Ranka Ivelja za nedisciplino v šolah krivi učitelje, Marko Juhant jo vabi v razred, da "ne bo delala škode šolstvu"

Uredništvo
POSLUŠAJ ČLANEK
Novinarka Dnevnika Ranka Ivelja je v nedavni kolumni z naslovom Kdo bo ustavil nasilneža iz 1.c s prstom pokazala na učitelje, ki po njenem ne znajo obvladati agresivnih otrok, jim prisluhniti in jih usmeriti v konstruktivne rešitve, temveč jih raje zatirajo.
"Da novinarka ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister, predlagam, da se v aprilu nekajkrat usedeva v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke," pa je na njeno pisanje odgovoril eden največjih strokovnjakov za motnje vedenja in osebnosti v Sloveniji, specialni pedagog Marko Juhant. 

Naj si priznamo ali ne, v slovenskih državnih šolah vlada kaos. Politika liberalnih ministrov je iz šole umaknila vzgojo in pristrigla učiteljsko avtoriteto ter z inflacijo pravic zaščitila otroke in njihove starše. Dobro je, da se ti za šolske "uspehe" svojih otrok zanimajo bolj kot kadarkoli poprej, slabo pa, da to v mnogo primerih izkazujejo preko svojih odvetnikov v otrokovo potuho.

Prav o teh problemih so na nekem srečanju sindikalnih zaupnikov Sviza šolski ministrici razlagale učiteljice in si s tem prislužile pozornost Dnevnikove kolumnistke. Ta uvodoma opiše njihove "šolske muke" (kot jih imenuje), nato pa se loti iskanja razlogov, zakaj učiteljicam pri obvladovanju otrok ne uspeva.

Ivelja: Učitelji naj sestopijo s piedestala moralnih pridigarjev


Po njenem so namreč ravno vzgojitelji in učitelji jedro problema.

"Namesto da bi torej učitelji skrajno zares prisluhnili otrokom in poiskali konstruktivne rešitve, ki zadevajo fenomen agresivnosti, jo raje obsojajo in zatirajo. Od šolske oblasti pričakujejo preproste, učinkovite mehanizme, četudi bi vodili le k še večji represiji," postavlja diagnozo kolumnistka.

Po njenih besedah učitelji "problematičnega vedenja" ne jemljejo kot svojo odgovornost.  "Če bi »problematičnim« otrokom dali pravo priložnost, da jim povedo, kaj se jim dogaja – za to bi morali seveda sestopiti s piedestala moralnih pridigarjev – bi morda lahko ugotovili, da ti s svojim zmerjanjem, brcanjem, pretepanjem … le vpijejo na pomoč."

"Kaj se torej dogaja?" se v nadaljevanju sprašuje Ivelja in podaja "enega od možnih, nujno nepopolnih odgovorov."  Kot pravi, je še vedno na delu stara paradigma "vzgojnega" discipliniranja. Dovoljena so le "prava" čustva in "prava" ravnanja. Vsak "izpad" je strogo prepovedan, drugo "nas ne zanima".

Korak k rešitvi bi po njenem bil, da bi učitelji v "problematičnih učencih" videli vse kaj druga kot le motnjo za šolski mir in red.

Specialni pedagog Marko Juhant: otroci so žrtve neprimerne vzgoje, a nikakor ne ubožci


"Ta šestletnik, ki ga opisuje novinarka, ni tako nedolžno bitje, med drugim je nevaren za vrstnike," svoj komentar k pisanju Ranke Ivelja začenja specialni pedagog, Marko Juhant.

Problem pa je, da takšnega otroka učiteljica ne sme zgrabiti in s tem obvarovati njega in druge brez rizika, da bo disciplinsko obravnavana ali da starši tožijo njo ali šolo, pravi.

Po njegovem namreč otrok, ki ni vzgojen, je razvajen in mu niso bile postavljene meje, se noče umiriti in sodelovati, potrebuje UKREP, tisti pa, ki ima posebne potrebe in ne zmore, pa potrebuje POMOČ.

In učiteljem manjkajo prav učinkoviti ukrepi ter možnost, da v sodelovanje in spremembe potegnejo starše, četudi to ni najbolj po njihovi volji.

Če so takšni otroci namreč žrtve, so po prepričanju Juhanta "žrtve neprimerne vzgoje, a vsekakor ne taki ubožci, ki jih je treba nositi po rokah, ker so pretrpeli toliko hudega. Niso."

Juhant opozarja, da otrok v šolo že pride nasilen in da šola ni vzrok nasilnega vedenja, temveč le sprožilec.

"Otroci prvič doživijo trdne meje in tisti, ki niso bili v vrtcu, trčijo v vrstnike. Težko se prilagajajo."

Drugi del otrok, ki ima posebne potrebe, pa po Juhantovo večinoma še ni strokovno obdelan, ni navodil komisije za usmerjanje in učitelji se znajdejo, kakor se, v očitnem primežu med pomočjo in starši, ki otroka nočejo »zaznamovati« z mnenjem komisije.

Res da so večinoma nasilni dečki, toda kdo jih vzgaja?


Juhant odgovarja tudi na kolumnistkino ugotovitev, da so večinoma nasilni dečki.

"To drži," pravi. A "vprašajte se, kdo jih, ob politiki dodeljevanja staršem v razpadlih zvezah, vzgaja." To so pogosto mame, same.  "Mediji vpijete, kje da so moški, država jih pa izključi iz vzgoje. Koliko tisoč fantov živi tako? Če podatka ne poznate, boste presenečeni," pravi Juhant.

V nadaljevanju navaja še en podatek, ki ga, kot pravi, novinarka očitno nima, ko primerja fante in dekleta – uspeh in ukrepe.

"Šola je prilagojena delovanju dekliških možganov in razmišljanj, slovenska šola je šola za dekleta. Ni vse preprosto primerljivo, ker imajo punce prednost."

Številni se trudijo, ampak ...


Proti koncu svojega pisanja Juhant pravi, da pozna veliko učiteljic in učiteljev, ki jim nikakor ni cilj le šolski mir in red, ki skozi daljše obdobje izkazujejo svojo zavezanost visokim ciljem.

"Pa se tudi ti sprašujejo, kaj se dogaja in kaj bo potrebno, da se situacija z ukrepi spremeni!"

"Upam samo, da za to ne bodo potrebna človeška življenja. Kajti zdravja so že zdavnaj ogrožena, sindikat malo miga, ministrstvo pa nič," je kritičen strokovnjak.
Zato, da novinarka "ne bo delala škode v šolstvu kot kakšen bivši minister," predlaga, da

se v aprilu nekajkrat usedeta v razrede s prvčki. Da bo dobila sliko iz prve roke, bosta tiho sedela v kotu in spremljala.


Po njegovem namreč ljudje, ki niso nikoli prevzeli osebne odgovornosti za ves razred otrok, na učiteljice ne morejo kazati s prstom.

Novinarka naj najprej prevzame odgovornost, ... "da pogreva staro vodo in uči, kaj naj bi na šolah počeli tisti, ki že delajo več kot samo to ... da s pisanjem ustvarja idejo, da na naših šolah se pa ne dela nič, če se pa že, se dela narobe."



Preberite še intervju z Markom Juhantom za Domovino:

Marko Juhant: Učitelji nimajo avtoritete, ker nimajo pravic. Te imajo le učenci (1. del)

Marko Juhant: Vnuki niso pripomoček za terapijo starih straršev (2. del)

KOMENTAR: Uredništvo
Del problema niso obupani učitelji, ampak ljudje, ki k vzgoji pristopajo z miselnostjo kot Ranka Ivelja
Ranka Ivelja s svojo kolumno v Dnevniku ni del rešitve, ampak del problema. Pravzaprav je njeno pisanje karikatura tega, kar gre pri vzgoji otrok v naši družbi narobe. Gre za zagovarjanje koncepta permisivne vzgoje brez postavljanja zahtev, meja in avtoritete, ki ga na Zahodu zaradi njegovih negativnih posledic na odraščajoče ljudi množično opuščajo, pri nas pa je še vedno v polnem razmahu. Slednje je še posebej opazno v državnih šolah, kjer vse bolj obupani učitelji pogosto zgolj še lovijo ravnovesje med vsaj za silo uspešno izvedbo pouka in tem, da se izognejo zapletom v zvezi s prepotrebnim discipliniranjem drznih, neubogljivih in neprikrito nasilnih otrok. Ivelja ima prav v tem, da slednji potrebujejo pomoč. A začeti bi se morala pri njihovi vzgoji doma, o kateri se je pomembno izobraziti pri strokovnjakih, kot je tudi Marko Juhant, avtor odmevne knjige Varuh otrokovih dolžnosti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

nasilje, otroci, vzgoja
Nasilje v šoli: »Otroci so danes šokirani, ko prvič slišijo besedo ne«
  • 30. 09. 2024
žalovanje, vzgoja, otrok, starš
Za žalovanje potrebujemo pogum, ranljivost in zaupen odnos
  • 01. 11. 2024
vzgoja, digitalna tehnologija, otroci, starši
Digitalna pismenost otrok in mladostnikov
  • 07. 07. 2024