Protesti v Srbiji, vojna v Ukrajini ter eskalacija konflikta v Izraelu imajo zelo močan skupni imenovalec

Verjeli ali ne, protesti v Srbiji, vojna v Ukrajini ter eskalacija konflikta v Izraelu imajo zelo močan skupni imenovalec. So namreč del obračuna med globalnim Vzhodom in Zahodom in njihov izid bo v prihodnosti vplival na življenje vseh nas. Koncu leta pritiče, da napravimo obračun za nazaj ter se obenem zazremo v prihodnost varnostne in geostrateške paradigme v Evropi in njeni okolici.

Ukrajina in Izrael po pričakovanjih

Med vsemi tremi žarišči konfliktov trenutno prav Srbija nosi največjo težo. V Ukrajini se stvari ne premikajo, vsak zavzet ali osvobojen zaselek se že interpretira kot »strateški dosežek« enih ali drugih. Omejen, pa vendarle. Obe strani sta izmučeni, morala plahni, volje do boja je vse manj. Ob tem nič ne kaže na pogajanja in ker ne gre pričakovati, da bo katera od strani v doglednem času sposobna izvesti odločilnejši preboj, kot najzanesljivejše poroštvo za zaustavitev spopadov v tej nesrečni državi vidim zmago republikanske strani na prihajajočih predsedniških volitvah v ZDA.

Izraelu je medtem v dobršni meri uspelo zmanjšati vpliv palestinskih militantov, kaže pa, da se bo tudi soseščina stabilizirala, zato v kratkem ne pričakujemo, da bi kateri od zunanjih sil uspelo potegniti Izrael v vojno večjega obsega ali celo v odkrito vojno med državami. Čeprav je v začetku kazalo, da Izraelu kot državi trda prede, pa se je židovska vztrajnost izplačala in zelo verjetno je, da bo po zaključenih operacijah območje stabilnejše, kot je bilo do pred kratkim, ko si ga je v veliki meri podvrgla obveščevalna sfera iransko-kitajske naveze. V prihodnosti bomo tako najverjetneje videli poostreno izraelsko preventivo tako na obveščevalnem kot na diplomatskem področju.

Toda vrnimo se k Srbiji. Vučić je, kot pravijo uradni rezultati, zopet zmagal na volitvah. Opozicija tega ne prizna in preko pobude Srbija proti nasilju, ki je pred meseci nastala kot odziv državljanov na strelske pohode, združeno protestira proti domnevno ukradenim volitvam. Vučić je zaenkrat trdno v sedlu, uradna Rusija, denimo, pa sporoča, da naj bi preko protestov zahodne sile poizkušale destabilizirati Srbijo. A stvari niso tako enostavne.

Kitajske domine v Evropi

Pred leti je Kitajska prevzela večinski lastniški delež v pirejskem pristanišču ter dobila 35-letno koncesijo za upravljanje. To je bil čas grškega finančnega zloma in nesposobne leve vlade pod vodstvom Aleksisa Ciprasa, ki je nujno potrebovala lahek denar. Grčija kot država je bila na finančnem in gospodarskem dnu in kitajski milijoni so bili dobrodošli. Denar pa kroji politiko.

Pod desnim Micotakisom gre Grčiji zelo dobro in težje si je predstavljati slepo poslušnost do Kitajske. A ta si je s pristaniščem vseeno zagotovila strateško izhodišče za dostop na jug Evrope. Če se Grčiji še enkrat zgodi Siriza, se bo sirtaki kaj hitro plesal po notah kitajskih piščali.

Severno od Grčije je Makedonija, ki je, roko na srce, ne moremo imeti za resno državo z lastno voljo. Prežetost s korupcijo ter tleče etnične napetosti jo po eni strani hromijo, po drugi pa delajo občutljivo za tuje »investicije« in manipulacije. Severno od nje je Srbija, največja uvoznica kitajskega orožja na svetu. Katerega orožje kupuješ, k tistemu v resnici spadaš. Hkrati je od azijskega velikana v veliki meri odvisna v infrastrukturnem in tehnološkem razvoju.

Naprej na sever: Orbanova Madžarska je za kljubovanje dekadentnemu Zahodu pripravljena popustiti marsikomu in Orban sam je že večkrat predstavljal možnost kitajskih investicij kot protiutež evropskim. In nenazadnje Ficova Slovaška: neka katastrofalna zmes nacionalizma in konservativnega levičarstva si bo tako kot Orban zaveznika prej našla v Kitajcih kot v kom drugem. Od Grčije pa do poljske meje, v srce Evrope, seže kitajski vpliv.

Ob tem je bilo pred kratkim moč zaslediti poročila o novih taboriščih za urjenje militantov v Bosni in Hercegovini. Pravoslavce naj bi usposabljali Rusi, muslimane pa skrajneži in militanti iz islamskega sveta, ki je v navezi s Kitajsko. Nasprotni strani sta torej uravnavani iz istega vira, ki prosto razpolaga s tem, kdaj lahko v Evropi začne novo vojno.

Med stabilnostjo in demokratičnostjo

Dr. Faris Kočan, poznavalec Balkana z ljubljanske FDV, je za radio Ognjišče pred kratkim povedal, da se želi Vučič uveljaviti kot nesporni vladar v Srbiji, v mednarodnih odnosih pa naj bi še naprej sedel na dveh stolih. Kolegu Kočanu popolnoma verjamem, podal pa je tudi odlično iztočnico za razmišljanje: kakšne so alternative Vučićevi vladavini?

Srbija proti nasilju kot gibanje ne predstavlja nikakršne enotnosti. Edini cilj je strmoglavljenje Vučića. Tako, kot je bil ednini cilj KUL-a in kolesarjev strmoglavljenje Janše. Potem so se skregali in sedaj ne vedo točno, kaj bi počeli. To je za stabilnost države slabo, pa naj gre za Slovenijo ali Srbijo. Rekel bi, da srbska opozicija nima nikakršne možnosti za vladanje. Naprednjaki in socialisti v koaliciji z liberalci in konservativci? Slaba šala.

Če so protesti res dirigirani z Zahoda, bi se ta kot dirigent moral najprej vprašati, kaj potem. Kdo po Vučiću? Glede na javno mnenje, ki je bolj naklonjeno Rusiji in Kitajski kot pa EU in tudi ZDA, je za Zahod Vučić še najboljša opcija, ki lahko zagotovi neko stabilnost. Pri njem vemo, pri čem smo. Čeprav na dveh stolih, je z vidika varnosti in geopolitike še vedno sprejemljivejši kot neka marioneta, ki jo lahko odnese vsak vetrc.

Pa na tem mestu nočem povoziti demokracije. Želim povedati le, da se tisti, ki se v tem trenutku podaja v vojno proti Vučiću, podaja v loterijo nestabilnosti in posledično potencialnih oboroženih konfliktov. Možnost za kaj takega je pri Vučiću dokazano precej majhna, ob tem pa je njegova naklonjenost Zahodu precej velika, celo večja, kot bi si velik del Srbov želel. Kot mogoče celo odločilna država v zgoraj opisani geopolitični igri mora imeti Srbija stabilno oblast.

Na Zahodu nekaj ni v redu

Če zaključim, v iztekajočem se letu se je Zahod, predvsem Evropa, v soočanju z vojnami in nestabilnostmi izkazal kot precej neučinkovit dejavnik z vse manjšim globalnim vojaškim, finančnim in političnim vplivom. Da tudi na Zahodu nekaj ni v redu, nam je poleg migracij pokazala Ukrajina. Izrael je na dobri poti do zmage, ker deluje po nekih drugih načelih. Če Evropi ne uspe urediti dogajanja na jugovzhodu celine, to lahko vodi v resne posledice.

Kitajska si v prihodnosti želi EU kot najtesnejšo trgovinsko partnerico. Jasno je, zakaj. Ker imamo ogromno denarja in znanja, obenem pa nobenih sredstev niti politične volje, da bi to dvoje zaščitili pred najboljšimi »partnerji«. Zdi se, da se von der Leyenova skupaj s svojimi pribočniki tega zaveda. A se obnaša, kot da smo obsojeni na propad, ker nimamo predpisov in pravno definiranih mehanizmov, kako se s tem soočati. Potrebna bo kreativnost. Ukrajina in Srbija sta lahko prvi test, ali smo Evropejci sposobni uveljaviti svoje interese. Če ne, bomo postali žrtve lastne »razsvetljenosti«.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike