“Raje takoj odložim škofovsko palico in grem v samostan, kot da v svoji škofiji toleriram spolne zlorabe!”

Andreja Barat
12
Vir foto: Youtube

Potem ko smo v včeraj objavljenem prvem delu obširnega intervjuja z murskosoboškim škofom msgr. dr. Petrom Štrumpfom govorili predvsem o problematiki, povezani z njegovo škofijo, je v drugem delu večja pozornost na nekaterih perečih globalnih temah Katoliške cerkve …

Papež Frančišek vsekakor prinaša svež veter in nam stalno nastavlja evangelijsko ogledalo. Nenazadnje tudi sebi in svoji službi. Veliko govori o nevarnosti klerikalizma. Kje vi vidite klerikalizem v slovenski Cerkvi …?

Klerikalizem je povsod po svetu enak. Pomeni zagledanost samega vase, ošabnost, zlorabo svoje duhovniške službe za dosego svojih namenov in ciljev. Ali v pridobivanju gmotnih dobrin, položaja ali zlorabe oseb (tako otrok kot odraslih). Klerikalizem pomeni: nihče mi nič ne more, jaz sem zavarovan zaradi svojega položaja, svoje službe …

Najbolj tragično pa je, da klerikalizem uničuje in ubija vero. Tako v tistem človeku, ki mu je zapopadel kot tudi v ljudeh okoli njega. Papež nima do klerikalizma nobene tolerance. Klerikalizem pa seveda ni značilen le za duhovnike, zapadejo mu tudi redovniki, redovnice, laiki … tudi če si član ali vodja župnijskega sveta, ali vodja Karitas v župniji, lahko ravnaš podobno.

Podobo duhovnika so v današnjem času ranile spolne zlorabe. Žrtve pa niso le dejanske žrtve, pač pa tudi vsi dobri in pošteni duhovniki, ki jih je vendarle večina …

To poudarja tudi papež v zadnjem pismu, ki je izšlo ob sklepu konference o spolnih zlorabah. Da se ob vsem tem hudem madežu duhovnikov, ki zlorabljajo mladoletne ali odrasle, zahvaljuje tistim duhovnikom, ki pa živijo veselo, predano, čisto in si prizadevajo za rast v svetosti. Da so vendarle ti ljudje znamenje Cerkve, ki se prenavlja, ki je sveta in ki je Kristusova.

To je prava podoba Cerkve. Čeravno papež tudi pravi, da tudi če bi bila samo ena spolna zloraba v Cerkvi, to rani celotno Cerkev in samo zaradi te zlorabe bi bilo vredno imeti to srečanje. Tudi Kristus bi, če bi moral umreti samo za enega človeka, umrl samo za enega. Papež tu poudarja, da tudi ne smemo prezreti skrivnosti zla, ki je tako grozna, da ne izbira niti pri otrocih… da bi uničil njih in Cerkev.

Zlorabe so v največjih odstotkih prisotne po družinah, na športnem, vzgojnem terenu, vendar pa to vseeno ne bi smel biti razlog, da zato ne bi z vso resnostjo obravnavali zlorab v Cerkvi …

Res je. Velik krivec za tako veliko razširjenost zlorab je razširjenost pornografije, ki ugnablja že cele narode. Ta internetna mreža pornografije stopa tudi do najmlajših. To otroka rani in ga še dodatno potisne v podrejeni položaj do starejšega. Druga rak rana pa je, kot je omenil papež v svojem pismu, spolni turizem, ki se vrši na Tajskem, Kolumbiji, Braziliji … tja v milijonskih številkah odhajajo ljudje iz zahodnih dežel in v zadnjem času se beleži tudi izjemen porast ženskih turistk.

Dejansko je človeštvo zelo bolno. Ta bolezen se širi in krepi. Sicer so bile zlorabe vedno prisotne, a jih nihče ni obravnaval. Cerkev je poklicana, da naredi temu konec. Tega se moramo lotiti odločno, a ne v zakonu linča. Ta škodi, ne le domnevnemu osumljencu, pač pa tudi okolici, predvsem pa samemu procesu preiskave. Mediji imajo tukaj veliko odgovornost, da ne spodbujajo zakon linča, ampak da poročajo objektivno. Potrebno je postopati previdno, strokovno, upoštevati pravila civilne in cerkvene družbe ter seveda ta pravila tudi nadgrajevati na temeljih novih spoznanj.

(Pri prijavah spolnih zlorab) so na terenu procesi, ki jih je težko zaustaviti, recimo delitve med ljudmi, sovraštvo … pogosto tudi do žrtev, ki so zlorabo prijavile … To so hude stvari in žrtev mora biti zaščitena tako pred zlorabo kot pred takimi napadi

Vi ste eden prvih slovenskih škofov (prvi), ki je glede te teme jasno sledil navodilom Vatikana, umaknil osumljenca, zaščitil žrtve ter tudi odkrito in korektno komuniciral s katoliško laično kot tudi ostalo javnostjo. To je bilo gotovo dejanje velikega poguma, saj ste bili zaradi tega deležni odkritih kritik in tudi zelo podlih medijskih napadov …

To, kar se je dogajalo lansko leto, je bilo res žalostno. Zlasti zaradi tega, ker so to situacijo poleg  duhovnika, ki je bil umaknjen, proti meni zlorabili še dva, trije duhovniki ter proti meni aktivirali medijsko gonjo. Njihovi razlogi niso imeli ničesar s tisto zlorabo, ampak je šlo za povsem notranje, interne razloge na ravni škofije. Še bolj žalostno pa je, da so ti ljudje zlorabili podatke, ki so jih imeli, ko so bili v preteklosti v samih vodstvenih organih škofije.

Poleg tega so bili nekateri podatki prirejeni ali celo lažnivi. Med ljudmi je završalo in nekateri ljudje so bili celo razpoloženi v duhu linča. Tako proti meni kot proti ljudem, ki so zlorabo prijavili. Resnično žalostno je, da nekdo tako tragično stvar kot je zloraba, še dodatno zlorabi za svoje osebne interese in zamere. Dobro je, da so bili škofje za mano, čeprav javnih izjav na to temo niso dajali, ker je to na ravni škofije in vsak škof sam nosi križ v svoji škofiji. Zbirali so celo podpise za mojo odstavitev, kar je toliko bolj smešno, saj je jasno, da stvari v Cerkvi ne delujejo tako.

To so stvari, ki so zelo boleče. To ni samo tehnično opravilo, da škof nekoga umakne, poda prijavo … tu so na terenu procesi, ki jih je težko zaustaviti, recimo delitve med ljudmi, sovraštvo … pogosto tudi do žrtev, ki so zlorabo prijavile … To so hude stvari in žrtev mora biti zaščitena tako pred zlorabo kot pred takimi napadi.

Zase lahko rečem, da raje takoj odložim škofovsko palico in grem v samostan, kot da v svoji škofiji vem za primer in toleriram spolne zlorabe in gonjo proti žrtvam.

Kje vidite pot, po kateri naj svetovna in slovenska Cerkev hodi, da bo rak rana spolnih in drugih zlorab, izkoreninjena…

Cerkev mora iskati poti iskrenosti do sebe. In iskati resnico o sebi, ki je v Jezusu Kristusu. Če pa iskreno iščemo resnico o sebi, pomeni da, imamo namen odpraviti tudi tisto, kar ni prav. To je spreobrnjenje. Nadaljnja pot je potem vsekakor molitev in pokora. Kar v meni ni prav, moram sanirati z molitvijo in pokoro. Brez tega niti pred Bogom niti pred ljudmi nismo opravičeni ničesar. To je temeljno. Potem pa seveda ničelna toleranca do zlorab in pa tudi vzgoja duhovniških kandidatov, ki mora biti zelo transparentna, z jasnimi načeli, smernicami … Potrebno je jasno preveriti,  kdo prihaja v semenišče.

Danes ni potreba samo po molitvi za nove duhovne poklice, ampak še bolj za zdrave in normalne duhovne poklice. Človeško uravnotežene ljudi.

Danes ni potreba samo po molitvi za nove duhovne poklice, ampak še bolj za zdrave in normalne duhovne poklice. Človeško uravnotežene ljudi. Danes je takih kandidatov malo, še posebej, ker mnogi prihajajo iz razbitih družin. Škofje moramo biti blizu duhovnikom, pri čemer jim moramo skušati omogočiti način življenja, v katerem bodo lahko ohranili svojo identiteto in v katerem bodo ostali v psihičnem ravnovesju.

Po vsem svetu je danes v Cerkvi viden trend, da bi naj duhovniki, če se le da, živeli skupaj, v istem domu, v istem gospodinjstvu in od tam upravljali več župnij. Za takšno življenje seveda morajo biti vzgojeni, kar pa naši duhovniki večinoma niso bili, ampak so bili vzgojeni, da bodo čimprej samostojni župniki. Tudi to je lahko na nek način klerikalizem – da si sam svoj gospod.

Tudi če zaradi značajskih lastnosti, ker vsi pač nimajo karizme za življenje v skupnosti, nek duhovnik ne bi živel v taki skupnosti, mora vendar živeti nujno povezan s tako skupnostjo. Tako človeško, kakor duhovno in pastoralno. Tudi osebnostno človek zori v skupnosti in v odnosu.

Kakšne duhovnike potrebuje Cerkev danes? Ali drugače, kakšen bo duhovnik prihodnosti? Kakšne lastnosti bo imel, poleg tega, da bo-če parafraziramo papeža Frančiška, moral dišati po ovcah … ?

Ja, vendar ne samo po ovcah. Če preveč diši po ovcah, ovce ne zavohajo,  ne prepoznajo pastirja.  Zaznavajo ga samo kot enega od njih in mu zato ne morejo slediti. Duhovnik mora imeti svoj značilen vojn tudi po pastirju.

Duhovnik prihodnosti? Cerkev je tukaj še v procesu iskanja. Prej sem že omenil, da živi v skupnosti. Že bl. Anton Martin Slomšek je dejal, da mora biti duhovnik skromen, pobožen in načitan-inteligenten. Duhovnik, ki ima rad Kristusa. Z močno vero. To je osnova. Temeljni pokazatelj duhovniškega poklica je, če se dobro počuti pri oltarju. Potem da je zdrav, normalen. Torej, da je čustveno, osebnostno dozorel in intelektualno dobro podkovan. Bogoslovcem pravim: »Nič ni hudega, če si zaljubljen v kakšno dekle. To je vse normalno. Moraš pa preveriti nekaj – ali ti ob misli na Kristusa srce zatrepeta bolj kot ob misli na dekle. Če ja, potem si za duhovnika.« Duhovnik se ne sme bati deklet, žena. Mora jih imeti rad, jih spoštovati. Tu imamo v Kristusu izvrsten primer, kakšen odnos je imel do žensk. Bil je neverjeten džentelmen, pa ne z metuljčkom, ampak v svobodi, pogosto tudi kontroverzen za svoj čas.

Pomembna stvar je tudi, da se duhovnik napaja v literaturi iz katere kipi življenje. Pogosto se mi zdi, da se v zadnjih letih duhovniki ukvarjamo predvsem z literaturo, ki išče odgovore na psihološka vprašanja. To je dobro, ni pa to vse. Končni odgovori so vedno v Kristusu in ne v človeku.

Tudi  Slovenska Cerkev  se spopada s pomanjkanjem duhovnih poklicev. Je pa še precej »neizkoriščena« diakonska služba. Kako je s tem v murskosoboški škofiji?

Niti na začetku še nismo. Še ne dolgo nazaj smo bili zelo dobro oskrbljeni z duhovniki. Čeprav moram poudariti, da diakon ni nadomestek duhovnika. Diakonska služba je lastna, ki ima poudarek predvsem na karitativnosti. Imamo pa tukaj v Prekmurju zgodovinsko izkušnjo službe – licenciatov, izpred več kot 300 let, ko je, v času širjenja evangeličanske vere na Goričkem, predvsem zaradi pomanjkanja duhovnikov, takratni madžarski škof dal nekaterim katoliškim možem v upravo župnije, tako da so lahko krščevali, poročali, poučevali … Na to temo imamo tudi roman Licenciat Janez, ki ga je zapisal Lojze Kozar st., sedaj tudi Božji služabnik.

Žena v Cerkvi je tista, ki Cerkvi daje življenje. Tako z rojstvom otrok kot tudi s tem, da je prva vzgojiteljica vere in najbolj žlahtna podobe Matere Božje.

Ustaviva se malo pri vlogi žensk v Cerkvi … kje naj sodobna katoličanka najde svoje mesto v Cerkvi in kako naj tudi Cerkev uporabi njene svojevrstne talente in darove, ki so različni od moških?

O tem je bilo že dosti rečeno v raznih cerkvenih dokumentih, predvsem v Dostojanstvu žene (Janez Pavel II). Žena v Cerkvi je tista, ki Cerkvi daje življenje. Tako z rojstvom otrok kot tudi s tem, da je prva vzgojiteljica vere in najbolj žlahtna podobe Matere Božje. Žena v Cerkvi je tisti element, ki ji daje milino. Zvestobo. Žena, če je zvesta, je zvesta do konca. To vidimo tudi pri njihovem obisku naših cerkva. Žena v Cerkvi je tista, ki zbuja vest. Tudi nam duhovnikom. Žena je prva pričevalka. Lažje in pogosteje spregovori o svoji veri kot moški.

Zato tudi žensko duhovništvo ni prava pot, saj bi s tem ženo nekako klerikalizirali. Žena ima pomembnejšo vlogo. Ženska lahko ustvarja življenje Cerkve na vseh področjih. V Nemčiji imamo že primere, ko žene upravljajo župnije – upravno, ne zakramentalno. Naša sestra Dorica, ki deluje med Inuiti na severu, povsem sama vodi cerkveno življenje, ker duhovnika ni. Vprašanje vloge žene v Cerkvi je vedno tudi vprašanje konkretnih razmer … in tudi kulturnih. Drugače je žena prisotna v Afriki ali v Ameriki. V ženi se začne vera. Če pade vera pri ženi, pade celi družini in tudi Cerkvi.

Cerkev se je v zadnjih letih tudi digitalizirala in tako vstopila v ogromen prostor možnosti za evangelizacijo in predvsem šla tja, kjer so ljudje, na splet. Tudi vi zelo uspešno komunicirate preko družbenih omrežij.

Nekaj mesecev sem prisoten na Facebooku. K temu so me spodbudili sodelavci iz koordinacije za medije. Poizkušam biti čim bolj sporočilen in nagovoriti ljudi tudi po teh kanalih. Odziv je zelo dober, še posebej če zaigram na harmoniko … 🙂 Doseg je pa vsaj tak kot pri nedeljnikih, če ne večji. Tako, da ne smemo zanemarjati nobenega kanala, po katerih lahko nagovorimo ljudi.

Splet je prostor, ki ni zanemarljiv. Tudi to je način evangelizacije. Naš vzgled je tu Jožef Klekl st. s svojimi časopisi. In on opozarja na to, da moramo in morate medijski sodelavci, uredniki … to kar govorite, pišete, najprej živeti s svojim življenjem. Morate stati za svojimi besedami. To mora seveda veljati tudi za škofa.

Težavnost današnjih medijev pa je, da niso svobodni. Ker imajo navodila iz nekih središč, iz katerih tudi pricurljajo finance za njihovo delovanje. Zanimivo je, da je videti, da so neke iste šablone za ves svet. To smo lahko videli ob recimo migrantski krizi, ko so isto poročali o vsem, v vseh EU državah. Kot bi imeli neko skupno uredništvo, če banaliziramo. Prav tako druge teme, od LGBT agende, islama …. Tukaj je veliko vprašanje medijske svobode in pa raziskovalnega novinarstva. In seveda poštenosti. Klekl je recimo Madžare, ko so mu za Novine ponujali 500.000 kron, da bi sprejel njihovo uredništvo in začel poročati bolj lojalno, zavrnil in dejal: »Judaž svojega naroda pa san jas nej!«

Zahod se v zadnjih letih sooča z velikimi migracijskimi tokovi. Papež Frančišek nas po eni strani kliče k solidarnosti in usmiljenju, kar je gotovo krščansko, po drugi strani pa se zdi, da ob versko večinoma močno opredeljenih prišlekih, krščanski Zahod ne zna – kot gostitelj – postaviti učinkovitega načina in pravil sobivanja…

Že mnogo let nazaj je bila v Bruslju debata na to temo. Tam je bila tudi predstavnica turške vlade in so ji očitali kako to, da v Turčiji že od časa Atatürka niso sezidali nobene krščanske cerkve. Medtem, ko pri nas zidamo veliko mošej in džamij. Pa je rekla, to ni njihov, ampak naš problem. Mi imamo namreč zakone, ki nam zapovedujejo, da zidamo mošeje, oni pa imajo zakone, ki gradnjo krščanskih cerkva prepovedujejo. To si pač moramo urediti sami. Janez Pavel II je to začutil in je pozval vodstvo EU, naj ne izbriše krščanskih korenin iz evropske ustave, kajti tako si bomo spodsekali korenine. In si jih tudi smo.

Zato nimamo niti verske niti moralne, tudi ne zakonodajne moči, da bi prišleke nekako kultivirali, jih vključili v svoje okolje. Zato se ustvarjajo evropski geti, kjer živijo povsem svoje življenje, ki ni v skladu z evropskimi vrednotami. Nekateri se celo radikalizirajo. Zato je za nas kot Cerkev zelo pomembno, da poizkušamo tem ljudem pomagati tam, kjer so. V njihovih lastnih okoljih. Da se njihovo življenje doma izboljša.

Malo znan, ampak zanimiv podatek je, da madžarska škofovska konferenca pomaga na ninivski planoti zidati kristjanom vasi. Tudi sicer so za inkulturacijo lažje sprejemljivi kristjani. Čeprav so kulturno drugačni, imajo zaradi krščanstva podobne vrednote in so pogosto v izrazito muslimanskem okolju tudi mučenci za vero. Seveda tudi mnogi iz muslimanske vere prihajajo iz zelo tragičnih okolij, večinoma pa gre vendarle za ekonomske migrante in ne begunce.

Ne gre za črno bele, enoznačne pojme, potrebna je velika previdnost in odgovornost tako držav kot tudi Cerkve. Leta 2015, ko sem skušal definirati, da imamo ekonomske migrante, umetno spodbujene migrante in resnične begunce, so mediji eksplodirali v svoji »pravičniški« drži. So pa pozabili poročati o tem, da smo v Karitas prvi in nad svojimi močmi tem ljudem priskočili na pomoč. Takrat je bilo tudi jasno, kar smo že omenili zgoraj, da so v ozadju dikcije iz ozadja.

Tudi sicer so za inkulturacijo lažje sprejemljivi kristjani. Čeprav so kulturno drugačni, imajo zaradi krščanstva podobne vrednote in so pogosto v izrazito muslimanskem okolju tudi mučenci za vero

Zanimivo je to, da levičarska ideologija, ki se ima sicer za skrajno napredno, podpira tudi skrajni islam. Ne prenese pa krščanstva …

Gre za dva popolnoma skrajna pola, ki sta se združila. Zakaj? Da uničijo katoliško Cerkev. Ker je še edina inštitucija v svetu, ki govori, misli in uči drugače. In ta drugače je resnica o človeku in njegovem življenju ter dostojanstvu. Cerkev mora biti zato zelo previdna s katerimi javnimi, družbenimi ustanovami se povezuje. Hitro lahko gre za zlorabo Cerkve. Tipičen primer je Amnesty International. Pobudnik njene ustanovitve je bila Cerkev, vendar je ta ustanova prešla v promocijo LGTB ideologije.

Cerkev mora imeti tudi geopolitični uvid. Danes je v svetu okrog 60 korporacij, vsaka od teh ima povprečen letni proračun 750 milijard dolarjev. Te korporacije rabijo energijo in zato so prebivalcem Egipta, Sirije, Libije, Jemna, pobrale že zadnje zaloge hrane ter tako pomagale sprožiti Islamsko revolucijo. To so potem izkoristili džihadisti in iz tega se je rodila nečloveška Islamska država. Tukaj so v ozadju grde igre.

Nekdo bi moral postaviti vprašanje tudi avtomobilskemu koncernu Toyota – zakaj dobavlja Islamski državi svojo mašinerijo? Kdo je ta vezni člen med Isis-om in Toyoto? V ozadju je seveda denar, saj je imela Islamska država pod sabo območja, bogata z nafto. Gre za grde trgovinske posle. In hitro se lahko v taki mreži, nehote, v imenu dobrodelnosti, znajde tudi Cerkev.

Mediji Trumpa v eni stvari še niso pogruntali, in sicer v tem, da uživa v medijski pozornosti, ne glede na to ali se o njem piše dobro ali slabo.

Kako vidite vlogo predsednika Trumpa v tem geopolitičnem monopoliju…

Malo je premešal štrene. Zanimivo je, da so v času njegovega predsednikovanja socialni pokazatelji in gospodarska rast v ZDA zelo pozitivni. Verske skupnosti, tudi Katoliška Cerkev, so pod njim v zelo dobrem položaju. Imajo prosperiteto in lahko širijo svoje dejavnosti. Dela tudi na tem, da zaščiti družino. Po drugi strani pa je provokator in očitno v tem uživa.

Mediji ga v eni stvari še niso pogruntali, in sicer v tem, da uživa v medijski pozornosti, ne glede na to ali se o njem piše dobro ali slabo. Igra zanimivo igro, tudi v odnosu do Severne Koreje. Videti je kot igra dveh komedijantov. Severna Koreja je sicer na robu lakote in zelo verjetno je bilo to zadnje srečanje v duhu pomoči in ne toliko vojaških razgovorov. Videti je, da zna Trump prisluhniti tudi na to noto, ne samo na zidove… Stvari niso nikoli enoznačne.

Kaj nam kot pastir polagate na srce ob največjem krščanskem prazniku, ki je za vedno spremenil tok zgodovine in človeštva?

Če se ozremo na naše narodne voditelje izpred 100 let, je bil takrat čas velike tragike. Vojna se je končala, socialna ogroženost je bila velika, sezonsko delo pogosto. Bil pa je tudi čas nove priložnosti. In ena od teh je bila, da so v ljudeh prebudili voljo do slovenstva. Da so v moči vere, v tem slovenstvu nadaljevali svojo pot v prihodnost.

Tudi Jožef Klekl st. je na to pot stopil šele, ko se je zaradi bolezni na živcih upokojil. Šele takrat je izrazito pričel delovati kot narodni buditelj. Prej je bil predvsem župnik. To pomeni – iz tragike narediti priložnost. To je tudi sporočilo Velike noči. Tudi Kristus je iz tragike Velikega petka naredil priložnost vstajenja. Ne samo zase, ampak za vse nas.

Vsi imamo težave in iščemo varnost. Toda, če iščemo varnost le pri sebi, življenje izgubimo. Tudi papež Frančišek ne išče varnosti za Cerkev samo v njej, ampak v odprtosti in dialogu. V sočutju do bližnjih. Kdor življenje daruje, ga bo imel v izobilju. Kdor pa ga drži le zase, ga bo izgubil. Kristus je dal življenje za nas, zato da bi mi večno živeli.

Vsem bralcem Domovine želim veliko veselja in upanja ob Veliki noči, kajti Kristus je vstal in več ne umrje in z Njim bomo vstali tudi mi. To je središče in smisel naše vere.

12 KOMENTARJI

  1. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj se Domovina več ukvarja s pedofilijo med duhovščino kot vsi režimski mediji skupaj, ki so sicer znani sovražniki Cerkve.

    So bili in bodo ostali, dokler bo dihal še zadnji kristjan.

  2. Zelo dobo, oča Peter! Glede vzgoje semeniščnikov, redovnikov, sodelavcev pa se je treba držati temeljnega pravila: tri leta MORALE, eno leto duhovnega študija; tri leta morale in šele potem drugo leto teološkega študija.

    Morala je tisto človeško, kar manjka Cerkvi in svetu. Teologija brez morale je pač Vatikan z 80% homičev, kot kaže zadnja 4 letna raskava.

    Morala potrebuje najprej vzgojiti trdno voljo. Torej za začetek skoraj vojaški dri in kmečko delo od jutra do večera, pa zgled vzgojiteljev. Šele na moralo lahko dodamo krščanstvo, šele takrat se zapovedi primejo. In vse to skupaj je šele začetek duhovnega uka. Ker človek je po svoji naravi žival.

    Današnja Cerkev kaže vse znake sprevržene moralnosti: tisočletno prikrivanje homoseksualnosti in pederastije, sodelovanje z brezbožnimi režimi, pohlep, politikantstvo in seveda najhujše: klerikalizem.

    Vse se torej začne pri vzgoji morale: ne laži, ne kradi, ne ubijaj, ne nečistuj … Brez globoko vsajene morale je vsako krščanstvo kot hudič, ki se za pusta v angelčka našemi. In tega je danes več kot resnične vere.

  3. Človek se dela norca.

    “Velik krivec za spolne zlorabe je pornografija ali spolni turizem???”

    Ne velik krivec je posameznik, ki zlorabo dejansko izvede. In krivdo nosi tudi institucija ki te zlorabe načrtno prikriva.

    RKC je po svetu sistematicno zlorabe prikivala.

  4. Vsa čast, dr.Štumpf!
    Pravi Apostol Jezusove cerkve!
    Moj poklon, kot vedno.
    Jasno, kleno, kremenito, odgovorno, zapolnjeno, brez sence, brez dvomov,čisto, vzpodbudno, navdihujoče, zaupanja in časti vredno v velikem Upanju in v Zaupanju!

    Novi Slomšek! dr.Štumpfa za Nadškofa! Ena od rešitev za slovenski Narod.
    Mečkače in prestrašene boječkarje, previdneže, moralne skorumpirance in “spoštovalce – upoštevalce” lobijev, Tihe moči in ostalih drekačev, pa na smetišče slabe cerkvene zgodovine. Skrajni čas! Zmanjkuje ga.

  5. Bravo,ga.Andreja za dobre vprašanja in seveda čestitke g.škofu Štumfu.

    Že njegovi govori na sv.Višarjih pustijo vtis in marsikomu odstirajo obzorja.
    Jasen je in trden v svoji drži,tako na duhovni kot tudi politični sferi.
    HVALA G.ŠTUMF IN POGUMNO NAPREJ!

    Celo nekaterim,malo inteligentnejšim levičarjem,slišim,je všeč….

    Opazovalec pravi,da je 80% pederastov dol v Vatikanu,kar je seveda visoka,visoka št.,torej jih je pri nas (ki si mislimo,da nismo tko razpuščeni)vsaj 50%??
    Sicer dvomim,a že 10% je preveč,če svojih spolnih gonov nimajo “pod kontrolo”.
    Celibat ni: brez žensk,ampak brez spolnosti,torej tudi brez moških…kar pa seveda na bogoslovju očitno ni pretirano povdarjeno in mehko tolerirano,ker “jih je že itak premalo”,pa si zatisnejo eno oko…

    Urjenje trdne volje za telo in duha, ,discipline…da potem pride svoboda duha(seveda ne v liberalištičnem smislu,ker tista svoboda je sužnost),pa imajo ,pomojem,bolje “urejeno”v kakšnih drugih redih,raznih Vzhodnih religij in duhovnosti.
    V kakih budističnih(( samo v nekomercialnih!!!) samostanih recimo je “uvajanje in potem sam trening volje,moči duha”,veliko bolj”dodelan.Neprimerno strožji so v urjenju discipline in premagovanju telesnih in duševnih naporov(kamor je uštet tudi strogi celibat!),česar bi se lahko učili od njih,potem bi ne bilo afer z otroki in v Vatikanu nebi rabili(gnusne) Savne za moške,kamor se reveži zatečejo,da se “malce sprostijo in pozabavajo”.

    Seveda se od takih verstev(posebej vzhodnih) ne bojo nikoli učili,saj zanje trdijo,da so hudičeva,vsa po vrsti,celo cenjeni g.Amorth,znani eksorcist je to povedal…
    Je pa povedal tudi,da” ga” je Vatikan tudi poln,torej kljub Najboljši veri,katero gotovo imamo,nekaj manjka.???
    Ljubiti Gospoda 100x,100000x…..bolj kot sebe,torej samo 1. Zapoved,za začetek.
    Miren popldan vsem

  6. Moj poklon!!
    Škof, ki živi “RESNICA VAS BO OSVOBODILA”!!!

    G. Štumpf, a bi prišli še kaj v *mesto heroj*?
    Veste, tukaj je takoooooooo zatohlo (Pa ne le na magistratu…) !!!

  7. Odlično,Andreja,zelo dober intervju s škofom ki je v resnici velik človek in velik škof. Iskren. In brez dlake na jeziku,sem dobila kar veliko uvida v določene stvari.

    Stumpfa z nadškofa,se strinjam!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime