:50 - 02:15
SEP
27
Plečnik in a-cappella: Mešani pevski zbor Obala Koper
20:30 - 22:00
SEP
28
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Video objave

Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46

Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31
Izbor urednika

Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31

Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
7 komentarjev
Kraševka
Dober prispevek je pripravil gospod Merše.
Res je zelo pomembna svoboda govora. V Demokraciji se to izvaja, kot samoumevno.
Enopartijski sistemi, pa so vedno svobodo omejevali.
Ljudje so bili kaznovani za izrečene besede, včasih celo na podlagi, kaj mislijo. V Jugoslaviji so bili vsi mediji, tako časopisi, kot TV samo Levi.
In Levica se močno bori, da bi v Sloveniji, to ostalo tudi v letu 2021.
Vse, kar ni njim v prid, bi opredelili, kot sovražni govor. Tudi tožilci v Sloveniji, imajo čudno presojo, kaj sploh je SOVRAŽNI govor, kajti napise in vzklike: "Ubi Janšu", sploh ne štejejo k sovražnemu govoru.
Razumi, kdor more?
Je pa res zelo pomembna PLURALIZACIJA medijev, da imajo ljudje - jasen pogled iz Leve in Desne.
rasputin
Če ne bomo začeli razpravljati o pravih stvareh in začeli imenovati stvari s pravimi imeni, če bomo nadaljevali s sprenevedanjem, s samovaranjem, politično korektnostjo, doogmami, s strahom pred kršenjem zapovedanih resnic, potem nam pač ni pomoči. Zmagali bodo tisti, ki manipulirajo z nami, ki nam vsak dan zmanjšujejo krog svobode, ki nas prepričujejo 24/24 ur na dan, da je belo črno in črno belo. Paradoks je, da to svojo orweljansko ideologijo imenujejo woke (prebujen(je), v resnici pa gre za množično hipnozo, pravzaprav kar kolektivno psihozo.
APMMB2
Ko govorimo o svobodi govora, govorimo o cenzuri.
Kaj je dopustno in kaj ni, ni mogoče definirati, podobno kot bolečino.
Ljudje smo različni in različno dojemamo, kaj je prav in kaj ne.
Tudi izgovorejeno in napisano dojemamo različno.
Posebno zapletenejše oblike izražanja so lahko zelo neprimerne, ker pa so zavite v celofan, kakor pravimo, jih lahko celo potrdimo in hvalimo.
Vedno pa gre pri svobodi govora za cenzuro.
Komunisti so uvedli nastrožjo cenzuro in z njeno pomočjo najstrožje kaznovali vse, ki so kaj napisali, v večini primeri pa izgovorili kaj proti komunizmu, komunistični družbi in posameznikom, pred vdem pomembnim funkcionarjem. V rabi je bil 133. člen, ki je marsikomu zagrenil življenje in ga celo spravil za rešetke.
Od časov, ko je zloglasni člen krojil svobodo, ne le izražanja, temveč tudi bivanja, ni minilo pretirano mnogo časa, zato so skomine ostale pri nas doma. V tujini, kjer se levičarstvo oživlja in dobiva nov zagon s kulturnim marskiszmom. pa postaja sredstvo za napadanje nasprotnikov.
Ko praktično ne vemo, kaj je sovražni govor, ko ga ni mogoče normirati, je lahko sovražni govor vse, lahko pa tudi nič.
Kaj je, odloča samo moč. Moč je lahko politična, če vlada politika, ki obvladuje določene podsisteme v državi. Lahko odločajo tisti, ki imajo vpliv nad družbo. V glavnem so to mediji.
Problem sovražnega govora pa je pred vsem v tem, ker ni normiran in se ga v večini prrimerov ne obravnava na sodiščih, temveč je namenjen javni diskreditaciji. Prav v tem primeru pa je pomemnbo, kdo je močnješi. Kdo lahko preglasuje nasprotnika. Tukaj ne gre za objektivnost, gre za boj v katerem zmaga glasnejši in spretnejši.
Pri sovražnem govoru lahko rečemo, da gre za izigravanje pravne države.
Gre za boj izven pravnih okvirjev. Pravna država ne more posegati v boj. Žrtev se ne more braniti, če ravno je napadena.
Slovenija je država, kjer je sovražni govor sredstvo za bojevanje in sicer v glavnem za bojevanje levičarjev. Ti imajo v rokah vodilne medije, ti imjo v rokah šolstvo in tako imenovano inteligenco, za vsak slučja pa še sodstvo in druge podsisteme, ki niso doživeli tranzicijske reforme. Tako je sovražni govor izredno asimetrično bojno sredstvo, kjer ima ena stran večji vpliv in moč, kot druga stran. Na ta način je tudi sovražni govor izrazoito enostranski.
Čiste laži postanejo samo opozorila, med tem pa dejstva, ki zabolijo, postanejo klevete.
Žal ni Slovenija edina država, kjer se sovražni govor uporablja za politične namene, danes v dobi medijev in medijske nasičenosti, je vsa moderna družba obsedena s sovražnim govorom, ki ogroža demokracijo.
Nekomu se enostavno prilepi etikata sovražnega govorca in ta to v očeh množice postane. Nihče ne preverja, ali je to res, ali ni, je osovražen.
Celo v velikih demokracijah se to dogaja. Ena najznačilnejših žrtev je postal Donald Trump. No, pri nas je žrtev Janez Janša. Je sovražnik št. 1, pa večina ljudi, ki ga sovraži, ne ve našteti niti ene same napake, ali greha, ki bi ga naj storil.
Sovražni govor postaja vse bolj nevarno sredstvo, ki na neformalni, zakonsko neutemeljeni način obračunava z nasprotniki. Sovražni govor postaja sredstvo diktature, ki jo, kako perverzno, širijo "demokrati".
rasputin
Ta razprava med mladimi daje nekaj upanja, da duh svobode vendarle še živi, kajti če človek posluša sterilne izjave naših in evropskih politikov, tudi desnih, dobi vtis, da živijo v drugem svetu, ki nima nobenega opravka z realnimi problemi tukaj in zdaj.
Nihče se ne spotika ob to, da je polje svobode vsak dan ožje. Vedno je več je obveznih, politično korektnih dogem, tabujev, predsodkov, ki omejujejo in onemogočajo smiselen javni diskurz o najbolj perečih problemih našega vsakdana. Pandemija je pomembna, toda so tudi druge teme pomembne. Žal se pandemija zlorablja za to, da se te teme pometajo pod preprogo. Slovenija ni nobena izjema.
oakhrast
Mogoče pa le ni vse izgubljeno. Evropa spet diha z dvema kriloma pljuč. Vzhodna so bolj zdrava in prožna, zahodna pa bolj zakajena in rigidna. Potopljena so v islamizem in politično korektnost, kar vodi v smrt njihove identitete.
Katera stran bo posesala Slovenijo je veliko odvisno od leta 22, ko bo treba oddati glas za življenje ali smrt naroda.
Fredi
Prav maš. Zahodna Evropa potrebuje zdravnika, da se pozdravi kajti sedanji mazači so jih pripeljali na krivo pot. Glasujem za življenje Slovenskega naroda!
Kraševka
Tudi jaz tako mislim.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.