Rado Pezdir: Slovenija bi se v Iranu lahko oglaševala kot aktivna pralnica denarja (1. del)

Foto: Klemen Lajevec

Ob izidu knjige Vzporedni mehanizem globoke države smo se pogovarjali z njenim avtorjem, raziskovalcem in ekonomistom dr. Radom Pezdirjem. Po kratki izkušnji delovanja v politiki v Državljanski listi Gregorja Viranta se je umaknil v raziskovalne vode, sodeloval pri več preiskovalnih komisijah državnega zbora, iz zbranega gradiva in drugih odkritij pa je pripravil knjigo, ki daje vpogled v delovanje sistema, ki ga najbolje opisuje izraz »globoka država«

V javnosti se pogosto operira z izrazi kot so globoka država, strici iz ozadja, razna omrežja, ipd. Včasih se zdi, da se takšne izraze uporablja kot izgovor, vaša knjiga Vzporedni sistemi globoke države pa daje tem strukturam jasnejši oris. O čem govorimo, ko se pogovarjamo o »globoki državi«?

Najlažje to razložim na primeru druge bančne sanacije. Ta zadnja eskapada globoke države nas je v Sloveniji stala 5 milijard evrov. Kljub temu, da so banke imele interne predpise o poslovanju, se le ti niso upoštevali. In niso se upoštevali v dosti okoliščinah, ker so lastniki državnih bank, torej vlada kot njihova skupščina, banke uporabljali za posebne kreditne posle.

Spomnimo se samo epizode z neprodajo Mercatorja in drugimi političnimi intervencijami. Gre za intervencije v delovanju sistema, ki se dogajajo mimo regulacij in zakonodaje, ki prihajajo s strani nekih presečnih množic omrežij v gospodarstvu in politiki.

Zakaj tega ne jemljemo resno? Ko kdo v javnosti omenja globoko državo ali stric iz ozadja, se mu javnost prej posmehuje, kot da bi ga vzela resno.

Ne vem. Meni se zdi to čudno. Če se spet navežem na prej omenjenih 5 milijard – to je precej investicij v zdravstvu, šolstvu, sociali, … ki smo jih vrgli skozi okno. In to zato, ker globoka država jemlje precej cinično uničevanje regulatorjev in nedelovanje celotne linije od policije preko tožilstva do sodišča.

Foto: Klemen Lajevec

Ljudje razumejo, da sistem ne deluje, razumejo, da prihaja do gospodarskega kriminala, ne povežejo pa, da je to dejansko vse skupaj posledica nečesa. In to nekaj je neformalno odločanje kapitalskih omrežij in politike.

Svojo knjigo začenjate s primerom Farrokh, ko se je v Novi ljubljanski banki oprala milijarda evrov iranskega denarja. To je bilo v letih 2009 in 2010, ko je bilo očitno, da je globoka država še živa in zdrava. Kakšna pa je situacija danes, dobrih 10 let kasneje?

Ker je prišlo do sanacije bank in država ni več glavni lastnik slovenskega bančnega sistema, je kreditna pumpa od prej omenjenih omrežij bolj odmaknjena, kot je bila prej. Dejstvo, da se ne dogaja več, da bi se krediti kar talali brez veze, je ošibilo vse te igralce. Ker nimajo več tega finančnega vira jim je danes težje.

Danes smo v neke vrste tranziciji, za katero pa ne vemo še, kaj se bo iz nje izcimilo. Verjetno bodo na to igrišče vstopili zunanji igralci.

Ljudje razumejo, da sistem ne deluje, razumejo, da prihaja do gospodarskega kriminala, ne povežejo pa, da je to dejansko vse skupaj posledica nečesa.

Gre pri teh igralcih za imena, ki se pogosto omenjajo v javnosti, recimo Milana Kučana, Gregorja Golobiča, ali za kakšne povsem druge, ki se držijo v ozadju in se ne izpostavljajo v javnosti?

V svoji knjigi sem to precej natančno popisal. Notri najdete vse glavne igralce teh omrežij ter njihovo poslovno dejavnost in vpliv iz politike. Prek meni dostopne dokumentacije sem ta vzporedni sistem in njegovo vlogo lahko rekonstruiral skoraj do popolnosti.

V knjigi lahko preberete, kaj so bila glavna omrežja. Opisana so vsa od LDS-ovega omrežja Petra Rigla, preko Janeza Zemljariča, Ivana Pušnika, do omrežja Faktor banke in Darka Horvata, omrežje KB 1909 in druga. Opisujem tudi, kakšen vpliv je imel nekdanji predsednik države Milan Kučan na to, da so ta omrežja prešla v tranzicijo, v njej preživela in obstala.

Ta omrežja so slovenski družbi naredila precej škode. Že samo s tem, ko so iz sistema kanalizirali ta denar, pa tudi s tem, kako so ga uporabili. Menite, da bo kdorkoli kadarkoli odgovarjal za to škodo, storjeno slovenski družbi?

Prvič slišim, da bi bil kdo v Sloveniji poklicno odgovoren. Takih primerov ne poznam. Jih morda vi? Vprašanje me je šokiralo.

Vaša knjiga opisuje vse detajle. Zakaj se ne da nikogar preganjati za opisana dejanja?

Ne vem. Glede na to, kako razumem interpretacijo policije in tožilstva v primeru Farrokh, bi se Slovenija morala oglaševati v Iranu kot aktivna pralnica denarja. Ko organi pregona in tožilsko-pravosodni sistem takšne zadeve označuje za legalne in legitimne, pregona enostavno ne more biti.

Primer Farrokh kaže na to, da so bile praktično vse udeležene institucije v tej državi kompromitirane. Komu v tej državi človek sploh lahko zaupa?

Mislim, da nikomur. Po mojem osebnem ideološkem prepričanju ne verjamem v državo. Ne verjamem v nič drugega kot v prostovoljne medčloveške odnose in dogovore. Razumevanje države kot regulatorja in varovalke je zame velika iluzija. Vsaj do zdaj ni bilo videti, da bi se izkazala v tej vlogi.

Evropska unija vendarle daje velik poudarek vladavini prava. Kako je neka takšna zgodba šla mimo evropskih regulatorjev. Redno spremljamo kritike Poljske in Madžarske, kako da se Slovenija še ni znašla v žarišču obravnave?

Glede bančnih goljufij morate razumeti, da je bančna industrija ena najbolj goljufivih industrij, kar jih obstaja in jo je zelo težko regulirati. Do neke mere jim lahko kaj preprečiš, večino časa pa se obnašajo kot da je to legalizirana kraja. Regulacija pa je vedno korak zadaj.

V ekstremni bančni imploziji leta 2008 na drugi strani oceana ni nihče odgovarjal. Banke se ponavadi izmuznejo. To niti ni tako presenetljivo. Presenetljivo je to, da vztrajamo pri interpretaciji, da so posli, kot je bil iranski, dobrodošli v slovenski državi.

Bančna industrija je ena najbolj goljufivih industrij, kar jih obstaja in jo je zelo težko regulirati.

Kje bi se morali lotiti sistema, da bi dosegli neko večjo transparentnost, manj te legalizirane kraje?

Mislim, da je celoten sistem navadna iluzija. Čeprav smo lahko deloma uspešni, nikoli ne moremo uspeti popolnoma. Vsako institucijo sestavljajo ljudje in z njimi vplivi, ki so prisotni na formalni in neformalni način. Kolikor je agend je tudi interesnih skupin in iluzorno je pričakovati, da bo ta sistem kdaj boljši kot je.

Vendarle imamo v svetu države s sistemi, ki funkcionirajo boljše in tiste, ki slabše …

To sem mislil tudi jaz za Švico in Lihtenštajn, dokler nisem ugotovil, da Švica v svojih bankah gnezdi največje dilerje kokaina in drugih drog ter kriminalce vseh vrst. Lihtenštajn je še za odtenek bolj pokvarjena država.

Vprašanje je samo, kako prefinjen si v tem, kar počneš. V Srbiji so zelo grobi, mi smo zelo odkriti, Avstrija je pa bolj blaga in zglancana. Pa ne pravim, da bi morali zdaj opustiti sistem, ki ga imamo. Tudi ne pozivam h komunizmu ali kakšni drugi norosti. Samo pravim, da ne smemo imeti preveč iluzij, da bi ta sistem, ki ga imamo, lahko gradili v kaj bistveno boljšega kot je to, kar vidimo danes.

Seveda pa se moramo truditi po najboljših močeh, da se proti temu borimo in ne sprejemati »bullshit« interpretacij, ki jih ponujata tožilstvo in občasno politika.

Foto: Klemen Lajevec

Ima torej nek običajen državljan sploh kakšno orodje, da se zoperstavi vplivom globoke države?

Baje so to volitve. Tako vsaj pravijo. V zadnjih 30-tih letih sicer ne vem, kolikokrat se je to že izkazalo. Morda ta instrument ni najboljši, ker se zadeve že spridijo, ko gre glas od volivca do politične stranke. Morate razumeti, da je človek najhitreje pokvarljiva roba, kar jih poznamo in zato je tako kot je.

Vaša knjiga je tako v Sloveniji kot tudi mednarodni javnosti neke vrste unikum. Kaj prinaša, česar ni mogoče prebrati nikjer drugje?

V ZDA bodo takšno knjigo težko brali, kar arhivi njihovih tajnih služb nikoli ne bodo odprti do te mere, da bi lahko ugotovili, kako so se presekale kriminalne, obveščevalne in gospodarske strukture. Pri nas je vse skupaj še za odtenek bolj zanimivo, ker ni šlo za klasično obveščevalno službo, ampak tajno komunistično policijo. Ta je bila regulirana izključno z vrha komunistične partije, ki na oblast, ki jo je imela, nikoli ni bila izvoljena.

Knjiga odpira pogled v fascinantno epopejo izgraditve vzporednega mehanizma, ki je še kako vplival ne samo na tranzicijo, ampak na celotno družbo, kot jo poznamo danes in seveda tudi na delovanje institucij.

Prvič lahko ljudje berejo zbrana dela združb globoke države – celotna zgodba o Saftiju in njegovih transformacijah v KB 1909 ter njegovih lovkah v zdravstvenem sistemu, zgodba o LHB Frankfurt, NLB Interfinanz, zgodba o tem, kako smo izvajali storitve pranja denarja za Darka Šarića, kakšna je vloga slovenskih bank v poslovanju tihotapcev Mila Đukanoviča, kakšna je vloga Slovencev pri financiranju gospodarskega dela Surčinskega klana in podobno. In seveda o Ivanu Mačku in njegovem lihtenštajnskem podjetju, ki je živelo še v tranziciji, pa ni tega nihče vedel.

Glede na vsa zveneča imena, ki jih razkrivate, ste doživeli že kakšne grožnje?

Ne. Nisem še doživel nobenih groženj, nobenih pritiskov ali česa podobnega. Ljudje so se zdaj že navadili, da če gredo name s pritiski in idiotskimi napadi, se jim to pač vrne v 30-kratni obliki in se leta in leta ne neha. Vprašajte uredništvo Mladine, kako se jim je izšlo, ko so me nabijali.

So vas kdaj kontaktirali kakšni organi pregona, da bi na podlagi teh vaših podatkov koga preganjali oz. se že kdaj sodelovali z njimi pri kakšnem pregonu?

Na primeru Farrokh sem delal v dveh preiskovalnih komisijah državnega zbora. Imel sem komunikacijo s tistimi, ki so nadaljevali preiskavo v tem primeru. Do vzpostavitve stika in razgovorov je prišlo v zadnjem letu, prej ne.

Glede policije in tožilstva pa je tako, da v moji knjigi zapisano predvsem tisto, kar je sicer dobra reklama za novo poslovno dejavnost, ki jo izvajajo te mreže. Malo za šalo lahko za turistično organizacijo zapišem kakšno reklamno zgodbo, da med tujci potržimo, kaj je tukaj možno.

Foto: Klemen Lajevec

Je možno kdaj v prihodnosti pričakovati spremembe na področju pravosodja, da bi prišlo do pregona akterjev teh zgodb?

Želim si, da bi to obstajalo in bilo možno. Kako realno je to in kdaj bi se to lahko zgodilo, pa ne znam odgovoriti. Že zadnjih 20 let razmišljam o tem, a ne vidim, da se bo to zgodilo.

Na to vprašanje v resnici nimam odgovora, nimam pa tudi pričakovanj do institucij, da se bodo začele ukvarjati s pregonom gospodarskega kriminala. Verjetno imajo bolj pomembne in zapletene opravke kot je ugotavljanje, zakaj moramo vsakih 10 let vreči stran nekaj milijard za sanacijo gospodarskega kriminala.

Na predstavitvi knjige ste omenili, da se vsaj del sredstev, ki so se prenesla prek vzporednega sistema, še vedno nahaja na določenih bančnih računih. O kakšnih zneskih govorimo?

To je absolutno nemogoče povedati. Za določitev te številke bi moral imeti izpisek bančnega računa. Ker nimam dokumentacije tudi ne moremo govoriti z gotovostjo, da to obstaja, je pa velika verjetnost, da ta sredstva še vedno so.

Imamo dokumentirano pot, čez katere banke se je ta denar vlekel in imam nekaj pričevanj. Ampak na pričevanja brez dokumenta ne morem dati posebne teže.

Zagotovo pa lahko rečem, da je tam zunaj denar, ki so ga v obliki kreditov dobivale družbe kot je Aktiva Darka Horvata. Mislim, da se premalo dela na tem, da bi ta denar dobili nazaj. Tega je približno 300 milijonov, kar ni malo. To so že kar lepe investicije v zdravstvo in šolstvo, če ne bi šle v žep Darka Horvata, ki verjetno zdaj pije kavico nekje v Sant Moritzu in se nam reži. Mogoče celo piše zahvalno pismo policiji in tožilstvu.

V drugem delu intervjuja smo se dotaknili tudi aktualne politične situacije, medijske krajine, primerjave ekonomije slovenske tajne službe s službami drugih držav in rešitvah, ki jih vidi za našo državo.
Naročite svoj izvod knjige Vzporedni mehanizem globoke države

Foto: Iskreni.net

Za poglobitev v tematiko boste morali prebrati celotno knjigo, ki odpira razumevanje slovenske tranzicije, razlaga, kako je mogoče, da so nekateri v njej uspeli, drugi pa nikakor niso mogli uspeti.

V knjigi pa vas ne čaka samo tehnologija partijskega kapitalizma temveč tudi podrobne analize bančne pošasti, ki je v drugi bančni sanaciji eksplodirala z več milijardno škodo.

Lahko boste prebrali tudi kako se je konsolidiralo omrežje, ki je postalo tranzicijski zmagovalec in vse o primeru Farrokh, največjemu finančnemu škandalu v slovenski zgodovini.

Kniigo lahko naročite tudi v spletni trgovini Iskreni.net

13 komentarjev

    • Globoka država je vo osnovi nastala v komunističnih časih kot paralelna ekonomija za svoje politične in gospodarske interese. Na površju pa so prodajali zgodbo o pravičnem socializmu. In to se dogaja še danes. Enačiti ob tem leve in desne je nekorektno, ker desni pri vzpostavitvi tega sistema niso imeli nič. Da bi lahko kasneje preprečili delovanje tega sistema pa tudi ni realno, ker desna opcija nikdar ni imela ustavne večine ali da bi vladala dalj časa, da bi karkoli lahko resno spremenila.

  1. Všeč mi je, ker Rado Pezdir z neolepševanjem govori o tem, da je pač človeška narava taka, da so lopovščine povsod. Mi velikokrat rečemo to-je-možno-samo-v-Sloveniji TM. Ampak to ne drži, problem je edino to, da v Sloveniji korupcija pobere tako ogromen delež denarja, ki se zelo pozna ob relativno šibkejši gospodarski (in posledično proračunski) moči države. Še nobeno zvišanje davkov in proračuna v tako majhni državi ne more nadomestiti izpada denarja. Zato ima ta korupcija na Slovenijo toliko bolj močnejši negativni vpliv kot v Avstriji, Švici ali ZDA. Seveda pa ta ugotovitev absolutno ni izgovor, da se na tem mestu nič ne bi naredilo. Takšno mentaliteto pa se lahko spremeni le z javnim pritiskom in stalnim omenjanjem teh tematik v javnosti brez predaha, dokler se ne zbere kritična množica državljanov, ki jim je rešitev paradržavne korupcije v interesu. Vzporedna ekonomija nam koristi vsem, tudi tistim, ki se tej tematiki posmehujejo.

  2. Kaj pa vem, čigav interes kdo brani? Denar ne smrdi nobeni barvi stranke. Kako si lahko razlagamo, da ob dokumentih, ki jih je predočil R.Pezdir ni protestov, ni vržena nobena granitna kocka, pa nam je bilo dobesedno vzeto iz vsakega našega žepa. Ves ta, s sanacijo bank, povzročen javni dolg, nas je bolj omejil kot vsi PTC odloki ter sam Covid-19 skupaj. Še vedno je mišljeno, da je banke sanirala država. Pa dragi ljudje se bi morali zavedati, da država smo mi vsi, vsak posamezen Slovenec. Morda se tega ne zavedajo, morda zaradi mezd, ki jih pač bolj ali manj redno dobivajo. Vendar te bi bile brez tega lahko višje. Naš infrastriukturni in splošni družbeni standard, bi bil brez tega mnogo višji. To pa so stvari, ki bi morale pretresti družbo in jo končno zbuditi. V nasprotnem nas bodo lupili in strigli še naprej, mi pa bomo še naprej blejali, da nam zaščitne maske škodijo, kajne “petkov” Milan?!
    Ne zganejo se ne politiki, ne novinarji (taki prispevki so zgolj poročanje o knjigi vseh knjig), ne tožilstvo in ne sodstvo.

  3. Spomnimo se Bertolta Brechta, ki je v sloviti Beraški operi položil enemu od nosilnih protagonistov (MIki Nož) tudi retorično vprašanje: “v čem da je ustanovitelj in lastnik banke boljši od uličnih roparjev in prostitutk?”.
    Kot so nam razkrili že mnogi analitični dokumentarci in raziskovalni novinarji, je največ “umazanega” denarja in naropanega bogastva shranjenega “legalno” prav v bankah in trezorjih nevtralne Švice in zadnje čase menda tudi Lihtenštajna. Tako da imajo zloglasni “banksterji” na Slovenskem in njihovi zavezniki ter pajdaši med političnimi odločevalci sijajne vzornike med “banksterji” v najbolj razvitih in razvpitih finančnih središčih Evrope in ZDA ter v najbolj skrbno varovanih ter legaliziranih “davčnih oazah” sveta.
    A ne pozabimo, mastne plačane profesionalne zaveznike imajo vsakovrstni “banksterji” tudi med lobisti in med evro- poslanci v Evropskem parlamentu ter v parlamentih večine razvitejših držav, ki skrbijo, da ostanejo “bančne zaupnosti” oz. “bančne tajnosti” sijajna trdnjava za nezakonito in neobdavčeno premoženje razglašeno “uglednih” pravnih in fizičnih oseb ter da jim ostane vselej kak izhod vsaj v zavetje zavestno nenadziranih ter nedotakljivih davčnih in bančnih oaz.
    Boj proti globalnemu kriminalu vsakovrstnih utajevalcev davkov in kriminalnih parazitov na tujem zaslužku je torej videti precej brezupno “donkihotski”, še posebej v pravno in politično nerazviti in nezreli državi RS, kjer samodejno po veljavni ustavi in zakonodaji ne delujejo ne sodna in ne tožilska veja oblasti, ne policija in ne specializirani organi za preganjanje korupcije, pranja denarja ter oškodovanje tuje (javne in zasebne) lastnine. A upanje umira zadnje, kot pravijo, in vselej ostaja, da bomo kdaj le izvolili manj koruptivne, klientelistične in nepotistične posameznike na ključne funkcije oblasti ter da bosta zakonodajna in izvršna veja oblasti mogočno pritisnili na mrtvo-udno in brezbrižno nirvano sodne veje oblasti, na apatično orodje izvršne veje oblasti v državnem tožilstvu in pravobranilstvu ter v para-državnih organih pregona vsakršnega organiziranega kriminala.

    Drug problem te družbe in te države je vztrajen “ples v maskah”. Najbrž ni naključje, da je eden od ključnih svetovalcev predsednika Kučana, dr. Zdenko Roter, dal prvemu delu svoje avtobiografije naslov prav – Padle maske (2013).
    Komunistična partija Slovenije oz. pozneje ZKS je namreč vselej delovala podtalno in prikrito pod “maskami” drugih pravnih in političnih osebkov. Med 2. svetovno vojno si je po navodilih Kominterne nadela masko “ljudsko-frontnega gibanja OF”, čeravno je preko svojih partijskih sekretarjev absolutno nadzirala vse paravojaške enote partije (partizani) in še posebej udarne teroristične enote likvidatorjev VOS.
    Po 2. svetovni vojni pa je KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS nadaljevala absolutno oblast v FLRJ/SFRJ pod masko “ljudsko-frontne SZDL”, v kateri je imela dominantno vlogo partija, ter pod maskami organov lokalnih, republiških in zveznih poslanskih/delegatskih skupščin prav tako pod dominantnim nadzorom partije.
    Sposobnost kameleonskega distanciranja od vsakršne odgovornosti ter “maskiranja” in prevzemanja novih in novih modnih političnih identitet ter populističnih ikonografij, agit-propovskih puhlic in oblastniških trikov so nekdanji zvesti in brez-hrbtenično okretni partijci prenesli tudi v novo ustavno ureditev svobodne, neodvisne, demokratične in politično pluralne RS, kjer so najbolj vešči mojstri zlorabe političnih in finančnih pooblastil prevzeli tudi nove barve, nove agitacijske in propagandistične puhlice, da bi ohranili nadzor nad tokovi denarja v finančnem sistemu države, nad državnimi in lokalnimi organi izvršne oblasti ter še posebej nad paradržavnimi organi. Slej ko prej se je izkazalo, da so LDS, SD, Zares, Desus, PS, SAB, Levica … le “maske” ene in iste ideološke in politične oblastne paradigme, ene in iste politike krčevitega ohranjanja “statusa quo” ter lastnega nedotakljivega socialnega statusa ob vseh sprotnih in hitro minljivih ideoloških, političnih ter družbenih premenah in krizah.
    Skratka, Pezdirjeva globoko analitična, osveščevalna in osveščujoča monografija z mnogimi avtentičnimi zgodovinskimi dokumenti le potrjuje resnico, da se s spremembo ustavne ureditve v Sloveniji le v novih pojavnih oblikah in pod novimi populističnimi in modnimi “maskami” pojavljajo isti protagonisti z istimi metodami maskiranja in kameleonskega prikrivanja že iz prejšnjega režima dobro znane “vzporedne države” ter njihovih otroci in vnuki, ki po starih in očitno uspešnih vzorcih in praksah vsakršne zlorabe oblasti še naprej ne-ustavno, proti-pravno in ne-etično vladajo Slovencem in državljanom RS ter proti-pravno in škodljivo razpolagajo s precejšnjim delom premoženja v državni/javni lasti.

  4. Knjigo berem, požiram.
    In- sanjalo se mi je, da je Kučanov Milan Sklical novinarsko konferenco, na kateri se je trlo 377 novinark in novinarjev.
    Jutri boste v taglavnih trobilih Agitpropa 571 hlapcev in z vseh Odlazkovih prižnic slišali in brali in gledali, kako se je Kučan spovedal enemu frančiškanu, ki ga je pripeljal na konferenco.
    Svet bo šokiran. Kučan je potem javno prestopil v red Frančiškanov in bo prve noči hudega kesanjskega stresa preživel pri p. Kanusu na Sveti gori očiščevanja, nato pa bo po kolenih poromal do 2x zažganega strunjanskega križa, kjer bo uradni sprejem v red Frančiškanov, ki ga bodo spucali do konca, do fula, s sluznico v boljševiški svinjski riti vred!

  5. Upam, da se bo knjiga prodajala tudi drugod po EU…da bodo seznanjeni s tem, kaj so nam pustili komunisti v nasledstvo…in kaj počnejo danes nasledniki komunistov …uživajo sadove pokradenega denarja in sejejo sovraštvo med ljudmi, da bi si s tem zagotovili prihodnost…imajo moč, denar in vse inštitucije na svoji strani…nimajo pa ljudstva in to je edini in najmočnejši strup za njihov obstoj.

  6. Tole deluje vse skupaj precej abstraktno. Tisto, kar lahko vidimo, so npr. novi vlaki, prenovljene železnice, novi domovi za upokojence, nove šole, bolnice itd. ali pa to, da vsega tega ni. Kdo počne eno in kdo drugo, je pa res precej jasno. O tem zlahka presodi vsakdo, ki se mu o mehanizmih bančništva in “globoke države” niti ne sanja. A ljudje žal raje gledajo kričanje na televizijah, kot da bi se ozrli naokoli in vse to opazili. V resnici je problem v ljudeh in njihovi osupljivi neučljivosti. Ko ti tip po letu in pol v vrsti diha za ovratnik, se zaveš, kako brezupno je vse skupaj.

  7. Strici iz ozadja so gradili oz še gradijo demokratični socializem, to je agenda njihovega združenja f21. Z nakradenim denarjem želijo obvladovati državo v stratežkih panogah.

    Za rajo njihova kvazi demokracija, kjer je možno voliti samo njihove, za strice iz ozadja pa brutalni fevdalizem. Sedanja vlada je motnja v njihovi pravljici. Vse bodo naredili da jo vržejo, lumpi nedemokratični.

    Skratka ples s hudičem se gredo tile naduti lopovi. Vsaj 70 miljard so nakradli v davčne oaze. Moč, slast, oblast. Koliko uničenih življenj je za sabo pustila njihova oholost in skrunjenje 10 Božjih zapovedi?!

    Nekaj dobrega pa je v tem, Bog Izraelov ni na njihovi strani!! Sveto pismk uči kako končajo take združbe! Gorje jim na sodni dan, če se ne pokesajo ter če si ne bodo prizadevali popraviti škode in krivic.

    Ljudje, nujno na naslednje volitve.

  8. Ativen državljan: Kot so nam razkrili že mnogi analitični dokumentarci in raziskovalni novinarji, je največ “umazanega” denarja in naropanega bogastva shranjenega “legalno” prav v bankah in trezorjih nevtralne Švice in zadnje čase menda tudi Lihtenštajna. Tako da imajo zloglasni “banksterji” na Slovenskem in njihovi zavezniki ter pajdaši med političnimi odločevalci sijajne vzornike med “banksterji” v najbolj razvitih in razvpitih finančnih središčih Evrope in ZDA ter v najbolj skrbno varovanih ter legaliziranih “davčnih oazah” sveta.
    A ne pozabimo, mastne plačane profesionalne zaveznike imajo vsakovrstni “banksterji” tudi med lobisti in med evro- poslanci v Evropskem parlamentu ter v parlamentih večine razvitejših držav, ki skrbijo, da ostanejo “bančne zaupnosti” oz. “bančne tajnosti” sijajna trdnjava za nezakonito in neobdavčeno premoženje razglašeno “uglednih” pravnih in fizičnih oseb ter da jim ostane vselej kak izhod vsaj v zavetje zavestno nenadziranih ter nedotakljivih davčnih in bančnih oaz.
    Pravilno: Švica se ob podpori velekapitala in EU političnih elit in Vatikana resno pripravlja na možen scenarij, da bo morala odpraviti tajne račune, zato v Lihtenštajnu, že odira bančne izpostave, zgradila je avtocesto in obvoznico. Otroci in mladina iz Lihenštajna pa se lahko
    brezplačno šola v Švici na vseh stopnjah izobraževanja.
    Švica ima sicer poseben zakon za Kantonalne banke, ki imajo poseben pravni in udi dejanski status v bančništvu so namreč resnične ljudske banke v lasti ljudi, podjetij in občin in dejansko delujejo v javnem interesu. Te banke delujejo že preko 100 let in so se izkazala za nasprotje kriminalnega bančništva o katerem govori Pezdir. Zanimivo pa je da Pezdir in desnica zgolj razgalja ”kriminalno ” delovanje globoke države pri čemer si vsi predstavljamo pokvarjene leve politike, nihče pa da globoko državo predstavljajo in v njej aktivno delujejo tudi desni politiki. Predvsem pa nihče ne predstavlja modela-ov kot je primer Švicarskih kantonalnih bank, ki sistemsko in lastniško onemogočajo podobne kriminalne modele.
    Zakaj v strankokraciji nobena stranka nima interesa, da bi se ji sistemsko zaprli vplivi na sisteme kot so bančništvu in zdravstvo. Iščejo (znotraj predstave o javnem interesu) predvsem korist zase, prepričujejo nas kradli so oni, če bi bili mi na oblasti nebi. Verjemite mi, da se to ne bo zgodilo: Ti modeli so dodobra naštudirani zato, da ne delujejo transparentno in omogočajo, da se jih napajaj vsakokratna oblast pa naj bo leva ali desna

Komentiraj